Božična zgodba: zakaj ne smemo (slepo) zaupati svetovalcem vseh vrst

Vedno obstajajo ljudje, ki jim to tudi uspe. Tisti, recimo, ki so bili pri kritpovalutah zraven že povsem ob začetku, se danes lahko smeje odpravijo do banke, na kateri jih čaka poln račun.

Naokoli recimo krožijo take zgodbe: moja žena je slišala od prijateljice, ki ima hčerko, njen fant pa ima brata, ki je v bitcoine vložil nekaj evrov, potem pa vse skupaj prodal za skoraj deset tisoč evrov in s tem zaslužil več kot tisočkrat več od začetnega vložka. Bravo!

Seveda je trenutni položaj več kot primerno gojišče za vse svetovalce in "svetovalce", ki svojim strankam, svojim ovčicam, kot jim tudi včasih rečejo, ponujajo vse mogoče nasvete, kam čim bolj varno in čim bolj donosno naložiti denar. Marsikateri posli se sklenejo ob koncu leta, včasih tudi preveč na hitro, saj ljudje skušajo še pred koncem leta izvesti kako dobro naložbeno potezo, finančne in druge institucije ter posamezniki pa v tem prazničnem času prihajajo na dan z različnimi ponudbami, kako čim bolje oplemeniti svoje premoženje.

Na splošno obstaja vsaj en dober razlog, zakaj ne gre slepo zaupati svetovalcem vseh vrst: zato, ker če se zadeve iztečejo drugače, kot so napovedovali in svetovali, sami običajno ne bodo izgubili ničesar.

Koža na prodaj

Pred kratkim sem napolnil četrt stoletja delovne dobe in v tem času sem se naučil nekaj malega o tem, da je velika razlika med ljudmi, ki nekaj (zgolj) govorijo, in tistimi, ki so ob govorjenju za svoje besede pripravljeni tudi s čim jamčiti. Ker smo pač že dobrega četrt stoletja v kapitalizmu, je v zdajšnjem času najbolj logično, da za svoje besede, če si res prepričan o njih, jamčiš tudi s svojim kapitalom. Angleži imajo za to lep izraz "skin in the game", v slovenščino bi ga morda lahko prevedli kot "imeti svoja jajca v košari" ali "nesti svojo kožo na prodaj".

Opisuje posameznike, ki so v neko aktivnost vpleteni tudi z lastnim denarjem oziroma s svojimi sredstvi in torej pri tej aktivnosti tudi finančno tvegajo.

Vendar imamo v osnovi do ljudi, ki v nekaj vlagajo svoj denar, pri nas pogosto še vedno tudi predsodek, saj predpostavljamo, da "hočejo tudi zaslužiti", zaradi česar nam njihovo mnenje – paradoksalno – pogosto pomeni manj od akademskega ali celo kavarniškega mnenja oziroma prepričanja nekoga, ki ne bo ničesar izgubil, če se njegove napovedi in priporočila ne bodo potrdila tudi v praksi. 

Iz tega izhaja tudi prepričanje, da je za (javno) mnenje in komentarje bolje spraševati tiste, ki v konkretno zadevo niso osebno (in finančno) vpleteni, kot pa tiste, ki nosijo tudi svojo glavo na prodaj in imajo, kot se reče, zaradi tega "osebni interes".

Preberite še:
Otroci kot ogledalo našega skrivljenega časa

Novi roman Dana Browna ali kako je nastalo življenje na Zemlji

Te matrice razmišljanja preobrača ameriški mislec libanonskega rodu Nicholas Nassim Taleb. V svoji prihajajoči knjigi z naslovom Skin in the Game (zasilni prevod bi bil torej Koža na prodaj, bralce pa vabim, da ponudijo kak boljši slovenski predlog), ta bo v angleščini izšla v začetku prihodnjega leta, vendar je avtor že pred časom objavil njene odlomke na svoji spletni strani, trdi in dokazuje, da je veliko bolje zaupati mnenju tistih, ki jih bo neuspeh določenih aktivnosti neposredno udaril tudi finančno, kot tistim, ki o javnih in drugih rečeh zgolj prepričljivo razpravljajo z varne razdalje, a ne nosijo nobenih osebnih posledic.

Razlog za to, trdi Taleb (v slovenščini že imamo prevedeno njegovo knjigo Črni labod), je seveda ta, da se tisti, ki jih napake neposredno udarijo po žepu, hitreje in bolje učijo iz lastnih napak ter imajo veliko boljši pogled na konkretno situacijo od tistih, ki o vsem skupaj predvsem (in zgolj) teoretizirajo. Na drugi strani so namreč ljudje, ki zaradi neustrezno ali napačno izvedenih aktivnosti kasneje niso osebno prizadeti.

V veliki meri so to tudi ljudje, ki so zasedli pomembne javne funkcije, čeprav jim pogosto manjka izkušenj iz realnega sveta, zaradi morebitnih posledic neustreznih odločitev pa ne utrpijo prav nobene škode.

Podobno je tudi pri svetovalcih vseh vrst: vedno gre preveriti njihov položaj pri konkretnem nasvetu in morebitne posledice zanje, če se vse skupaj ne izteče po napovedih. V življenju in poslu gre namreč zaupati predvsem tistim, ki za svoje besede vsaj v določeni meri jamčijo z glavo.

Profesor, ki za točnost fizike jamči z glavo

Naj to ilustriram s še posebej pomenljivim prikazom. Po spletu že nekaj časa kroži videoposnetek, ki je v svoji genialnosti res preprost, obenem pa tudi več kot zgovoren.

V njem učitelj fizike med uro predavanja razlaga osnovne zakone mehanike, zakon o ohranitvi energije in pretvorbe enega tipa energije v drugo. To ni zgolj teoretična razlaga, saj ima pred seboj dolgo nihalo, pripeto na visok strop predavalnice, na katero je obešena približno 15-kilogramska železna krogla. Svojim slušateljem tako razlaga, koliko potencialne energije je pridobila krogla, ki jo je dvignil za meter ali dva, kaj se zgodi s to energijo, če to nihalo spusti ali zaniha, in podobno.

Preberite še:
Deset tisoč korakov na dan odžene zdravnika stran

Štiri desetletja najvplivnejšega filma vseh časov

Take krogle, razlaga profesor, samo precej večje, uporabljajo v gradbeništvu za podiranje starih stavb. Udarno moč svoje krogle demonstrira tako, da jo močneje zaniha, ob tem pa krogla razbije steklo na podstavku ob robu predavalnice nekako v višini njegove glave. Zdaj pa, reče profesor, bom na lastnem primeru pokazal, kako se ohranja in pretvarja energija. Če nihalo na eni strani spustim s točno določene višine, začne razlago, in potem nihalo zaniha na drugo stran predavalnice, bo ob vrnitvi prišlo do nekaj manjše višine od izhodiščne, saj se je nekaj potencialne energije pač pretvorilo v kinetično in notranjo energijo.

Foto: Getty Images

Za večjo dramatičnost poskusa, ki ima za zanesljivo posledico to, da si ga bodo slušatelji za vedno zapomnili, predavatelj odstrani podstavek, v katerega je bilo prej vdeto zdaj razbito steklo, se sam postavi na tisto mesto in si kroglo na nihalu nastavi točno pod brado. Če krogle ne pospešim, reče, se ob nihaju tja in nazaj ne bo vrnila do moje glave, temveč malo niže. Kar zamižal bom, še izusti, in spusti kroglo.

Seveda iz osnovnošolske fizike vsi vemo, kaj se bo zgodilo in kaj se mora zgoditi. Nihalo zaniha čez vso predavalnico na drugo stran skoraj do nasprotne stene, ko pa se vrne k profesorju, se zaustavi nekaj centimetrov pod njegovo brado. A vendar je v tem poskusu prisotna vsa dramatičnost razlike med govorjenjem o nečem in osebnim jamčenjem za to, o čemer prepričuješ preostale, z lastno glavo.

Vsi v predavalnici torej vedo, kaj se bo zgodilo, a ta usodni, dramatični nihaj krogle, ki mu je profesor podstavil lastno glavo (vsak si lahko predstavlja, kaj bi se mu zgodilo, če bi mu v brado usekala 15-kilogramska železna krogla na nihalu), je pospremljen z dramatičnimi vzdihi, ko se krogla bliža njegovi glavi, in vzdihi olajšanja, ko se ta zaustavi tik pod brado.

Fizika deluje in jaz sem še vedno živ, reče profesor na koncu poskusa.

Morda je božič primeren čas, da razmislite, kdo od teh, ki vam (ali pa tudi vsem nam) pri čemerkoli daje nasvete, ima tako čvrsta prepričanja, da je zanje pripravljen podstaviti tudi svojo glavo.

Srečno!