Živalski policist: Grozno je, kaj vse smo že videli pri našem delu

Ko je naše življenje ogroženo, ko kdo vdre v hišo, ko nas kdo oropa, ko smo v takšni ali drugačni nevarnosti, imamo vedno možnost, da pokličemo policijo. To je eden izmed izhodov v sili.

Kakšno možnost pa imajo živali? Za njih je pred skoraj letom dni začela delovati živalska policija. Potrebujejo samo še nas, da jim posodimo glas in opozorimo na trpljenje, ko ga opazimo. Le en klic ali e-pošta lahko živali spremeni življenje. Na bolje.

Živalski policist je psihično močna osebnost Aldo Goran Ninovski že 30 let deluje na področju, ki se zavzema proti mučenju živali, oktobra pa bo minilo leto, odkar je vodja prve živalske policije v Sloveniji. To delo ga dopolnjuje in tudi ko nam v pogovoru pojasni, kaj vse so že doživeli v tem enem samem letu, je jasno, da delo živalskega policista opravlja s srcem.

Živalska policija sicer deluje pod okriljem in v sestavi Združenja varnih Hiš nova Slovenije, ki ima sedež Mariboru. Gre za neprofitno in nevladno organizacijo, ki sredstva pridobiva s prostovoljnimi prispevki in posameznimi donacijami.

Pri živalski policiji so zaposlene tri osebe, vsi drugi so prostovoljci. Teh je kar nekaj, se pa njihovo število stalno spreminja. "Nekateri lahko delajo le nekaj časa, potem gredo in pridejo novi, spet drugi so vztrajni in so z nami že več let," je pojasnil Aldo in dodal, da ni preprosto biti živalski policist. V prvi vrsti moraš seveda imeti rad živali, vendar moraš biti hkrati tudi dovolj močan, predvsem psihično, da lahko preneseš pogosto zelo grozne primere, s katerimi se srečuješ na terenu. "Grozno je, kaj vse smo že videli pri svojem delu," pravi Aldo.

Interna izobraževanja Močna drža je pomembna tudi zaradi vtisa, ki ga narediš pri ljudeh, kamor si napoten na podlagi prijave. Če se človeku ne znaš približati in z njim pogovarjati, potem nimaš nobenih možnosti, da bi rešil situacijo, kar pa je predvsem v škodo živali, ki bo še naprej trpela.

Kot je pojasnil, so vsi živalski policisti opravili tudi interno izobraževanje, ki ga izvajajo skupaj z veterinarsko bolnišnico in kinološkimi društvi. Za to delo mora posameznik imeti določena strokovna znanja, med drugim mora poznati tudi različne zakone. "Potem si lahko na terenu avtoriteta. Če je kdo prevelik ljubitelj živali in če te neko stanje preveč prizadene, to avtoriteto izgubiš in živali ne moreš pomagati," je dejal Aldo.

Uspešno sodelovanje in nič nerešenih primerov Pri živalski policiji so veseli, da vedno več prijav dobijo tudi od državnih institucij in organov. Zelo dobro sodelujemo tudi z nekaterimi lokalnimi skupnostmi, lokalnimi policijskimi postajami, območnimi uradi, veterinarji.

Trenutno je rešenih kar 91 odstotkov prijav, sedem odstotkov prijav je v reševanju, dva odstotka prijav pa sta bila neupravičena. Nerešenih primerov nimajo. "Postopek vodimo tako dolgo, dokler ga ne rešimo," pravi Aldo in dodaja, da so primer najdlje reševali šest mesecev. Po tem času so dosegli zadovoljivi epilog.

Opozarjanje in izobraževanje Živalska policija sicer ni represivni organ, niti nikoli niso razmišljali v tej smeri. Njihova vloga, tudi po zakonu, je opozarjanje lastnikov na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zakonom o zaščiti živali.

"Mnogi so nam očitali, da nimamo pooblastil in da ne moremo kaznovati. Vendar mi tega ne potrebujemo. Zamislite si, da nam dajo vsa pooblastila. Nastala bi zmeda. Pomembno je vzpostaviti kakovostno delovanje in na osnovi tega kakovostno sodelovanje," je pojasnil vodja živalske policije.

Odvzem živali ni rešitev Živalski policist se na teren odpravi po prejeti prijavi. Do zdaj so preverili še vsako, pokrivajo pa celotno Slovenijo.

Najprej z ogledi ugotovijo okoliščine in stanje živali v okolju, v katerem biva, saj lahko samo tako prepoznajo nezakonitost, potem pa ukrepajo naprej. Takšen način delovanja se je izkazal kot pravilen in uspešen.

"Nekateri menijo, da je edina rešitev odvzem. Vendar zavetišča so že tako polna, to ni rešitev za živali," je prepričan Aldo. Zato se živalski policisti trudijo predvsem spremeniti mišljenje ljudi in njihov odnos do živali. Samo tako lahko namreč pomagajo živali, ki trpi, pa tudi vsem drugim živalim, ki jih bo ta lastnik še imel.

Z vztrajnostjo in znanjem se lahko doseže marsikaj Živalska policija je med drugim posredovala tudi v primeru Mariborčanke, ki je živela v stanovanju skupaj z 18-letno hčerko in skoraj 30 mačkami, v razmerah, ki so vse prej kot primerne za bivanje. Ta primer je bil nekoliko bolj medijsko izpostavljen, vendar še zdaleč ni osamljen. Živalska policija je že večkrat posredovala v zelo podobnih primerih, uspeha pa niso dosegli s sodnim nalogom ali nasilnim vstopom v stanovanje, ampak z vztrajnostjo in pogovorom z ljudmi.

Kot pravi Aldo, pri ljudeh naletijo na takšne in drugačne odzive in čeprav so morali v nekaterih primerih večkrat pristopiti do neke osebe, čakali pred stanovanjem, da bi jim ta odprla vrata, bili zmerjani, zaradi njih pa so ljudje klicali tudi policijo, niso obupali. V nekaterih obravnavanih primerih so bile razmere resnično nevzdržne, zaradi njih pa pogosto niso trpele le živali, ampak tudi ljudje v bližini.

Po enem letu delovanja Aldo in njegov pomočnik Jure Vrbnjak pravita, da so dosegli toliko, kot niso na začetku nikoli upali.

Pogosto so bili deležni različnih floskul različnih organov v smislu "Tega se pa ne da" ali pa "Za to pa nimamo pooblastil", a živalski policisti so dokaz za to, da se da narediti marsikaj. Treba je imeti samo dovolj znanja, potrpežljivosti in volje, da pomagamo nedolžnim bitjem, ki same nimajo možnosti, da bi bil njihov glas slišan. Njihova edina možnost smo ljudje, ki pa prepogosto raje pogledamo stran.