Strastni zbiratelj, ki je preživel tudi zaplembo "miličnikov"

Rože pravi, da si je že od majhnih nog želel ustanoviti svoj vojaški muzej. V vasi Kreplje pri Dutovljah, kjer je preživljal mladost, si je uredil prostor, v katerem je hranil zbirko različnih vojaških predmetov, od orožja do vojaške opreme. Ko pa so leta 1983 "miličniki" v takratni SFRJ izvedeli za njegovo strast, so mu predmete zasegli, saj zasebne zbirke vojaških predmetov niso bile dovoljene.

S poroko do muzejskih prostorov Po končani oficirski šoli v JLA leta 1986 v Bileči se je Rože, ki je po osnovnem poklicu sicer strojnik, vnovič lotil nelegalne priprave zbirke. Leta 1991 se je poročil in preselil v vas Lokev. Tam je kmalu opazil, da imajo v zelo slabem stanju obrambni stolp iz leta 1485, namenjen za obrambo pred Turki, ki ga je videl kot primerno mesto za svojo vojaško zbirko. Leta 1993 pa je našel skupni jezik s takratnim županom Sežane za uporabo tega prostora. S pogojem, da muzej in vojaške zbirke pripravi na ogled za javnost do prihodnjega leta ob občinskem prazniku, kar mu je tudi uspelo.

V lastni zbirki več kot 260 tisoč kosov vojaške opreme Muzejsko postavitev zamenjuje in dopolnjuje vsaki dve leti , saj, kot pravi Rože, tekmuje sam s sabo, da v muzeju razstavi čim več kosov iz svoje zbirke. "V muzeju je na ogled 5411 kosov, moja celotna zbirka pa šteje 262 tisoč kosov vojaške opreme, od tega je samo uniform 5 tisoč. Poleg tega še 42 tisoč etnoloških predmetov, imam pa še del arheološke zbirke," niza številke naš sogovornik. Na vprašanje, kje hrani vse te predmete, Rože odgovori, da ima v bližini muzeja štiri skladišča.

Muzej financira s posojanjem predmetov in razstavami v tujini Njegov muzej letno obišče okrog 12 tisoč obiskovalcev. In kako finančno zmore delovanje in vzdrževanje takšnega zasebnega muzeja, ki seveda ne more preživeti le od vstopnin? "Če predmetov iz svoje zbirke ne bi posojal gledališčem, za snemanje filmov in drugim ustanovam ter če ne bi pripravljal razstav v tujini, ki jih sponzorirajo državne ustanove in podjetja, bi se težko ukvarjal s tem," priznava Rože in doda, da veliko sredstev sicer vlaga nazaj v dopolnjevanje zbirke. Veliko predmetov pa mu ljudje tudi podarijo.

Ena največjih razstav, ki jo je pripravil v tujini, je bila posvečena protitankovskim minam v italijanskem muzeju Rovereto. Kar najbrž niti ni naključje, saj je Rože tudi inštruktor za pirotehniko. V sodelovanju z Goriškim muzejem je pripravil še večjo razstavo na temo 19 narodov in narodnosti, sodelujočih na Soški fronti, ki je gostovala prav v vseh od teh 19 držav.

"Slovenske kosti" po vsem svetu Srečko Rože zbira muzealije, ki se nanašajo na ljudi, ki so vojskovali na slovenski zemlji, ali pa na Slovence, ki so se borili v tujini, tudi kot državljani drugih držav. Zato, kot pravi, naj nas ne preseneti, da zbira precej stvari tudi na Kitajskem: tudi Slovenci so bili del italijanske legije, ki je leta 1904 vojskovala na delu Kitajske. "Slovenci imamo svoje kosti po vsem svetu," je slikovit Rože.

Od sulic do uniforme jugoslovanskega generala Rože nima nobenih omejitev glede časovnega obdobja zbiranja predmetov. Najstarejši eksponati, ki so v tretjem nadstropju njegovega muzeja, so kamnite sulice in puščice, stare 10 tisoč let, rimski krožniki, stari 2 tisoč let. Najbolj atraktiven vojaški predmet novejše dobe pa je uniforma nekdanjega generala JA Branka Mamule in kasetna bomba, vržena na Krakovski gozd v času vojne za Slovenijo.

Kot še pravi Rože, je njegov vojaški muzej pravzaprav družinski projekt. Pri delu mu namreč pomagajo žena in obe hčeri, ki ju zanima družboslovje, zato računa, da bosta nadaljevali njegovo delo v muzeju.

Odlično sodelovanje s Parkom vojaške zgodovine Na vprašanje, ali Park vojaške zgodovine v Pivki čuti kot konkurenco ali kot partnerja, Srečko Rože pove, da z njimi odlično sodeluje. Kar ponazori s podatkom, da je vojaška oprema, ki so jo uporabili pri razstavljenih tankih in podmornici v Pivki, iz njegovega muzeja.

Glede načrtov za prihodnost pa Rože še razkrije, da z zamejskim kolegom iz Italije pripravljata razstavo o 97. Tržaškem polku, v katerem je bilo tudi veliko primorskih Slovencev. Med drugim tudi njegov praded, ki je padel v Galiciji leta 1917, zato se tega projekta loteva še s posebno vnemo.