Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
18. 5. 2015,
16.53

Osveženo pred

7 let, 12 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Ponedeljek, 18. 5. 2015, 16.53

7 let, 12 mesecev

Sedem študentk v Azilnem domu: Na začetku nismo vedele, kaj nas čaka

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Estera, Urška, Monika, Nives, Teja, Špela in Kristina so študentke tretjega letnika socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Dekleta niso čisto običajne študentke, saj so veliko časa, naprej zaradi študijskih obveznosti, posvetila problematiki begunstva.

Kako? V okviru predmeta Socialna pedagogika so si zadale cilj, da izbrani populaciji omogočijo nekaj kakovostno preživetih dni. Soglasno so se odločile, da Azilni dom v Ljubljani povprašajo po pripravljenosti za sodelovanje.

Zakaj ravno Azilni dom? Študentke pripovedujejo, da je bil ključni trenutek v pogovorih, ko so izbirale temo projekta in je Urška omenila, da pozna prostovoljko, ki dela v vrtcu v Azilnem domu. Naneslo je, da so bile soglasne, da želijo popestriti vsakdan otrokom in mladostnikom v Azilnem domu. Predvsem zato, ker si vse želijo dela z otroki in mladostniki, hkrati pa so dobile občutek, da gre za področje problematike, ki je premalo obravnavana.

Srečale so se z mentorico in tamkajšnjo socialno delavko Ireno Strus, predstavile so svoje ideje, nad katerimi je bila ta navdušena, in delo se je začelo.

Od koles do orientacijskega pohoda V Azilnem domu so dekleta izvedla pet delavnic. Na spoznavnem srečanju so pripravila nekaj igric, pri katerih so si povedali imena in preostale glavne podatke. Nato so udeleženci risali zastave svojih domovin, skupaj v posebnem ritmu ponavljali imena, vmes pa igrali nekoliko drugačen nogomet, pri katerem so z nogami ustvarili igrišče in žogo "brcali" z rokami v gol med noge.

Študentke pojasnjujejo, da so otrokom in mladostnikom želele dati nekaj, po čemer si jih bodo zapomnili, hkrati pa bo stvar tudi uporabna, zato so se odločile, da prek donatorjev poiščejo stara kolesa in jih skupaj uredijo ter polepšajo.

Na drugem srečanju je tako vsak otrok in mladostnik dobil svoje kolo, nato pa so jih s skupnimi močmi prebarvali ter polepili z barvnimi trakovi.

Z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem se jim je uspelo dogovoriti, da pri projektu pomaga tudi Mestna občina Ljubljana. Med prvomajskimi počitnicami so se odpravili v mesto, se z vzpenjačo odpeljali na Ljubljanski grad, kjer smo imeli voden ogled, nato pa so se okrepčali v gostilni Druga violina. Slaščičarna Cacao jim je omogočila, da so se po kosilu posladkali še s sladoledom. Dogodek so mladenke oblikovale kot orientacijski pohod, saj so otroci od ene do druge točke dobivali namige in uganke, ki so jih morali rešiti, če so želeli izvedeti, kje jih čaka drugi namig. Cilj orientacijskega pohoda pa je bil, da bi še bolje spoznali Ljubljano in da bi se v njej znašli.

Pozneje so pripravile ustvarjalne delavnice, kjer so izdelovali magnete, imitacije snežnih krogel, v katerih so bile namesto snežink bleščice.

Na sklepno srečanje so bili povabljeni tudi starši, skupaj so pripravili manjšo pogostitev, igrali so odbojko in nogomet …

Odzivi so bili zelo različni … Otroci so bili navdušeni in pripravljeni na sodelovanje, nekateri so se pridružili pozneje, ko so slišali, za kakšen projekt gre. Zgodilo se je tudi, da kdo ni želel sodelovati, vendar je dekletom vedno uspelo, da so jih prepričala. Sicer pa so se aktivnostim, kadar so se izvajale na dvorišču Azilnega doma, vedno navdušeno pridružili tudi starši ali drugi prosilci.

Predvsem pa so avtorice projekta na pozitiven odziv naletele tudi med sodelavci v Azilnem domu.

Največja ovira? Finance. Najprej so študentke upale, da jim bo projekt uspelo izvesti brez pomoči donatorjev, vendar so hitro ugotovile, da ne bo šlo. Lotile so se pošiljanja prošenj in odziv je bil na njihovo presenečenje zelo dober.

Sicer so imele nekaj težav s stalnostjo skupine, saj so nekateri otroci odšli, vendar so se projektu pridružili novi udeleženci.

Svoje udejstvovanje ocenjujejo kot zelo uspešno in kot pravijo, se bodo v prihodnje projekta lotile še z drugačnimi aktivnostmi in ga razširile.

Ne spreglejte