Pelikanove večne fotografije, brez katerih tudi zgodovine ne bi bilo

Tako o delu in zapuščini znamenitega celjskega fotografa in kronista Josipa Pelikana (1885–1977), ki je s svojim ustvarjalnim in produktivnim fotografskim delom zaznamoval Celje in okolico, razmišlja Tone Frelih, režiser dokumentarnega filma Foto Pelikan. Poklon Josipu Pelikanu v obliki dokumentarca, ki so ga pretekli ponedeljek premierno predvajali v mestnem kinu Metropol, je bil eden od vrhuncev obeleževanja 50-letnice Muzeja novejše zgodovine Celje.

Pelikan kot simbol preobrazbe iz muzeja revolucije v sodoben muzej "Ta dokumentarni film ni naključje. Predstavljanje njegove zapuščine v Fotografskem ateljeju Josip Pelikan, preoblikovanem v muzej, je pomemben del naše muzejske dejavnosti. Ta vsebina je kar klicala, da jo predstavimo v filmu, saj zaznamuje filozofijo našega delovanja, razvoj in preobrazbo iz Muzeja revolucije v sodoben Muzej novejše zgodovine Celje," je povedala njegova direktorica mag. Tanja Roženbergar.

Film kot dokaz pomena ohranjanja starih fotografij Pelikanovi črno-beli panoramski posnetki Celja iz Starega gradu, portreti ljudi in zaznavanje utripa na celjskih ulicah, fotodokumentiranje izrazov sreče, veselja, trpkosti, dvoma, tesnobe in žalosti, vsega tega, kar prinaša življenje, so postali brezčasni in izjemna zgodovinska kulturna dediščina. Sploh na primer posnetki vkorakanja nemških čet v središče Celja ob začetku druge svetovne vojne in prizori zmagoslavja po njenem koncu.

"Kako pomembno je hraniti fotografije, ste lahko videli v tem filmu. Kaj bi bilo od tega filma in kaj bi vedeli o fotoateljeju Pelikan, če vseh teh fotografij ne bi bilo? In če ne bi bil nekdo dovolj zgodaj dovolj pameten, da bi jih ohranil?" se še sprašuje Tone Frelih.

Iz načrtnega oživljanja Pelikanove zapuščine nastal muzej To daljnovidnost je leta 1987 premogla mag. Andreja Rihter, muzejska svetnica in nekdanja direktorica MNZC ter nekdanja kulturna ministrica, ki je kot soseda nagovorila hčerko mojstra Josipa Pelikana, Boženo Pelikan, da sta začeli načrtno delati na zapuščini njenega očeta. "Mojstra Josipa sem dobro poznala, sploh ko se je hudoval, kadar smo nemirni otroci po drugi uri popoldan kratili njegov počitek," malo za šalo, malo za res pove Andreja Rihter. "Ko nam je po dolgotrajnih pogajanjih uspelo odkupiti stavbo, v kateri je bil atelje, in smo jo od Občine Celje dobili v upravljanje, smo jo s pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine obnovili in leta 1997 odprli kot muzej, tako da je njegova bogata dediščina spet polno zaživela," se še spominja Andreja Rihter.

Namesto tujih jezikov mojstrica v retuširani fotografiji Del bogate fotografske zapuščine pa niso le fotografije mojstra Pelikana, temveč tudi njegovih hčera, Nade in še žive Božene Pelikan, ki tudi nastopa v filmu o očetu. "S portretno fotografijo sem se ukvarjala bolj po sili, želela sem si namreč študirati jezike. Oče me je uvedel v retuširano portretno fotografijo, zaupal pa mi je šele, ko sem fotografijo ženske s slabo kožo in moškega na načeti legitimaciji uspešno retuširala," je po premieri filma povedala Božena Pelikan.

Zaradi posnetkov streljanja talcev tvegal glavo "Josip Pelikan po strokovni plati nedvomno spada v vrh med 200 poklicnimi fotografi, ki so bili člani tedanje zadruge. Bil je tudi zelo pogumen človek, o čemer priča zgodba, ko sta mu dva gestapovca med vojno v njegov atelje v Celju prinesla v razvitje streljanje talcev. Pelikan je hitro naredil kopijo, zaradi česar je tvegal glavo, gestapo pa si je v Celju prislužil javni opomin zaradi takšnega fotografiranja streljanja," pripoveduje raziskovalec fotografije, teoretik in fotograf Mirko Kambič.

"Še en dokaz več, da se zgodovina ne začenja z nami" Fotograf Borut Peterlin, diplomant FAMU, nekdanji fotograf Mladine in sodelavec pri drugih odmevnih projektih, v starih fotografskih tehnikah oživlja portretiranje iz časa Josipa Pelikana v njegovem steklenem ateljeju v Celju. "Delo Josipa Pelikana in njegovih hčera je vredno spoštovanja in časti. Še en dokaz več, ki te prepriča, da se zgodovina fotografije ni začela z mojo generacijo in da to, kar delamo danes, mogoče ni boljše od tega, kar so delali pred 150 leti. Ateljejska fotografija danes še živi, pri tem pa se uporabljajo vse mogoče luči, s katerimi pa je nemogoče poustvariti sonce in dnevno svetlobo, ki jo je pričaral Pelikanov stekleni fotoatelje," poudarja Borut Peterlin.