Jana Mali: Ni tradicije, da bi se stari zavzemali za svoje pravice

Pojavljajo se vedno večja prizadevanja, da bi ustanovili nekakšnega varuha pravic upokojencev, saj se stari premalo zavedajo svojih pravic, čeprav je pomembno, da so vključeni v procese odločanja o svojem življenju, pojasnjuje dr. Jana Mali s fakultete za socialno delo. Raziskovalka s področja socialnega dela s starimi ljudmi je za SiOL med drugim osvetlila še problem vedno večjega tabuja smrti kot neizogibnega dela staranja, nenazadnje pa tudi svetovala, kako lahko sami poskrbimo za boljše medgeneracijske odnose s starejšimi – že tako, da betežno sosedo vprašamo, ali potrebuje kakšno pomoč. Pogosta oblika bivanja v Sloveniji je sobivanje več generacij. Veliko je družin, ki imajo ob sebi onemoglega, ostarelega človeka. Bi lahko rekli, da smo Slovenci solidarni do starejših in nemočnih? Da. O tem poročajo tudi socialni delavci. Njihovi izsledki namreč kažejo na to, da je družina večinoma prva, ki poskrbi za svoje starše oziroma ostarele sorodnike. Težava se pojavi, ko to traja dlje časa, brez dodatnih virov pomoči. Družina potrebuje neke usmeritve v smislu izobraževanja in usposabljanja, predvsem pri oskrbi negibnega ali na primer dementnega človeka. Sploh ne vedo, kam naj se obrnejo. Vsi takoj pomislijo na dom za ostarele. Niso seznanjeni, da so na voljo tudi pomoč na domu, varovanje na daljavo, svetovanje, skupine za samopomoč svojcev in tako naprej.

Domov za starejše občane se ljudje stereotipno bojijo, vidijo jih kot zadnjo postajo pred smrtjo.

Ta miselnost je posebej prisotna pri generacijah, ki so zdaj v domovih za starejše. Tako so jih vzgajali od majhnega. Ko sem delala v domu za upokojence v Preddvoru, sem izvedela, da so jih tam že kot otroke strašili, da "bodo odšli na Turn (kjer je bil od nekdaj dom), če ne bodo pridni". To je bila kazen in še do danes so ohranili takšen odnos. Da je tam hiralnica, nek grozen kraj. Šele ko so prišli tja, so videli, da tam obstaja neko življenje, da človek tja ne pride samo umret.

Kakšne so razlike v odnosu do starejših in pri socialni problematiki starih pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami?

Zelo dobro imamo razvit institucionalni vidik oskrbe, se pravi mrežo domov za ostarele. Dobro je razvita tudi stroka. Manjka nam predvsem to, kar je zunaj zidov inštitucije. Vsi čakamo na zakon o dolgotrajni oskrbi, ampak časa nam bo zmanjkalo. Že danes moramo začeti razvijati takšne oblike pomoči, ki si jih starejši želijo, in se skupaj z njimi odločati, kakšne bi bile. Ni dovolj samo govoriti, da je medgeneracijska solidarnost pomembna, treba je ugotavljati, kako omogočiti, da se razvija, da še naprej ostaja prisotna.

Verjetno za večje zadovoljstvo upokojencev ni dovolj le gospodarska rast, ki naj bi zagotovila višje pokojnine?

To je treba gledati bolj celostno in je po mojem mnenju tudi vzrok za neuspelo pokojninsko reformo. Tam je bil poudarjen le ekonomski vidik problematike, ljudje pa smo tudi socialna bitja. Tudi ko govorimo o revščini, se to ne nanaša zgolj na nizke pokojnine. Gre tudi za vključenost oziroma izključenost starih ljudi v družbo. Koliko imajo priložnosti, da se odločajo o svojem življenju, kakšna socialna omrežja imajo, kako osamljeni so.

Se vam zdi, da so premalo vključeni, da se premalo zanimajo za svoje pravice, nenazadnje za politiko? Da so vdani v usodo?

Bila so obdobja, ko se je socialna politika o oskrbi starih ljudi sprejemala brez njih. To kaže na to, kakšna je osveščenost v politiki. Stari ljudje lahko sami povedo, kaj je dobro za njih in kaj ni. Splošna predstava ljudi o starejših je, da gre za populacijo, ki sama ne zna več skrbeti zase, čeprav so danes še zelo aktivna populacija, ki to zmore, in točno ve, kaj je za njih dobro.

Mislite, da se dovolj zavzemajo za svoje pravice?

Verjetno ni tovrstne tradicije, moramo jo šele vzpostaviti. So pa prisotna močna prizadevanja za ustanovitev zagovornika pravic starejših, ki bo k temu pripomogel. Stari ljudje se premalo zavedajo, da imajo pravico povedati, kaj želijo.

Imajo morda občutek, da jih tako ali tako ne bo nihče upošteval, da so tako rekoč odpisan del družbe?

Treba je definirati, kdo sploh so stari ljudje. Tisti, ki imajo več kot 65 let? Kronološka leta niso vedno faktor, nekdo, ki jih šteje 67, morda sploh ne misli, da spada v populacijo starejših. Tudi nejasne meje pripomorejo k predstavi, da se stari ne zanimajo za družbene težave.

Se trendi nagibajo k temu, da bo za stare ljudi s strani države vedno slabše? Bo kmalu vsak prepuščen sam sebi?

Težko napovem, saj nisem jasnovidna, a glede na trenutno situacijo si ni mogoče obetati vedno boljšega položaja. Da bi vsaj ohranili trenutno stanje.

Kako se generacije starejših, ki prihajajo, razlikujejo od prejšnjih? So bolj aktivni, se morda želijo nadaljnje izobraževati?

Da. Želijo dopolniti znanje, se naučiti kaj novega, potovati …

Bi lahko rekli, da je to luksuz tistih iz urbanih okolij, ki imajo do teh dobrin boljši dostop? Predstavljam si, da človek iz nekega ruralnega okolja sploh ne pride v stik s tem …

V mestih je dostop res večji, a to ni pogoj. Človek na podeželju si osmisli življenje tudi brez te ponudbe in nasprotno, nekdo iz mesta je lahko zelo depresiven in osamljen. Vprašanje je tudi, kaj si sploh predstavljamo pod pojmom aktivna starost. Če pogledamo politike, se zdi, da jo razumejo zgolj kot podaljševanje delovne dobe, kar pa seveda ne drži. To ohranjaš tudi znotraj svoje socialne mreže.

Smrt je neizogibna posledica starosti. Zdi se, da postaja vedno večji tabu, da se o njej sploh ne znamo in ne želimo več pogovarjati?

Včasih je bila del življenja, ljudje so umirali v svojem družinskem krogu, od umirajočega so se prišli poslavljat prijatelji. Danes se prestavlja v inštitucije: v bolnišnice in domove za stare. Vsi vemo, da bomo umrli, ampak se tega bojimo, saj je danes vrednota mlado in aktivno življenje.

Vse, kar nas spominja na smrt, je slabo, zato je slaba tudi starost. Še otroke tako vzgajamo. Poznam mamice, ki svoje otroke branijo pred tem, da bi šli na pogreb, da bi se s tem obredom sploh seznanili, jim niti ne povedo, da je nekdo umrl. Do desetega leta pojma smrti tako sploh ne poznajo. S takim pristopom bo smrt še dolgo tabu.

Kaj lahko storimo, da bodo starejši v naši družbi živeli bolje?

Začnimo že v domačem okolju. Več se povezujmo med sabo, vprašajmo staro sosedo, ali potrebuje kakšno pomoč. Drugo so ukrepi na ravni socialne politike. Zdi se mi pomembno, da jih sprejemamo za obdobje petih let in da v odločanje vključimo tudi starejše.

Česa se lahko veselimo v obdobju starosti?

S študenti delamo vajo, kjer iščemo pozitivne in negativne vidike različnih življenjskih obdobij. Rezultati so vsako leto isti. Vsako življenjsko obdobje ima enako število plusov in minusov, starost nikoli ne izstopa kot tista z največ pomanjkljivostmi. Največji plus je gotovo ta, da gre za obdobje, kjer lahko izpolnimo neuresničene želje.