Sobota, 31. 3. 2018, 4.00
6 let
Sem odstopil, ne pa obupal #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,62
53
Miro Cerar je predsednik vlade, ki od tega meseca opravlja le še tekoče posle. Ko je po sodbi vrhovnega sodišča o referendumu o drugem tiru "oblast vrnil v roke ljudstvu", je odvrgel tudi rokavice. V pogovoru ni skoparil s kritikami na račun obeh koalicijskih partnerjev in največje opozicijske stranke SDS, sam jih težje sprejema. Njegov pogled skozi okno pisarne večkrat uide na NLB, s katero se veliko ukvarja v zadnjih tednih mandata.
Še v začetku marca ste na kongresu SMC izjavili, da bo vaša vlada prva, ki bo po desetih letih dokončala svoj mandat. Nekaj dni pozneje ste odstopili. Ali to štejete za neuspeh?
Odstopil sem, ker je vrhovno sodišče že prej na podlagi ustavnega sodišča odločilo tako, kot je, in s tem razveljavilo referendum o drugem tiru Divača-Koper, na katerem so državljani podprli ta projekt. S to potezo sem sprejel odgovornost in sporočil, da tako ne gre več.
Sem odstopil, ne pa obupal. Vlado bom vodil do imenovanje nove. Storiti moram vse, da dobrih rezultatov, ki smo jih ustvarjali, v zadnjih mesecih ne bomo pokvarili. Sporočilo mojega odstopa je tudi, da v našem sistemu še vedno obstajajo zelo močne sile, ki prihajajo iz vrst tako imenovanih starih, uveljavljenih strank. Te želijo v predvolilnem času preprečiti projekte le zato, da bi se lahko iz njih napajale same na račun naših ljudi.
Od leta 2011 poslušamo, da predsedniki vlad ali strank ob sestopih z oblasti govorijo o "starih silah". Ustvarja se občutek, celo paranoja, da v Sloveniji obstaja vzporedna država. Ste lahko konkretnejši? Kdo so sile, ki so po vaši oceni zrušile vašo vlado?
To ni nobena skrivnost. Ko govorim o uveljavljenih strankah in v njih prisotnih starih silah, mislim predvsem na stranke, ki so bile ustanovljene daleč nazaj, Slovenijo pripeljale v krizo, vladale pa v času številnih afer in nepravilnosti. To sta recimo Slovenska demokratska stranka (SDS) in Socialni demokrati (SD). Seveda niso vsi ljudje v teh strankah zaradi tega slabi. A težko si predstavljam, kam bo Slovenija šla, če bodo imele te stranke v novi vladi vodilni položaj.
Zavedam se, da je treba v političnem prostoru spoštovati razlike in da bo prihodnja vlada spet koalicijska. Vendar pa želim, da bi volivci prepoznali, da tem uveljavljenim silam ni dobro zaupati vodenja vlade, saj so nas vedno pripeljale v krizo ali situacije, ki bi jih kdo označil za ugrabitev države.
Avtocestne afere, Patria, TEŠ6 ali bančna luknja se ne smejo ponoviti.
Do zdaj ste kot stranko, s katero zaradi njene izključevalne politike ne želite sodelovati v vladi, izpostavljali SDS. Zdaj ste prvič odkrito povedali, da SD ne bi bilo dobro pripustiti k oblasti.
Še vedno smo v koaliciji s SD in DeSUS. Skupaj smo naredili tudi veliko dobrih stvari. Bili so težavni trenutki ali nesoglasja. Včasih smo jih morali preglasovati. Sodelovanje z obema strankama cenim do tam, ko je bilo to še konstruktivno.
Gledano za nazaj vidim, kako pomembno je bilo, da smo s SMC v politiko prišli ljudje, ki nismo bili obremenjeni s preteklimi praksami in ki smo vanjo vpeljali novo politično kulturo. Državo smo pripeljali iz krize in po potrebi sodelovali z opozicijo. Zatrdim vam lahko, da bi bilo drugače, če bi imela SD ali DeSUS vodilno vlogo v vladi. Želim si, da bi volivci prepoznali, kdo je vozil ladjo v pravo smer.
Vladna koalicija je ves čas delovala krhka, tako rekoč stalno na robu razpada, čeprav več kot polovica ministrov prihaja iz SMC. Zakaj je bilo tako?
To absolutno ne drži. Ta vlada je zdržala praktično do konca mandata ...
Koliko pa ste k temu občutku krhkosti koalicije pripomogli vi? Kritiki so vam predvsem v prvem delu mandata menili, da nimate avtoritete. Kdo je sploh pravi Miro Cerar? Je to "cmerar", kot vas posmehljivo občasno označujejo politični nasprotniki, ali na videz odločnejši predsednik vlade, čigar podobo so v drugem delu mandata skrbno brusili strokovnjaki za odnose z javnostmi?
O svoji odločnosti ne bom dosti govoril. Poudaril pa bi, da je vlada ostala skupaj ravno zato, ker sem jo vodil jaz. Odločno v dobro Slovenije in njenih ljudi.
Na ultimate in izsiljevanja nikoli nisem pristajal. O preostalem naj sodijo ljudje.
Odstopil sem sam, in to iz načelnih razlogov. To si v naši politiki želim videti še pri kom drugem, ker bi bilo tako za odgovorne politike prav.
Od prvega dne so iz opozicije in širšega prostora napovedovali razpad SMC. Danes smo tukaj. Ustvarili smo stabilnost, ki je drugačna od tiste izpred desetih let, saj ima ta zdrave temelje. Leta 2008 je država po takratnem obdobju, ki je veljalo za stabilno, padla v najhujšo krizo z napihnjenim balonom bančne luknje in veliko potrošnjo države. Takrat se vlada Janeza Janše ni zavedala, da bo nekoč prišla recesija, da bi bilo zato pametno kaj prihraniti. Zdaj je drugače.
Zagotovo pa ste imeli tudi precej ugodnejše zunanje okolje in gospodarske razmere kot tri prejšnje vlade. Prav zaradi tega ostaja vtis, da ste vodili vlado izgubljenih priložnosti. Ljudem ste obljubljali spremembe na bolje. Ali danes živijo bolje kot leta 2014?
Vsi so v tem mandatu dobili več, kot so imeli prej. Slovenija je imela leta 2014 petodstotni finančni primanjkljaj, bila pa je pod nadzorom EU. Dobili smo dvanajst strogih navodil, tudi o boju proti korupciji, ki so ga zaznali v Sloveniji. Danes teh navodil ni več. EU nas je izvzela iz vseh postopkov nadzora. Spet smo vzorna država. V ugodnem mednarodnem okolju delujejo tudi druge članice EU, a imamo v Sloveniji enkrat višjo rast od povprečja Unije.
Gonilo rasti je izvoz. Kaj ima s tem vlada?
Deloma je rast zagotovo posledica konjukture, deloma pa naporov te vlade. Pametno smo vlagali v infrastrukturo, to je v ceste, mostove in železnice. Kmalu bomo začeli graditi drugi tir, projekt tretje razvojne osi smo pripeljali naprej. V Slovenijo smo pripeljali Magno kot največjo "greenfield" investicijo po osamosvojitvi.
To, da vlada z gospodarskim okrevanjem nima nič, je zavajanje ljudi, ki želijo vlado in SMC prikazati kot neuspešni. To se dogaja zato, ker smo trn v peti starim, etabliranim strankam, saj projekte pripravljamo na pregledni osnovi brez državnih jamstev, ki bi jih dajali pod mizo, in pod nadzorom civilne družbe.
Sam si želim še veliko več korakov naprej. Nadaljevati je treba zdravstveno in pokojninsko reformo ter procese modernizacije. Nikoli ne smemo pozabiti na socialo. Dali smo več upokojencem, otrokom in socialno ogroženim. Skupaj z gospodarstvom, ki sem mu zelo hvaležen, smo dosegli mnogo višjo zaposlenost. Brezposelnost mladih se je v našem mandatu prepolovila.
Toda vse še zdaleč ni tako bleščeče. Vsak sedmi Slovenec živi pod pragom revščine. Povprečni letni zaslužek prebivalca Slovenije po štirih letih visoke rasti še vedno znaša le slabih 35 tisoč ameriških dolarjev, kar je skoraj 10 tisoč dolarjev manj od povprečja držav OECD. Ogromno ljudi ostaja zadaj.
Res je in za ljudi v teh stiskah mi je hudo. Lani je vlada namenila 70 milijonov evrov za te anomalije in plače v javni upravi smo najbolj zvišali najslabše plačanim. Povečali smo minimalno plačo in se lotili usklajevanja pokojnin.
Revščine je manj kot prej, je pa žal še vedno prisotna in to je skrb vzbujajoče. A trendi se izboljšujejo, zato je pomembno, da nadaljujemo napore v pravo smer. Ne moremo pa v dobrih časih kar počez razdeliti vsega denarja. Šele danes smo tam, kjer smo bili pred krizo. Omogočiti vsem dostojno življenje ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči čez noč, zato potrebujemo še en mandat.
Kdaj bo Slovenija država, v kateri ne bodo prevladovala slabo plačana delovna mesta?
Na to, kako zagotoviti, da bo množica najslabše plačanih delavcev imela vsaj minimalno plačo, vpliva več stvari. Na eni strani je sama konkurenčnost, ki jo spodbujamo tudi s prihodi tujih investitorjev v Slovenijo, recimo Magne ali Yaskawe. Tam bodo delavci dobivali višje plače in s tem prisilili podjetja, da bodo postala konkurenčna, delodajalci pa bodo morali vedno bolje nagrajevati delavce.
Na drugi strani bodo morale države z zakonodajo te stvari spodbujati, hkrati pa ne rušiti sposobnosti gospodarstva, da bo uspešno. Poskrbeti morajo tudi za brezposelne. Za to moramo izvesti tudi nekaj reform.
Se bo morala nova vlada lotiti pokojninske reforme? Leta 2030 bo imela Slovenija po napovedih v skupini med 20. in 64. letom 150 tisoč prebivalcev manj kot leta 2013.
Nadaljevanje te reforme, ki jo je začela že vlada pred nami, je nujno. V tem mandatu smo z belo knjigo, strategijo dolgožive družbe in drugimi dokumenti pripravili podlage, da se to v naslednjem mandatu takoj začne.
Kaj pa zdravstvena reforma? Bila je vaš paradni projekt, pri katerem ste zamudili prvo polovico mandata.
V tem mandatu smo sprejeli štiri zakone od načrtovanih petih (ni bil sprejet zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ukinja dopolnilno zavarovanje, op. a.).
Zakaj pa ste jo zavlekli v zadnje leto mandata, zaradi česar je obstala pred koncem?
Na področju zdravstva je interesov za 3,2 milijarde evrov.
Čeprav nismo prišli do konca, štejem za uspeh, da smo s štirimi zakoni spremenili zadeve na področju pacientovih pravic, podeljevanja koncesij in drugje. Torej povsod tam, kjer smo imeli več kot dvajset let slabe prakse. Še 130 milijonov evrov smo samo lani morali dati bolnišnicam za plačilo preteklih dolgov. Te so zdaj v sanaciji in podrobno jo spremljamo.
Kako ocenjujete položaj v javnem zdravstvu?
Kot dvoplasten. V tujini naše javno zdravstvo hvalijo predvsem zaradi kakovosti dela naših zdravnikov in drugega osebja. Obenem se je upravljanje tega sistema dvajset let slabšalo. Naredili smo korak naprej. Sanacijski odbori pregledujejo upravljanje bolnišnic. Uvajamo skupne javne razpise, pri katerih je bilo korupcije največ. Tudi pravosodni organi imajo kar nekaj dela. Želimo, da bi zdravstveno osebje delalo v boljšem okolju.
Je bilo zvišanje zdravniških plač konec leta 2016 napaka? Čakalne vrste se niso skrajšale, hkrati pa se je na vlado usul plaz zahtev preostalih poklicev iz javnega sektorja.
Šlo je za posledico dogovora z njimi v času stavke. Ne morem zanikati, da nismo bili pod pritiskom, saj so se zaradi stavke anesteziologov zaustavile operacije. To je podaljšalo čakalne vrste, ki smo jih pred tem začeli skrajševati. Če bi to trajalo še nekaj tednov, bi ljudje začeli umirati. Morali smo nekaj storiti in prišli do točke, na kateri smo ohranili razumen kompromis.
Brez tega ločenega dogovora s zdravniškim sindikatom Fides verjetno tudi stavke učiteljev ne bi bilo. Nasprotovali so povečevanju razlik med zdravniškimi in svojimi plačami. Hkrati so se zvišale plače najvišjim vladnim funkcionarjem in uradnikom ...
Te anomalije smo želeli odpraviti, a so šli sindikati javnega sektorja in šolski sindikat SVIZ pri svojih zahtevah predaleč. Tako daleč, da bi to šlo v škodo celotne države. Verjamem, da se bo naslednja vlada trezno pogovorila s sindikati v javnem sektorju. Opozoril pa bi, da se dogovor z zdravniki zlorablja. Ves čas namreč vodimo socialni dialog z vsemi sindikati. Še enkrat, v tem mandatu so vsi dobili več, ne morejo pa vsi dobiti vsega, kar želijo.
Je bila napaka, da je pogajanja vodil minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki je v tednu, v katerem so stavkali šolniki, policisti in zdravstveni delavci, odpotoval na konferenco v Dubaj, takoj po vrnitvi pa svoj mandat vrnil vladi?
Ne. Korektno se je pogajal v imenu vlade. Vedeti pa morate, da je v javnem sektorju štirideset sindikatov. Pogajanja so zelo naporna.
Toda vse večja razdrobljenost sindikatov vam verjetno ustreza. Videli smo, kako sta se predsednik sindikatov konferederacije Pergam Jakob Počivavšek in generalni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj udarila med sabo.
Osebno mi to ne ustreza in me ne veseli. Ne tolaži me, da so sindikati neenotni in tako razdrobljeni, saj si želim imeti na drugi strani konstruktivne pogajalce, ki bodo korektno zastopali interese ljudi. V vsakem primeru pa za to nista kriva ne vlada ne minister Koprivnikar. Sem na koncu presodil, da je bolje na mesto pogajalke postaviti generalno sekretarko vlade Liljano Kozlovič. Obžalujem, da ni bil sklenjen dogovor, kajti na mizi so imeli res dobro ponudbo.
Vam je za nazaj žal, da v okviru rekonstrukcije vlade niste zamenjali koga od ministrov, ki ni izpolnil vaših pričakovanj?
Po bitki je lahko biti general. Če bi imel izkušnjo današnjega dne, bi se verjetno odločil za zamenjavo katerega od ministrov. Ni pa bilo usodno, da se nisem. Res je, storili smo tudi kakšno napako, a smo zanjo prevzeli odgovornost.
To si želim videti v naši družbi, ne pa da predsednik SDS podpiše nezakonito pogodbo za 450 tisoč evrov, in to celo z neko gospo, ki je v kriminalni združbi. Zgodi se nič. Gre na televizijo in pojasni, da je vse v redu. To zame ni sprejemljivo.
V krizi smo se znašli tudi zato, ker nihče za nič ni hotel prevzeti odgovornosti. Pri Tešu 6 tega ni storil nihče. Parlamentarna preiskava je pokazala, kdo je odgovoren. Njeno delo smo močno podpirali, ker moramo vedeti, kdo je bil odgovoren, ne pa da se ljudje iz strank, ki sem jih prej označil za stare sile, poskrijejo. Odgovorni so za stanje v naši državi in težko stanje ljudi, ki so danes revni.
Bi na mestu predsednika republike Boruta Pahorja, ki ga je parlamentarna preiskovalna komisija prepoznala kot politično najbolj odgovornega za Teš 6, odstopili?
Glede na položaj, pred katerim smo in ko se lahko pojavljajo tovrstna vprašanja, se o tem ne bi želel izrekati. Politiki na najvišji ravni se morajo o tem izrekati sami. Verjamem, da je naš predsednik sposoben sam presojati svojo odgovornost. Rad pa bi, da vzorec prevzemanja odgovornosti prevlada v politiki.
Primer z zloglasno maketo za drugi tir kaže nasprotno. Vzorec je enak, kot je bil. Odgovornosti ni prevzel nihče ...
Ne gre za isti primer. Napaka, ob kateri sem bil zelo besen, se je zgodila na ravni nižjih uradnikov. Ali je šlo za namerno napako ali ne, bo ugotovila preiskava. Ko smo ugotovili, kaj se je zgodilo, smo umaknili maketo in se odločili, da denarja ne izplačamo. Davkoplačevalci niso bili oškodovani.
Pri maketi smo priznali smo napako, preiskava pa bo dala odgovor tudi glede odgovornosti.
Ampak kakšno je sporočilo te zgodbe? Da vladi ne moremo zaupati, da bo pregledno in stroškovno učinkovito zgradila drugi tir, če tega ni zmogla storiti niti pri njegovi maketi?
Projekt drugi tir je ravno zaradi izkušnje s projektom Teš 6, ki nas bo v prihodnje še veliko stal, zastavljen povsem drugače. Ravno zato smo sprejeli zakon, ki zagotavlja nadzor državnih institucij in civilne družbe. Finančna konstrukcija je vnaprej znana, potrdila pa jo je Evropska komisija. Zaradi Teša 6 smo v krču. Velika bojazen je pred novimi takimi projekti. Prav zato pri drugem tiru zahtevamo pregledno in javno vodenje projekta. Dokler bom jaz vodil vlado, se kaj podobnega, kot se je zgodilo z maketo, pri projektu drugega tira ne bo dogajalo. Če pa se bo, bomo to sankcionirali.
Ves čas poudarjate, da ste nov politični obraz, a vas je hkrati težko dojemati kot takega.
Sem nov politični obraz. Preden sem vstopil v politiko, nisem bil član nobene stranke, sem pa kot pravni strokovnjak svetoval različnim politikom in vladam.
Vrsto let ste bili v neposredni bližini politike kot pravna pomoč pomembnim procesom. Je bila raven politične kulture v devetdesetih letih boljša kot danes?
Ne takrat ne danes nisem pustil, da bi name vplivali lobiji. Težko je primerjati politično kulturo takrat in danes. Takrat smo bili v času neposredne tranzicije, prehajali smo v nov sistem in preživeli desetdnevno vojno. Ko ustanavljaš novo državo in vpeljuješ demokracijo, so običajne tudi napake.
Boli me - takrat smo bili namreč daleč najrazvitejša država nekdanjega vzhodnega bloka -, da smo zaradi pohlepa, samozadovoljstva in odsotnosti kontrolnih mehanizmov, ki so jih vlade načrtno odpravljale, krizo pričakali popolnoma nepripravljeni in z razvitimi koruptivnimi praksami. Na srečo, to mi pritrjujejo tudi gospodarstveniki, je Slovenija danes na krizo precej bolje pripravljena kot pred desetimi leti.
Ko že govorimo o odgovornosti: kaj pa Nova Ljubljanska banka (NLB)? Celotna politika se ukvarja z obveznostmi iz sodb hrvaških sodišč zaradi tamkajšnjih deviznih vlog, ki jih je uprava NLB plačala ne glede na to, da ji meddržavni sporazum iz Mokric to prepoveduje. Kje sta tu odgovornost uprave NLB in Slovenskega državnega holdinga (SDH)?
Že leta 2015, ko je hrvaško sodišče sprejelo prvo sodbo, smo na vladi sprejeli stališče, da plačil ne sme biti. Posredovali smo ga SDH.
In potem? Zakaj je banka dve leti pozneje začela plačevati obveznosti?
To je treba vprašati deležnike tam.
Država je edina lastnica NLB, vi pa vodite vlado. Tudi vi ste deležnik.
Neposredni nadzor nad NLB ima SDH. Kot odgovoren gospodar je vlada februarja letos ponovno sprejela enako stališče, saj Hrvaška s temi sodbami krši mednarodno pravo. Kot skupščina SDH smo na zadnji seji vlade dali navodilo, da ne sme priti do novih izplačil.
Plačilo, do katerega prišlo, je bilo napaka, osamljen primer, iz katerega ne sme biti razvidno, da gre za precedens, ki bo podlaga za nove zahtevke.
Toda ta napaka je merljiva. Zakaj na podlagi tistega, kar ste o odgovornosti govorili prej, te ne zahtevate od uprave banke, ki je po naših informacijah na Hrvaško nakazala dve plačili in le za eno dobila soglasje nadzornega sveta?
Nisem v vlogi, da bi kot predsednik vlade sodil o tem, ker je to naloga SDH. Če bo ta ugotovil, da je treba ugotavljati odgovornost, jo bo. Mislim, da je to že bilo potrebno. Kakšne bodo posledice, pa je stvar pristojnih organov.
Zadeva NLB ima več dimenzij. Hrvaške sodbe so največja ovira prodaji banke. Gre za še eno od serije hrvaških kršitev mednarodnega prava. Nekateri so me tudi opozorili, da v sporazumu iz Mokric (leta 2013 sta ga podpisala Janez Janša in takratni hrvaški premier Zoran Milanović, op. a.) ni bilo klavzule, ki bi omogočala njegovo ratifikacijo. Gre za pravni spregled, ki si ga ne bi smeli privoščiti, saj hrvaški strani daje manevrski prostor za kršitve mednarodnega prava.
Najpomembneje je, da ne pride do nadaljnjih izplačil in da se pogajanja z Evropsko komisijo o NLB vodijo umirjeno, a odločno z naše strani.
Bi kot predsednik vlade dovolili, da predsednik nadzornega sveta SDH Damjan Belič v času, ko vlada opravlja tekoče posle, postane član njegove uprave?
Govorimo o zelo hipotetičnem primeru, o katerem nočem razsojati. Preden bi se izrekel o tej odločitvi, bi se o tem podučil z največjimi strokovnjaki na tem področju, ali je to še v sprejemljivih mejah korporativnega upravljanja. En tak primer smo imeli (Lidia Glavina je bila pred imenovanjem za predsednico uprave SDH članica nadzornega sveta, op. a.).
Gre za etični problem. Gospod Belič velja za vašega človeka. Njegovo (samo)imenovanje bi pomenilo, da si kadri SMC betonirajo položaj pred volitvami.
Še enkrat: tak primer se za zdaj ni zgodil. Gospod Belič ni moj človek. Edina povezava je, da je bil moj študent na pravni fakulteti, ampak na ta način sem spoznal še ogromno ljudi. Vse preostale trditve so manipulacija. Na to mesto je bil izbran po zelo zahtevnem postopku, ki ga je vodila neodvisna komisija strokovnjakov. Med člani nadzornega sveta SDH, ki jih je vladi predlagalo ministrstvo za finance, je bil gospod Belič v koaliciji prepoznan kot daleč največji strokovnjak za področje prava. Njegovo imenovanje v nadzorni svet je bila skupna odločitev, ki jo je potrdil državni zbor.
Nam je Evropska komisija z zavezami v zameno za odobritev državne pomoči bankam leta 2013 dejansko onemogočila upravljanje državne lastnine?
Ko si v krizi, si plen. Ko si dober gospodar, si partner. Zaveze je sprejela vlada Alenke Bratušek. Sam jih ne glede na okoliščine, ki so bile takrat takšne, kot so bile, nikoli ne bi sprejel, saj so šle pretirano v škodo Slovenije. Če se leta 2014 ne bi izvlekli iz krize, bi bili še vedno plen, zato ne bi imeli izbire, katera podjetja lahko prodamo in katerih ne. V času te vlade smo po petindvajsetih letih sprejeli strategijo upravljanja državnih naložb. Določili smo, kateri so strateški, pomembni in portfeljski deleži v podjetjih. Prav tako stopnje donosnosti, zaradi česar je narasla na šest oziroma osem odstotkov.
V SMC zagovarjamo premišljeno privatizacijo, a država mora varovati svoje strateške točke. Ena od teh je Luka Koper, zaradi česar bomo zgradili drugi tir. V nasprotnem primeru bodo druga jadranska pristanišča prevzela primat.
Kolikšni diplomatski in drugi pritiski v zvezi z NLB prihajajo iz Bruslja?
Glede NLB ni nobenega posebnega diplomatskega pritiska. Pogajamo se z Evropsko komisijo, ki je zelo ostra v svojih zahtevah. A odločni in jasni smo tudi mi. Na več ravneh nam sporočajo svoja stališča, ki so včasih zelo drugačna od naših. Pritiskov, ki bi bili protipravni, ni.
So ti pritiski spodbujeni tudi iz Slovenije?
Pojavljajo se domneve. Če se bodo izkazale za resnične, bom seveda moral o njih spregovoriti. Te domneve o tem, ali za komisijo stoji kakšna druga država, banka ali politična skupina, se vedno pojavljajo. Prav tako o tem, kdo je in kdo pri nas ni zainteresiran za privatizacijo NLB. O spremembi zavez se pogajamo zaradi velikega tveganja, ki ga predstavljajo prenesene vloge varčevalcev na Hrvaškem. NLB ne bomo prodali tako, da bodo naši državljani utrpeli izgubo. 25 odstotkov banke pa želimo ohraniti v državni lasti.
Tu pridemo do vprašanja lobistične (ne)moči Slovenije v Bruslju. Nekaterim državam, recimo Portugalski, je uspelo preložiti rok za prodajo saniranih bank. Tudi pri arbitraži o meji je vtis, da Hrvaška intenzivneje lobira v EU, podoben.
Hrvaška je večja država z bolj razprto mednarodno mrežo tako na strokovni kot politični ravni. Pred našo vlado v Bruslju nismo nastopali z vso močjo, ki jo imamo. Že v začetku mandata sem se zavzel za to, da se morajo sej v Bruslju na najvišji ravni udeleževati ministri, ne pa državni sekretarji ali nižji kadri, kar je bila praksa v preteklosti. V tem mandatu smo to prednost Hrvaške zmanjšali. Tudi v vsebinskem smislu, saj nastopamo s prepričljivimi argumenti vladavine prava in dobrososedskih odnosov. Pri migracijah smo se v EU izkazali kot država, ki je ključno vplivala na proces zmanjšala ilegalnih migracij na Balkanu.
Pravite, da ima Slovenija pri arbitraži na svoji strani mednarodno pravo. Kljub temu Hrvaški počasi, a očitno vztrajno uspeva namera, da pomen arbitražne sodbe z zavlačevanjem razvodeni. Medtem pa v Sloveniji predsednik vlade in zunanji minister javno polemizirata o tem, ali naj gre prvi v Zagreb ali ne.
Karl Erjavec si je na trenutke privoščil preveč javnega komentiranja zadev.
Ne, ker bi me to osebno toliko motilo. Moral bi razmisliti o tem, da prav z njegovega ministrstva izhaja ključni problem v zvezi s prisluškovalno afero, kjer sem se osebno zelo angažiral, da sem zadevo saniral. Že zato bi bil lahko minister za zunanje zadeve bolj zadržan. Najbolj pa me je motilo, da je gospod Erjavec javno razkrival zadeve, o katerih smo se na vladi pogovarjali interno. Oba sva sicer enakega mnenja. Oba vztrajava pri uveljavitvi sodbe in meniva, da je Hrvaška nekorektna. Ker oba delujeva v isti smeri, nisem ukrepal še kako drugače.
Sta istega mnenja tudi glede izgona ruskih diplomatov, ki mu Erjavec skupaj s še peščico držav članic EU oziroma Nata nasprotuje?
Sam sem na evropskem svetu podprl vse odločitve EU. Sodelovali smo pri oblikovanju precej ostre izjave v tem primeru in odločitvi, da EU pokliče na posvetovanja svojega diplomatskega predstavnika v Moskvi. V Natu smo podprli odločitev o izgonu diplomatov na ravni Nata. S tem smo zelo jasno pokazali, da je Slovenija verodostojna in odločna partnerica. Odločitev o dodatnih ukrepih je bila prepuščena vsaki članici posebej. Na četrtkovi seji vlade smo sprejeli še dodatni ukrep, in sicer da se na posvet pokliče slovenski veleposlanik v Moskvi.
Lahko odločitev glede ruskih diplomatov vpliva na podporo določenih držav Sloveniji pri zahtevi za dosledno uveljavitev arbitražne sodbe?
V pravnem smislu ne. Verjamem, da bodo sodni postopki v Luksemburgu, če bomo morali vložiti tožbo, pokazali, da Hrvaška krši mednarodno pravo. Vedno stavim na vladavino prava. Če te ni, ne bo niti Evropske unije, prihodnost Slovenije pa bo težavnejša. Če želimo ostati kredibilni člani EU in Nata, moramo biti konstruktivni pri odločitvah, ki zadevajo ti dve organizaciji. To velja v razmerju do vseh partnerjev, tudi do ZDA.
Ali Karl Erjavec vodi zunanjo politiko, ki ima preveliko težišče na Rusiji?
Mnogi mu očitajo, da je proruski. Na vprašanje, ali je tako, naj odgovori sam. Prizadevam si, da bi bila naša zunanja politika zelo korektna do EU in Nata. Slovenija mora biti odprta v svet in imeti uravnoteženo zunanjo politiko. V praksi postajamo jedrni del EU, saj s tremi državami Beneluksa sodelujemo v delovnem formatu, kjer obravnavamo različna vprašanja. Prepoznali so nas kot državo s podobnimi vrednotami, s katero je mogoče sodelovati.
Pomembne so tudi druge države, zato je zelo pomembno, da nam uspe v Slovenijo pripeljati investicije, kot sta kanadsko-avstrijska Magna in japonska Yaskawa, da gospodarsko sodelujemo tako z Rusijo, Kitajsko in Bližnjim vzhodom kot Zahodom.
Ste eden najuglednejših pravnikov in nekdanji predsednik sodnega sveta. Se vam je s tega položaja zdelo primerno izražati nezadovoljstvo s sodbo vrhovnega sodišča glede referenduma o drugem tiru?
Absolutno. Vsaka stranka v postopku ima pravico povedati svoje mnenje. Sem predstavnik vlade, ki ji je sodišče z razsodbo razveljavilo referendum. S tem je pokazalo, da volja državljanov ne šteje nič, morali pa bomo plačati od dva do tri milijone za nov referendum, na katerega bomo šli isti državljani. Po mojem mnenju je sodba neutemeljena, kar govorim kot pravnik in kot predsednik vlade.
V čem ste po kriteriju odzivanja na sodbe boljši od Janše?
Veliko boljši. Moja legitimna pravica je povedati, da odločitev ni dobra. Toda ljudi ne pošiljam pred sodišče in nisem žaljiv. Celo poudaril sem, da bom odločbo spoštoval in jo izvršil. Ne bom pa tiho. Sam bi bil vesel, če bi vrhovno sodišče enako odločno nastopalo tudi v drugih primerih. Ne spomnim se, da bi to storilo, ko je šlo za vprašanje demonstrantov pred sodiščem. Takrat so se morali vrhovni in drugi sodniki kot pritepenci plaziti v sodno zgradbo.
Vesel sem, da se praksa spreminja, a ostaja vprašanje, na katero nisem dobil odgovora. Kot kronsko pričo so me zaslišali tri ure pred izrekom sodbe. Še enkrat: tri ure. Če so me povabili kot pričo, bi morali zapisnik pričevanja temeljito prebrati in premisliti o mojih argumentih. To pomeni, da so očitno vnaprej vedeli, kaj bodo naredili. Nato pa so potrebovali enajst dni, da so sodbo vročili državni volilni komisiji. Te zadeve so zgovorne same po sebi.
V kampanji kot predsednik vlade ne bom sodeloval, saj si ne predstavljam, kako bi lahko šel z lastnim predlogom pred ljudi in jim razlagal, zakaj je ta isti predlog slab. Gre za strokovno napako v razmišljanju. Tu ne gre za klasični referendum, ko bi vlada dala na voljo dve ali tri rešitve, ampak za ljudsko iniciativo, torej gospoda Kovačiča z zaledjem Janeza Janše. Oni so tisti, ki morajo utemeljevati razloge proti. Ne morem govoriti, da ima Kovačič prav, če vem, da zavaja.
Kaj boste storili zdaj?
V kampanji bom sodeloval kot predsednik SMC in državljan.
Se strinjate s tezo nekaterih, da duh sodbe vrhovnega sodišča teži k nekakšni apolitizaciji vlade, torej njeni izključitvi iz političnih vprašanj, in aktivnejši vlogi nazorsko jasno opredeljenih ustavnih sodnikov v dnevni politiki?
Državljanke in državljani bodo prepoznali, ali to drži. Ne želim iti dlje od tega stališča, ker bi res politiziral vlogo sodišča. Tega ne želim. Poudarjam pa, da se z odločitvijo ne strinjam, in pri tem bom vztrajal.
Se boste v primeru slabega volilnega rezultata umaknili z vrha SMC?
Po volitvah bo treba opredeliti, ali je rezultat dober, slabši ali slab. To je odgovornost vsakega politika. Če bi ugotovil, da je rezultat slab, bi seveda stranki ponudil svoj odstop.
Želim si, da bi ljudje videli naš program, saj vsebuje pomembne ukrepe, ki ponekod pomenijo nadaljevanje začetega, drugje pa nov kvalitativni preskok, ki ga Slovenija potrebuje. SMC si želim videti kot vodilno stranko v Sloveniji.
SMC je stranka, ki je zrasla iz dokaj ozkega kroga ljudi in ostala taka tudi po notranjih bojih takoj po volitvah leta 2014. Je mogoče vladati po načelu lojalnosti, ne pa po načelu kompetenc?
Naredite analizo kadrovanj SMC in videli boste, da smo na položaje imenovali največ ljudi s kompetencami. Potem jih primerjajte z imenovanji v preteklih letih ...
Največ kadrov ste imenovali v zdravstvu, energetiki ...
Zagotovo so bili nekateri tudi člani SMC. Logično je, da so kompetentni, saj smo stranka z daleč največ dobrimi kadri. V državnem zboru imamo poslance s povprečno najvišjo stopnjo izobrazbe. Ne zapiramo se v ozek krog. Pred kratkim smo sprejeli zakon o nevladnih organizacijah, s katerimi smo bili skoraj tri leta neprestano v dialogu. Enako z občinami in drugimi. To dokazuje, da smo odprti.
Po dozdajšnjih anketah zelo verjetno ne boste znova mandatar. Pod katerimi pogoji bi šli v koalicijo z SD, SDS ali Listo Marjana Šarca?
Sam si ne bi upal takole napovedovati rezultatov volitev.
Edina anketa, ki šteje, so volitve.
Verjamem, da lahko SMC prepriča državljanke in državljane, da ji zaupajo še en mandat za vodenje vlade. Do partnerjev se ne bi želel opredeljevati.
53