Zahod je Kurde nagradil z orožjem, jih bo tudi z državo?

V boju pa so dobili nenavadnega zaveznika, Ameriko. Tako Američani kot Evropska skupnost, s Francijo na čelu, so začeli Kurde obilno zalagati z orožjem.

Ugoden čas Toda Kurdi imajo pri boju proti islamistom tudi svojo korist. Zadnjih 20 let so ti na severu Iraka živeli v bolj ali manj avtonomni paradržavi, s svojim parlamentom, svojo vlado, z gospodarstvom, ki je temeljijo na tihotapljenju in nafti, ter svojo vojsko pašmergov, ki se je zdaj izkazala za zelo učinkovito.

Morda so začutili, da je čas, da zahtevajo to, za kar se bojujejo že stoletja: svojo državo. Čas je ugoden. Sirski Kurdi so se razbežali v Turčijo in Irak. Turški Kurdi so končno zaživeli z malo manj represije kot prej, njihov kandidat na nedavnih predsedniških volitvah se je celo zelo dobro odrezal. Iraški Kurdi pa so se za zdaj obranili pred islamistično grožnjo kalifata.

A Kurdi so do ameriške pomoči zadržani. Barack Obama je sicer napovedal, kakšen model Iraka si želi: "Kurdska regija funkcionira tako, kot bi si želeli, da funkcionira Irak. Zato se nam zdi pomembno, da zagotovimo, da je ta prostor zaščiten." A to ne pomeni, da ameriška administracija zagovarja neodvisno kurdsko državo. Ne nazadnje so ZDA vse do zdaj zagovarjale iraško celovitost in v nobenem primeru niso hotele kurdske države na severu Iraka.

Zgodovinska ameriška figa Zgodovina pa Kurde uči, da ameriškim obljubam ne gre brezglavo verjeti. Pred skoraj sto leti je kurdski upornik, šejk Mahamoud Berzani, v žepu nosil kopijo deklaracije za mir ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je v 14 točkah razložil svojo vizijo sveta po prvi svetovni vojni, vključno z samoodločitvijo narodov, ki so živeli pod Otomani.

Američani so leta 1920 Kurdom celo priznali možnost neodvisne države in referenduma, a so jim jo odvzeli že tri leta pozneje z Lausannskim sporazumom, ki je urejal Bližnji vzhod po razpadu otomanskega imperija in so se raje kot za Kurde postavili na stran Turčije.

Kurdi so novo ameriško pomoč dobili v 70. letih, ko so jih Američani začeli oboroževati v strahu pred navezo med Irakom in Sovjetsko zvezo, k temu pa je Ameriko nagovoril iranski šah. Leta 1974 so Kurdi začeli upor, ki ga je ponovno vodil klan Berzani. A že leto pozneje sta Iran in Irak sklenila mir in Kurdi so ponovno ostali praznih rok, ameriška pomoč je usahnila.

Izigrani v prvi in drugi zalivski vojni Zgodba se je ponovila ob koncu prve zalivske vojne, ko so jih Američani opogumili, naj se uprejo Husseinu. A ameriška vojska nikoli ni prišla na pomoč, Sadamova vojska je pobila tisoče Kurdov, več kot milijon pa jih je čez gore pobegnilo v Turčijo.

Tudi v drugi zalivski vojni so bili Kurdi ameriški zavezniki, z obljubo o neodvisnosti. A ponovno so jih izigrali, ko so po koncu vojne Američani zahtevali iraško celovitost in celo skušali razorožiti kurdsko vojsko. Iraški premier Nouri Al Maliki je nenehno ponavljal, da Kurdi nimajo pravice črpati nafte na ozemljih, ki jih zasedajo. Leta 2011 je celo grozil spopad med pašmergi in iraško vojsko, ko so oboji stali ob naftnih poljih, pripravljeni, da se spopadajo za črno zlato. Šele s prihodom islamistov so Kurdi ponovno prevzeli popoln nadzor nad rafinerijami, a nafte ne izvažajo prek Bagdada, temveč jo tako kot Islamska država pošiljajo v rafinerije v Iran.

Zdaj so Kurdi ponovno ameriški zavezniki, tokrat v boju proti islamistom. Pravzaprav bi morala biti trditev drugačna: Američani so kurdski zavezniki, saj so boj začeli Kurdi, ki se bojujejo za svojo zemljo, Američani pa so le pristavili lonec v pomanjkanju svojih učinkovitih rešitev, kako zaustaviti ekspanzijo islamistov.

Naftni interes Amerika ima seveda v severnem Iraku tudi svojo korist. Na naftnih poljih dela tisoče tujih delavcev, vključno z ameriškimi. Poleg tega je bolje biti v prijateljskih odnosih z nekom, ki prodaja nafto. V Kurdistanu trenutno načrpajo deset odstotkov vse iraške nafte, lahko bi je še več. State Department je že leta 2009 v dokumentih, razkritih na WikiLeaksu, hvalil kurdska naftna polja kot zanesljiva pri dobavi nafte, "tudi če med regionalno in centralno vlado ni dobrih odnosov".

Kurdi se zavedajo moči nafte, saj so začeli po novo zgrajenem naftovodu v Turčijo pošiljati po 400 tisoč sodčkov nafte na dan, do prihodnjega leta načrtujejo, da bodo pošiljali milijon sodčkov na dan. S tem bi petim milijonom iraških Kurdov zagotovili ekonomsko varnost in finančno neodvisnost.

Napovedan referendum Vprašanje pa je, ali bodo tokrat Američani poplačali kurdsko vojaško pomoč. "Zdaj ameriška administracija ne bo imela drugega izhoda, kot da prizna kurdsko suverenost, še posebej če bo Irak razpadel," je za Washington Post dejal direktor mirovnega inštituta univerze Columbia David Phillips.

"Če bi zdaj spreminjali meje v regiji, bi odprli Pandorino skrinjico, ki bi regijo le še bolj destabilizirala," pa meni nekdanji uradnik State Departmenta Ari Ratner.

Predsednik kurdske regionalne vlade Massoud Berzani – tudi ta je iz istega plemena kot začetnik kurdskega gibanja za neodvisnost – je za BBC napovedal, da bo v prihodnjih mesecih v iraškem Kurdistanu referendum o neodvisnosti.

Najstnikova peticija Beli hiši Če ne drugega, je zahodna pomoč kurdski vojski ponovno odprla razpravo o mogoči neodvisnosti. Medtem ko viri blizu ameriške administracije menijo, da skorajda ni mogoče, da bi Amerika dovolila neodvisno kurdsko državo, pa so se tudi v Ameriki že pojavile peticije o tem.

16-letni dijak Jonathan Schwoerer je na uradni strani Bele hiše začel peticijo o priznanju kurdske neodvisne države. V nekaj dneh jo je podpisalo 100 tisoč ljudi. "Zdaj je pravi čas, da se Obamovo administracijo spodbudi, da razmisli o podpori neodvisni kurdski državi," je za kurdsko novinarsko agencijo BasNews dejal ameriški najstnik, ki ga je za zanimanje za kurdsko vprašanje navdušil Noam Chomsky.

Kurde zgodovina uči, da ameriškim zaveznikom ne gre zaupati, ker jih vodi interes denarja. A morda bi se tokrat lahko uresničilo Churchillovo mnenje o Američanih: "Lahko računate, da bodo Američani vedno naredili, kar je prav – potem ko bodo porabili vse druge možnosti."