Četrtek, 14. 8. 2014, 10.13
8 let, 7 mesecev
Zahod je Kurde nagradil z orožjem, jih bo tudi z državo?
V boju pa so dobili nenavadnega zaveznika, Ameriko. Tako Američani kot Evropska skupnost, s Francijo na čelu, so začeli Kurde obilno zalagati z orožjem.
Morda so začutili, da je čas, da zahtevajo to, za kar se bojujejo že stoletja: svojo državo. Čas je ugoden. Sirski Kurdi so se razbežali v Turčijo in Irak. Turški Kurdi so končno zaživeli z malo manj represije kot prej, njihov kandidat na nedavnih predsedniških volitvah se je celo zelo dobro odrezal. Iraški Kurdi pa so se za zdaj obranili pred islamistično grožnjo kalifata.
A Kurdi so do ameriške pomoči zadržani. Barack Obama je sicer napovedal, kakšen model Iraka si želi: "Kurdska regija funkcionira tako, kot bi si želeli, da funkcionira Irak. Zato se nam zdi pomembno, da zagotovimo, da je ta prostor zaščiten." A to ne pomeni, da ameriška administracija zagovarja neodvisno kurdsko državo. Ne nazadnje so ZDA vse do zdaj zagovarjale iraško celovitost in v nobenem primeru niso hotele kurdske države na severu Iraka.
Američani so leta 1920 Kurdom celo priznali možnost neodvisne države in referenduma, a so jim jo odvzeli že tri leta pozneje z Lausannskim sporazumom, ki je urejal Bližnji vzhod po razpadu otomanskega imperija in so se raje kot za Kurde postavili na stran Turčije.
Kurdi so novo ameriško pomoč dobili v 70. letih, ko so jih Američani začeli oboroževati v strahu pred navezo med Irakom in Sovjetsko zvezo, k temu pa je Ameriko nagovoril iranski šah. Leta 1974 so Kurdi začeli upor, ki ga je ponovno vodil klan Berzani. A že leto pozneje sta Iran in Irak sklenila mir in Kurdi so ponovno ostali praznih rok, ameriška pomoč je usahnila.
Tudi v drugi zalivski vojni so bili Kurdi ameriški zavezniki, z obljubo o neodvisnosti. A ponovno so jih izigrali, ko so po koncu vojne Američani zahtevali iraško celovitost in celo skušali razorožiti kurdsko vojsko. Iraški premier Nouri Al Maliki je nenehno ponavljal, da Kurdi nimajo pravice črpati nafte na ozemljih, ki jih zasedajo. Leta 2011 je celo grozil spopad med pašmergi in iraško vojsko, ko so oboji stali ob naftnih poljih, pripravljeni, da se spopadajo za črno zlato. Šele s prihodom islamistov so Kurdi ponovno prevzeli popoln nadzor nad rafinerijami, a nafte ne izvažajo prek Bagdada, temveč jo tako kot Islamska država pošiljajo v rafinerije v Iran.
Zdaj so Kurdi ponovno ameriški zavezniki, tokrat v boju proti islamistom. Pravzaprav bi morala biti trditev drugačna: Američani so kurdski zavezniki, saj so boj začeli Kurdi, ki se bojujejo za svojo zemljo, Američani pa so le pristavili lonec v pomanjkanju svojih učinkovitih rešitev, kako zaustaviti ekspanzijo islamistov.
Kurdi se zavedajo moči nafte, saj so začeli po novo zgrajenem naftovodu v Turčijo pošiljati po 400 tisoč sodčkov nafte na dan, do prihodnjega leta načrtujejo, da bodo pošiljali milijon sodčkov na dan. S tem bi petim milijonom iraških Kurdov zagotovili ekonomsko varnost in finančno neodvisnost.
"Če bi zdaj spreminjali meje v regiji, bi odprli Pandorino skrinjico, ki bi regijo le še bolj destabilizirala," pa meni nekdanji uradnik State Departmenta Ari Ratner.
Predsednik kurdske regionalne vlade Massoud Berzani – tudi ta je iz istega plemena kot začetnik kurdskega gibanja za neodvisnost – je za BBC napovedal, da bo v prihodnjih mesecih v iraškem Kurdistanu referendum o neodvisnosti.
16-letni dijak Jonathan Schwoerer je na uradni strani Bele hiše začel peticijo o priznanju kurdske neodvisne države. V nekaj dneh jo je podpisalo 100 tisoč ljudi. "Zdaj je pravi čas, da se Obamovo administracijo spodbudi, da razmisli o podpori neodvisni kurdski državi," je za kurdsko novinarsko agencijo BasNews dejal ameriški najstnik, ki ga je za zanimanje za kurdsko vprašanje navdušil Noam Chomsky.
Kurde zgodovina uči, da ameriškim zaveznikom ne gre zaupati, ker jih vodi interes denarja. A morda bi se tokrat lahko uresničilo Churchillovo mnenje o Američanih: "Lahko računate, da bodo Američani vedno naredili, kar je prav – potem ko bodo porabili vse druge možnosti."