SiolNET. Novice Svet
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Triindvajsetletna Nika, ki v Ugandi gradi zdravstveni dom (video)

0

termometer

"Dolgo časa sem se poigravala z idejo, katero državo na afriškem kontinentu bi izbrala, odločila sem se za Ugando," pravi Nika Tavčar.

Nika Tavčar je stara 23 let, doma je iz Novega mesta, kjer je preživela otroštvo in srednješolska leta, potem pa so jo poti peljale po svetu.

Konci tedna, ki jih je kot otrok s starši preživela na izletih po bližnji in daljni okolici ter ob odkrivanju skritih biserov Slovenije, so v njej spodbudili željo, da bi "spoznala še več, da bi izvedela, kaj je za naslednjo goro, naslednjim hribom, kako živijo in razmišljajo ljudje v drugih delih sveta, kakšna je narava tam, kakšen je svet drugod."

Zaznamoval jo je študij in španski Camino Sprva pravi, da je bila zgolj obiskovalka vseh mogočih potopisnih predavanj in bralka literature. Po končani srednji šoli se je vseeno odločila, da ostane v Sloveniji, izbrala je študij finančne matematike v Ljubljani, ki ji je pokazal, da zmore vse, če se le loti.

"Poleg študija, ki je bil res izjemna izkušnja, pa me je najbolj zaznamoval španski Camino, Santiago de Compostela, katerega del sem prehodila poleti leta 2014. Temu so sledili meseci, ki sem jih delno preživela v Sloveniji v učenju za zadnje izpite ter delno kot prostovoljka na Danskem ter na Irskem," pove Nika.

Kot še pravi, je v tistem času v njej tudi dokončno dozorela odločitev za Afriko in prostovoljno delo. "Prej je bilo treba le končati študij, kar sem uspešno storila septembra lansko leto. No, in zdaj sem tu, v Ugandi," dodaja.

Zakaj Uganda? Nikina prava potovanja v tujino so se začela šele v srednji šoli, ko je poletne dni navadno izkoristila za raziskovanja evropskih držav v družbi prijateljice. Prvo potovanje, ki se ga je lotila popolnoma sama, pa je bila pot po severnem delu Španije.

"Dolgo sem se poigravala z idejo, katero državo na afriškem kontinentu bi izbrala, ker sem se vseeno zavedala, da bom precej stran od doma, popolnoma sama … In čeprav sem vsem zatrjevala, kako zelo se veselim tega, me je bilo kar precej strah. Na koncu sem se odločila za Ugando, ta je bila prva izbira za nekaj Slovencev, ki jih poznam in so svoje prve prostovoljske izkušnje nabirali tu. Imenovana je tudi biser Afrike ter najbolj zelena država na tej celini," odgovarja Nika.

Kulturni šok je bil velik, prvih nekaj dni nikamor sama V Ugandi je Nika od začetka oktobra, vendar pravi, da je v tem času videla kar velik del države. Sprva je bila prostovoljka za nevladno organizacijo v Mbaleju na vzhodu države, zadnje mesece pa je v Masaki, kjer pomaga v skupnosti v Katigondu.

"Verjeli ali ne, prvega dne v Ugandi se skorajda ne spominjam. Pot od letališča v Entebbeju prek prestolnice Kampale ter nato do pet ur oddaljenega Mbaleja je minila, brez da bi sploh vedela, kdaj in kako. Kulturni šok je bil neverjeten in čeprav sem mislila, da so me moja samostojna potovanja po Evropi pripravila na vse … Na ves hrup in intenzivnost Afrike me zagotovo niso," pripoveduje Nika.

Tako si prvih nekaj dni ni upala niti sama po mestu, ker, kot pravi, ni bila navajena na nenehen promet, na to, da si vsak trenutek lahko udeležen v prometni nesreči, da si vedno in povsod opažen, ker si pač drugačne barve ter da moraš za vse barantati.

Biti bel ima prednosti in ima slabosti Stvari, ki so se Niki zdele težke prve dni, ji še vedno včasih povzročajo težave, ali pa so ji odveč. Dejstvo, da je belka, ji zagotovo onemogoči vsakršno anonimnost. "Človek si včasih zaželi dneva, ko ne bi nihče za njim klical, prav tako je prava preizkušnja potrpežljivosti nenehno čakanje. Pa vožnje v malih avtobusih, ko se v vozilu, ki je namenjeno za prevoz 14 ljudi, navadno znajde najmanj 20 posameznikov. In seveda dejstvo, da nobena zadeva nima urnika in da tudi uradniki delajo, kadar se jim zazdi," pripoveduje Nika.

Zakaj je temu tako? "Koncept kazni v primeru kršenja pravil (vsakršne, tudi glede kršenja prometnih pravil) predstavlja zgolj črke, zapisane na papirju, ki nimajo prave veljave, ker jih nekako nihče zares ne uveljavlja. To je neizbežno povezano z visoko stopnjo korupcije. Že podaljšanje vize na primer pogosto zahteva denarno spodbudo uradnika. Poleg tega je tudi dostop do spleta precej otežen in tudi ko ga dobiš, nikoli ne veš, koliko časa ga boš sploh lahko uporabljal. Pogosto se na policah ter tudi v lekarnah znajdejo izdelki z že pretečenim rokom uporabe, ker trgovcev jasno nihče ne nadzoruje."

Način življenja je zagotovo bolj počasen kot v Sloveniji "Potrebne je kar precej potrpežljivosti in globokih vzdihov, da se resnično prilagodiš na to. Ko pa se, spoznaš, da je tako življenje ne le bolj preprosto, temveč tudi precej bolj nagrajujoče," pravi Nika.

Kot dodaja, si ljudje vzamejo čas za drug drugega, za pogovor in druženje. Nikomur se ne mudi na sestanek, kosilo, v trgovino ... Nika je prepričana, da so Afričani po njenih dozdajšnjih izkušnjah precej srečnejši kot Evropejci – ni še spoznala nenasmejanega domačina, ki si ne bi vzel par minut, da ji poda roko in zaželi lep dan. Velika razlika je tudi, da se ljudje nikoli ne pritožujejo: "V času deževne dobe je vsak dan deževalo in četudi smo bili sredi dela, pol stvari pa ni bilo narejenih, ni nihče začel negodovati nad vremenom in se jeziti, ker nekaj ne bo narejeno v tistem trenutku."

Prihodnost? Kaj je to? Nika kot negativno izpostavlja dejstvo, da večina Afričanov ne razmišlja o prihodnosti, kar "s pridom izkoriščajo številne nevladne organizacije in na ta način zaslužijo veliko denarja". To dejstvo pa tudi oteži vsakršne poskuse ustvarjanja projektov, ki bi bili samozadostni in bi lahko delovali brez zunanje spodbude. "Veliko razvojnih projektov, ki sem jih imela priložnost spoznati na potovanju, je že na začetku obsojenih na propad, ker se preprosto preveč zanašajo na zunanje pritoke denarja," pojasnjuje Nika.

Projekt, ki bo spremenil življenja številnih Trenutno se Nika nahaja v skupnosti Katigondo, kjer bodo začeli z gradnjo prvega zdravstvenega doma v okolici, ta bo osnovno zdravstveno oskrbo omogočil kar osem tisoč ljudem.

Nika je s prijateljico Margie, ki prihaja iz Katigonda, pobudnica tega projekta. Kako so sploh prišli na idejo o tem? "Potem ko sem spoznala prebivalce in preživela nekaj dni z njimi ter na lastne oči videla vse projekte, ki so jih že izvedli oziroma jih še izvajajo, sem začela razmišljati, ali bi jim lahko na kakšen način pomagala in če da, pri čem točno. Vaščani Katigonda so izjemno proaktivni in zagotovo ne spadajo v tisto kategorijo ljudi iz Afrike, ki zgolj čakajo na nekoga tretjega, da pride in naredi nekaj namesto njih. Vse to so že pokazali, saj sami proizvajajo na primer bioplin, ki ga uporabljajo za osvetljevanje ter v kuhinji."

Izkazalo se je, da nujno potrebujejo zdravstveni center, v katerem bi dobili osnovno zdravstveno oskrbo ter pomoč v primeru nesreč. Najbližja bolnišnica je namreč oddaljena kar tri ure hoda, poleg tega je zasebna, kar pomeni, da si velika večina ljudi ne zmore privoščiti njenih storitev.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin