Temnopolti Američani še niso dosanjali Kingovih sanj

Rasna trenja v ZDA so bila na vrhuncu. Med majem in avgustom se je v 200 mestih po ZDA zvrstilo 1.340 demonstracij. Ker je bilo v prestolnici napovedanih 200 tisoč udeležencev, so se bali, da bo Washington videl podobno nasilje kot preostala mesta. V Beli hiši predsednika Johna Kennedyja so se močno bali, da se bo "pohod na Washington" končal nasilno. Končal se je z govorom, ki je bil leta 1999 v anketi izbran za najpomembnejši ameriški govor 20. stoletja.

Udeleženci protestnega shoda, poimenovanega Pohod na Washington za delovna mesta in svobodo, so imeli namen pokazati močno podporo zakonu o državljanskih pravicah, ki ga je predlagal Kennedy, leto pozneje pa je bil tudi sprejet. Priča so bili enemu od najpomembnejših trenutkov ameriškega gibanja za državljanske pravice. King, baptistični pastor in vodja gibanja za državljanske pravice, je spremenil vnaprej pripravljen govor, verjetno zaradi spodbujanja pevke gospela Mahalie Jackson, ki je za njim vzklikala: "Povej jim o sanjah, Martin!" Med 17-minutnim govorom jim je razkril svoje sanje o času, ko bodo ZDA uresničile svojo zavezo, da so vsi ljudje enakopravni. "Sto let pozneje temnopolti še vedno niso svobodni," je dejal, pri tem pa imel v mislih Razglas o osvoboditvi sužnjev iz leta 1863.

Borca za državljanske pravice in dobitnika Nobelove nagrade za mir (leto po govoru) so pet let pozneje ubili v Memphisu, njegove sanje pa so živele naprej. Čeprav je postal žrtev sovraštva, je svetu zapustil svoje prepričanje, da je ljubezen močnejša. Kingove besede niso pozabljene, vendar pa vizija svobode, pravičnosti in enakosti za vse ljudi še ni uresničena. Petdeset let po slavnem govoru skoraj polovica Američanov meni, da je še vedno treba postoriti veliko, da ljudi v ZDA "ne bi sodili po barvi njihove kože, temveč po značaju". Nedavna anketa centra Pew iz Washingtona je razkrila, da je treba še veliko narediti za uresničitev družbene enakosti, ki jo je zagovarjal King v govoru leta 1963. Sicer je 73 odstotkov temnopoltih in 81 odstotkov belopoltih odgovorilo, da se razumejo "zelo dobro" ali vsaj "precej dobro".

Četrtina temnopoltih Američanov ocenjuje, da temnopolti v ZDA danes živijo bolje kot pred petimi leti, ko so volivci izbrali prvega temnopoltega predsednika Baracka Obamo. Leta 2009, kmalu po Obamovem nastopu mandata, jih je bilo takšnega mnenja 39 odstotkov. "Zdaj je povsem jasno, da je sijaj te zgodovinske zmage zbledel tako med temnopoltimi kot med belci," je dejal predstavnik Pewa Rich Morin. "Predpostavljamo, da je eden od glavnih razlogov za to recesija, ki je prizadela vse Američane, še posebej pa temnopolte," je dodal.

ZDA so enakopravnost ras na papirju dosegle, v resničnem življenju ne obstaja vsepovsod. Rasizem je sicer bolj potisnjen v zasebno sfero, a je še vedno navzoč. Med zaporniki je še vedno najvišji odstotek temnopoltih, na socialni lestvici zasedajo mesta pri dnu. Preselitev temnopoltega Američana v stanovanjsko skupnost pomeni upadanje cene nepremičnine ne glede na to, ali je bogat, pošten, pokvarjen ali kriminalec. Da Kingove sanje še vedno niso postale resničnost, je Američane spomnil primer temnopoltega Trayvona Martina. Neoboroženega najstnika je na Floridi ustrelil varnostnik, ker se mu je zdel sumljiv. Večina temnopoltih Američanov je prepričanih, da zgolj zaradi barve njegove kože. Njihove občutke je še okrepila oprostilna sodba varnostnika Georgea Zimmermana.

"Medtem ko praznujemo 50 let napredka, moramo sanje dr. Kinga še doseči," je pred dnevi poudaril viden aktivist za pravice temnopoltih, pridigar Al Sharpton, in dodal, da pri teh sanjah ne gre le za pravice temnopoltih Američanov, temveč za pravice vseh, ki ostajajo žrtev diskriminacije.