Snowdna bi križali, o vohunih molčijo

Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg je zadnji, ki se je pritožil zaradi vohunskih tehnik ameriških obveščevalnih agencij, pred njim je to ta teden naredila senatorka Dianne Feinstein, ki jo je ujezilo vohunjenje Cie za člani senatnega odbora. Vendar pa večina ameriških politikov svojo jezo usmerja na Edwarda Snowdna, ki je lani razkril, da agencija za nacionalno varnost (NSA) nadzoruje telefonske pogovore, se priklaplja na optične kable, prek katerih potekajo svetovne komunikacije, in vdira v spletne mreže.

Predsednik ZDA Barack Obama je nerad priznal, da je Snowdnovo razkritje o vohunjenju NSA sprožilo že dlje časa potrebno javno razpravo o primernih omejitvah vladnega vohunjenja, a kljub temu obveščevalni uradniki in v kongresu bruhajo zmerljivke o Snowdnu. Pravosodni minister ZDA Eric Holden je razvpitega žvižgača, ki je zatočišče našel v Rusiji, označil za obtoženca in prisegel, da bo moral odgovarjati. Zavrnil je možnost pomilostitve, o kateri so govorili uradniki, ki preiskujejo domnevno škodo Snowdnovih razkritij.

Za Snowdna zahteval smrt Direktor sveta za nacionalno obveščevalno dejavnost James Clapper je ocenil, da je Snowden s svojimi dejanji pomagal teroristom, predsednik odbora za prisluškovalne dejavnosti Mike Rogers pa ga je razglasil za ruskega vohuna in zanj zahteval smrtno kazen.

Podobnih javnih napadov so bili deležni tudi drugi žvižgači, kot sta Thomas Drake in Chelsea Manning, medtem ko za klasične vohune, kot je Jeff Delisle, slišijo le redki, piše The Guardian.

Za vohuna manjša kazen kot za Manningovo Kanadčan Delisle je priznal, da je ruski vohun, in je ogrožal ameriške obveščevalne informacije skoraj pet let, preden so ga leta 2012 aretirali. Ameriški obveščevalci o njem ne govorijo veliko. Kot analitik pri "skupnem obveščevalnem centru" je imel dostop do najbolj tajne podatkovne baze ameriške obrambne obveščevalne agencije, ki je del dogovora o izmenjavi obveščevalnih podatkov med ZDA, Kanado, Veliko Britanijo, Avstralijo in Novo Zelandijo. Svoje usluge je ponudil Rusom in kradel material, na katerem je bila oznaka strogo zaupno, in ga nato pošiljal svojim ruskim delodajalcem. Sodišče v Kanadi ga je oktobra 2012 obsodilo na 20 let zapora, 15 manj, kot je sodišče prisodilo Manningovi, ameriški vojakinji, ki je zaupne dokumente posredovala ustanovitelju WikiLeaksa Julianu Assangeu.

Delisle ni edini vohun, o katerem se ne govori veliko. Analitičarka obrambne obveščevalne agencije Ana Montes je za Kubo vohunila 17 let, preden so jo leta 2001 aretirali. Nekdanji ameriški marinec Leandro Aragoncillo je za Filipine vohunil pet let, medtem ko je bil pomočnik podpredsednika Dicka Cheneyja, nato pa analitik FBI, preden so ga aretirali leta 2005. Benjamin Bishop, 59-letni sodelavec obrambnega ministrstva, je v četrtek priznal, da je svoji 27-letni kitajski ljubici nezakonito posredoval zaupne podatke o nacionalni varnosti. Grozi mu do deset let zapora.

Razlika med vohuni in žvižgači Pravi vohuni ukradenih informacij ne objavijo javno. Njihova dejanja so zato bolj škodljiva, saj obveščevalna agencija, v kateri so vohunili, težje ugotovi, da so ji kradli informacije, posledično pa težje oceni in odpravi nastalo škodo. Če bi bil Snowden pravi vohun, bi bili Rusi prav tako jezni nanj, kot je Clapper, saj njegove objave zmanjšujejo vrednost njihovih obveščevalnih podatkov, piše The Guardian. Če vohuni razkrijejo informacije tujim državam, se v kongresu nihče ne jezi, nobenih predstav za pridobivanje glasov ni. Z molkom se izognejo neprijetnim vprašanjem, ali je širša delitev informacije res v ameriškem nacionalnem interesu ali pa so obveščevalne agencije malomarne.