Slovenka, ki je delala v nemškem centru za begunce

Anja Ackermann-Repinc se je prvotno v Nemčijo preselila le za pol leta, ko je šla kot študentka prevajalstva za en semester na Erasmusovo študijsko izmenjavo v Tübingen blizu Stuttgarta. Bivanje je podaljšala za še pol leta, nato pa v Nemčiji vpisala tudi podiplomski študij.

"Potem sem dobila še službo, in ker so me obdržali, sem ostala," šest let pozneje razlaga Anja, ki jo je proti koncu študija mikalo, da bi se vrnila v Slovenijo, zdaj pa si tega ne želi več.

Begunce učila prvih nemških besed Kot študentka nemščine za poučevanje tujcev je službo dobila na jezikovni šoli, kjer je prvi dve leti delala pri projektu za osnovnošolce in srednješolce, ko se je ta pred dobrim letom končeval, pa je dobila ponudbo za delo v centru za begunce, kjer je delala od decembra lani do julija letos.

Begunci, s katerimi je prišla v stik, so večinoma prihajali iz Sirije, Afganistana in Iraka, veliko jih je bilo tudi iz Eritreje. Nekaj mesecev je bilo tudi več Kosovcev in Albancev, redki posamezniki so bili iz Palestine, Makedonije in Srbije, Anja pa jih je učila osnov nemščine.

"Bili so idealni učenci," pripoveduje. "Med poukom so bili zelo mirni, tihi, kot učitelja te spoštujejo in izkazujejo veliko željo, da bi se naučili nemško. Poslušajo in sodelujejo, čeprav je pouk prostovoljen." Tisti najbolj zagreti so jo spraševali tudi po dodatnih vsebinah, o tem, kje bi se lahko naučili več nemščine, kje bi lahko dobili slovarje. "Bili so zelo hvaležni, ker sem jih učila."

Z njimi je delala od tri do pet dni na teden po osem ur dnevno, tako z otroki kot odraslimi, prevladovali pa so moški med 20. in 35. letom, ki so v Nemčijo pribežali zaradi nevzdržnih razmer v svoji domovini.

"Prosili so me tudi, naj jim pomagam, da jih ne bodo vrnili na Madžarsko" "O razlogih, zakaj so pribežali, jih nisem posebej spraševala, saj se mi to zdijo precej osebna vprašanja, ki bi bila lahko za marsikoga travmatična. Moja naloga je bila, da jih naučim osnov nemščine," razlaga Anja. Pravi, da mnogi med njimi ne znajo niti angleško, zato posebne komunikacije ni mogoče vzpostaviti.

Tisti, ki so znali angleško, so se pri njej radi ustavili tudi po pouku in poklepetali z njo. "Nekateri so me celo vprašali, ali jim lahko pomagam, da jih ne bodo poslali nazaj na Madžarsko ali v katero drugo državo, skozi katero so potovali." Kot dodaja, je z nekaterimi stike ohranila.

Na azil čakajo več mesecev, na delo veliko dlje V centru v mestu Suhl v pokrajini Turingija v vzhodnem delu Nemčije, kjer je delala Anja, begunci večinoma preživijo prvih nekaj tednov ali mesecev. Tu zaprosijo za azil in opravijo razgovor, pozneje jih prerazporedijo v druge centre, kjer ostanejo, vsaj dokler ne dobijo statusa azilanta.

"Brez tega statusa ne morejo iskati službe, kaj šele delati, zato od države ostanejo odvisni več mesecev. Ti postopki so precej dolgotrajni, za marsikoga daleč prepočasni. Ljudje v teh centrih nimajo kaj početi. Radi bi delali in bili samostojni, a ne gre."

A tudi ko dobijo azil, zapletov še ni konec, nadaljuje Anja. Čeprav so to izobraženi ljudje, na primer pravniki, morajo najprej dobro znati nemško, potem pa se morajo naučiti še nemškega prava, če želijo ostati v svojem poklicu. "Mnogi morajo, kljub visoki izobrazi, začeti povsem na novo."

Tudi Nemčiji počasi zmanjkuje prostora Anja je v centru delala le do julija letos, torej še pred velikim valom prihoda beguncev. Da jih prihaja vedno več, pa se je čutilo že takrat. "Z novo skupino sem v zadnjih mesecih začela delati vsak drugi teden in običajno je prišlo okoli 50 ljudi, predzadnji teden, ko sem še delala, jih je bilo že 150. Potrebna je bila povsem drugačna organizacija in kar tri namesto običajno ene skupine."

Od takrat so se te številke zagotovo zvišale, predvideva sogovornica. "Kako je trenutno, ne vem, a si predstavljam, da zelo natrpano. Tudi v begunskih centrih v Nemčiji počasi zmanjkuje prostora, zato verjetno tudi njihova politika postaja nekoliko bolj zadržana."

Delo končala, ker se je odselila v Švico Ko je Anja začela delati v centru za begunce, so rekli, da bo delo verjetno trajalo tri, štiri mesece, a so zaradi potreb čas hitro podaljšali. Anja poučevanja tako ni prekinila, ker bi dela zmanjkalo, ampak se je v tem času preselila v sosednjo Švico in tako zdaj razmere v Nemčiji bolj ali manj opazuje od daleč in prek medijev.