Sobota, 27. 2. 2016, 17.16
7 let, 1 mesec
Slovenec, ki se je poročil s Filipinko: Prodajam nepremičnine in plaže
Po investiciji v restavracijo na Filipinih sem na tem trgu videl tako priložnost za druge investicije kot tudi za življenje na rajskih otokih, pravi Samo Pflaum.
Samo Pflaum prihaja iz Ljubljane. Od 18. leta je bil v računalniških vodah, ustvaril je svoje podjetje, vodil nekatera druga, dokler se nekega dne ni odločil za dopust na Filipinih, ki je spremenil njegovo življenje. Spoznal je nekaj ljudi in se leta 2010 odločil za investicijo v restavracijo.
"Po letu 2008 in finančnem zlomu je bila situacija v Sloveniji težka, dohodki vprašljivi, spanje oteženo, zato sem že v tistih letih gledal v smeri tujine," svojo odločitev pojasnjuje Samo.
Na Filipinih je Samo spoznal tudi ženo, s katero imata leto in pol starega sinčka, živijo pa v glavnem mestu otoka Palawan Puerto Princesa, kjer se ukvarjajo s prodajo nepremičnin.
Sicer se v vsem tem času ni soočil z nobenimi birokratskimi težavami, vizo pa si na dva meseca podaljšuje na lokalnem uradu. Cena dvomesečne vize je nekje med 50 in 60 evri.
Trenutno se posvečata trgu v San Vicentu na Palawanu, kjer je zdaj razvoj na najvišji točki na celotnih Filipinih. Otok Palawan je bil namreč že drugo leto proglašen za najlepši otok na svetu in San Vicente je nova destinacija na otoku, kjer bodo razvili središče turizma na Filipinih.
"Priložnosti za investicije je veliko – tako za velika investicijska podjetja kot tudi za navadne smrtnike. Imeti košček raja na najlepših plažah na svetu ni tako zelo nemogoče. Tukaj pa prideva na vrsto midva, ker urediva vse potrebno, da se to uresniči tudi tujcem," pove Samo.
Cene zemljišč na plaži pa se gibljejo nekje od 20 do 30 evrov naprej na kvadratni meter. Dobiti se da tudi cenejše lokacije, ki stanejo nekaj nad deset evri na kvadratni meter, vse je odvisno od lokacije in velikosti. "Prednost teh zemljišč je, da cena konstantno raste, saj se kraj San Vicente razvija precej hitro. Internacionalno letališče se bo odprlo januarja 2017," dodaja Samo.
Sicer pa dodaja, da ljudje niso leni, vendar radi delajo po svoje: "Zato moraš stati za hrbtom pri vsakem, kjer hočeš, da je kaj po tvoje." Državne službe, uradi, občine so podobni slovenskim, je pa privatni sektor popolnoma drugačen, saj se dela po vodilu: dela se, ko se dela. To mišljenje pa pogosto povzroča preglavice tujcem, ki so navajeni drugačnega načina dela.
Tudi cene so posledično različne od otoka do otoka: "Na Palawanu se lahko najde hiša za 200 evrov mesečno, v Manili za 400 evrov, obrok riža s kako omako in mesom v uličnih restavracijah stane od enega do dveh evra, pivo en evro, liter dizelskega goriva pa recimo 0,4 evra."
Kakšen je dan na Filipinih? "Če je deloven, potem se navadno z ženo odpraviva v San Vicente s stranko na ogled zemljišč. Pojemo kakšno morsko kosilo. Ogledamo si še plaže in se odpravimo proti domu. Če ni dan ni deloven, se dobimo s prijatelji na plaži ali vrtu, sledi piknik, glasba."
Kaj je bilo tisto, na kar se je bilo najtežje navaditi? "Počasnost časa. Tukaj se nikomur ne mudi, vse gre počasneje. Ker sem prišel iz poslovnega okolja, kjer veljajo urniki in točnost, je bil prehod precej moteč. Zdaj dejansko ne vem, kateri dan v tednu je, ker to ne pomeni nič."