Sirska rapsodija v rdečem

Deklaracija se na koncu obrača neposredno na predsednika Bašarja al Asada in ga poziva, naj "izbere pot reform in vključujočega nacionalnega dialoga in se izogne nadaljnjemu prelivanju krvi".

Na ta korak, ki nima kakšne posebne praktične teže, v simbolnem smislu pa je prav tako močno omejen, je bilo treba čakati zares dolgo. Več kot očitno je, da Zahod uporablja za Sirijo – podobno kot za Bahrajn – povsem drugačne kriterije kot za Libijo. Dobro, dejstvo je, da v politiki pač ne moreš biti ves čas načelen, to je povsem razumljivo, težava je v tem, da se (ne)načelnost v razmerju do arabske pomladi ne navezuje na neko širšo geopolitično strategijo, ali drugače, ni del metode, marveč izraz pomanjkanja vizij.

Zanimivo je, da na "črni listi", ki so jo pripravile tako ZDA kot tudi EU, ni Bašarja. Nekateri opozarjajo, da za razliko od očeta vajeti države nima v svojih rokah. Brahimi El-Mili, poznavalec razmer v regiji, je tako prejšnji teden v Le Mondu kot ena od najmočnejših akterjev izpostavil njegovega brata Maherja, generala predsedniške garde, ter svaka Asefa Šaukata, vodjo vojaške varnostne službe. Toda glavni razlog za popustljivost je bržkone treba iskati drugje. Izkušeni diplomati opozarjajo, da je bila glavna napaka v Libiji v tem, ker so Gadafija prehitro stisnili ob zid. Bašarju naj bi tako pustili še nekaj manevrskega prostora.

Kakorkoli že, Bašar sporočila na žalost ni dojel. Krvavo zatiranje protestnikov se nadaljuje. Ob tem vlada še stroga medijska blokada; režim je pozaprl – no, medtem jih je nekaj tudi že izpustil – tuje dopisnike. Večina informacij zato prihaja s strani beguncev, največ jih je v Libanonu. Ti potrjujejo govorice o krvavem obračunavanju, hkrati pa opozarjajo na neznane oborožene skupine, ki streljajo tako na protestnike kot na vojsko in policijo.

Christian Science Monitor je objavil pogovor z mladim učiteljem, ki je bil eden od vodij protestov, zato se je moral umakniti v Libanon. Njegova identiteta ostaja seveda zakrita. "Vsi pričakujemo, da se bo v Siriji zgodilo natanko tisto, kar se je v Libiji – revolucija, oborožen boj proti režimu. Do tega bo prišlo kmalu." K temu je še dodal, da protestniki trenutno nimajo orožja, vendar je samo še vprašanje časa, kdaj ga bodo nabavili. Režim v Siriji lahko v tem trenutku računa na pomoč Irana, kjer se je medtem Ahmadinedžad že pokesal svojih grehov. Iran je do zdaj prek Sirije z orožjem oskrboval Hezbolah in tako držal v šahu Izrael. Pametna taktika, to je treba priznati: če bi prišlo do spopada, bi se ta odvijal v glavnem na libanonskih in izraelskih tleh. Toda v zadnjem času se je začela Siriji dobrikati tudi Savdska Arabija, ki bi očitno rada izrinila Iran. Skratka, ta država, ki nima praktično nobenih omembe vrednih naravnih virov ali kakšnih drugih bogastev, ima zato kljub temu v mednarodnih odnosih kar veliko težo.

Najbolj čudno pri vsem skupaj je to, da so Bašarju zelo naklonjeni tudi v Izraelu. Po eni strani vedo, da je kakor tisti pes, ki veliko laja, a nikoli ne ugrizne, po drugi strani pa jih druži mnogo skupnih stvari, recimo ta, da oboji radi pobijajo arabske civiliste, Izraelci občasno še kakšne turške humanitarne delavce. Ampak Izrael je pri tem kajpada bolj zadržan, poleg tega pa vsi vedo, da v njem vlada demokratični režim.

Zahod nima tako nobenih vzvodov, s katerimi bi lahko preprečil nasilje. Varnostni svet po libijski izkušnji skoraj zagotovo ne bo tvegal nove resolucije. Vsekakor bo naslednji teden zanimivo poslušati Obamo, ki naj bi predstavil novo strategijo za Bližnji vzhod.