Schengenska reforma, ki jo je prinesla arabska pomlad

Glavna novost je možnost uvedbe začasnega nadzora na notranjih mejah članic v primeru neobvladljivih migracijskih pritiskov na zunanji meji Unije, ki pa je lahko le skrajni ukrep. Schengen, kjer je mogoče notranje meje med članicami prečkati brez preverjanja potnih listin, je poleg evra najbolj otipljiva korist članstva v Uniji. Zato je uvedba nadzora v območju, katerega smisel obstoja je, da nadzora v njem ni, občutljiva tema. Razpravo o tem je sprožila arabska pomlad. Spomladi 2011 so na meje Unije pritisnili priseljenci in begunci iz južne soseščine, kar je poleg kaosa na zunanjih mejah Unije povzročilo tudi diplomatski spor med Rimom in Parizom.

Pariz zahteval spremembe v schengenskem območju Francija je namreč sosedi Italiji, ki je zaradi svoje zemljepisne lege privlačen cilj, očitala, da ni preprečila množičnega prehajanja priseljencev na njeno ozemlje. Pariz je zato zahteval spremembe v schengnu in možnost enostranske uvedbe nadzora.

Da bi pomirila strasti, je Evropska komisija septembra 2011 predlagala reformo sistema. V pogajanjih ni manjkalo značilnega napenjanja institucionalnih mišic. Komisija in parlament sta se počutila odrinjena, ker so želele članice vajeti obdržati v svojih rokah. Komisija je želela, da bi lahko članice o začasni uvedbi nadzora v schengnu odločale izključno na podlagi njenega predloga, torej v nobenem primeru enostransko. Parlament je želel biti bolj vpet v odločanje. A vajeti ostajajo trdno v rokah članic.

Reforma na novo določa pogoje nadzora na notranjih mejah Reforma je dvodelna in prinaša spremembe schengenskega zakonika in tako na novo določa pogoje, pod katerimi je mogoče uvesti nadzor na notranjih mejah. Poleg tega prinaša spremembe v sistemu ocenjevanja schengenskih članic.

Unija je v reformi opredelila tri možnosti za začasno uvedbo nadzora v schengnu. Medtem ko lahko članice v primeru resne grožnje svoji varnosti ali javnemu redu nadzor še vedno uvedejo enostransko, pa to ne velja v primeru migracijskih pritiskov. Že zdaj lahko članice v primeru resne grožnje javnemu redu ali varnosti izjemoma uvedejo nadzor na svojih notranjih mejah, načeloma za omejeno obdobje do 30 dni. To obdobje lahko po svoji volji podaljšajo, časovnih omejitev v schengenskem zakoniku ni.

Ta ukrep so članice do zdaj uporabljale ob velikih napovedanih športnih ali političnih dogodkih, na primer nogometnih prvenstvih ali srečanjih skupine gospodarsko najrazvitejših držav G8. Zlorab ni bilo. To pravilo v nekoliko spremenjeni obliki ostaja tudi v novem sistemu. Po novem bodo lahko članice v primeru resne grožnje javnemu miru ali notranji varnosti nadzor uvedle za do 30 dni z možnostjo podaljšanja do šest mesecev.

Uvedba nadzora v primeru migracijskih pritiskov Druga možnost je uvedba nadzora v primeru migracijskih pritiskov, ki je bila najbolj sporna. Nadzor bo po novem mogoče uvesti v izjemnih okoliščinah, ob resnih problemih pri upravljanju zunanjih mej. Morebiten primer: turško-grška meja, begunci iz Sirije. V tem primeru bo morala začasno uvedbo nadzora predlagati Evropska komisija, nato pa bodo o njej odločile članice s kvalificirano večino. Pogoji: uvedba nadzora je lahko le zadnja možnost, biti mora časovno omejena in temeljiti na objektivnih merilih.

Nadzor bo mogoče uvesti za do šest mesecev z možnostjo podaljšanja do dveh let. Ukrep bo mogoče uporabiti le kot zadnje sredstvo, potem ko bi izčrpali vse druge možnosti, na primer posredovanje agencije za upravljanje zunanjih meja Frontex.

Tretja možnost je enostranska uvedba začasnega nadzora Tretja možnost pa dopušča enostransko uvedbo začasnega nadzora v primeru nenadne in nepričakovane grožnje, na primer v primeru terorističnega napada, a za največ deset dni. O morebitnem podaljšanju takega ukrepa pa se nato odloča na evropski ravni.

Glavna novost je, da bodo lahko skupine šestih strokovnjakov iz članic in institucij izvajale nenapovedane inšpekcije na notranjih mejah ter tako zagotavljale spoštovanje načela prostega gibanja. Članice bodo opozorilo o inšpekciji dobile le 24 ur vnaprej. "To je pomemben korak naprej k bolj evropskemu in bolje delujočemu schengenskemu prostoru, ki bo v korist evropskim državljanom," je po kompromisu v trialogu članic, komisije in parlamenta poudarila evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström.

Reformo morajo potrditi članice Unije in Evropski parlament Kompromis morajo zdaj še ločeno potrditi tako članice Unije kot Evropski parlament. Notranji ministri članic Unije bodo to storili konec prihodnjega tedna, parlament pa bo o reformi predvidoma glasoval na junijskem plenarnem zasedanju.

V schengenskem območju je zdaj 26 držav. Med njimi je 22 članic EU-ja – zunaj schengenskih meja so Velika Britanija, Irska, Romunija, Bolgarija in Ciper – ter štiri nečlanice: Norveška, Islandija, Švica in Liechtenstein. Slovenija je članica postala decembra leta 2007.