Petek, 10. 11. 2023, 20.12
1 leto, 1 mesec
OD NAŠIH POROČEVALK IZ UKRAJINE
Pri učencih v Kijevu: "Želim vama, da bi živeli brez vojne" #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,55
V času obiska Ukrajine sva se odpravili tudi na eno od kijevskih javnih osnovnih šol. Šolo 137 v predmestju Kijeva obiskuje 815 učencev. Zmotili sva jih v času pouka in izvedeli, kako poteka šolanje v Ukrajini, predvsem pa kako poteka šolanje v vojnih razmerah. Prijazno so naju sprejeli, se z nama pogovarjali, nama predstavili svoje projekte, ob koncu srečanja pa so nama zapeli ukrajinsko domovinsko pesem. Prisluhnete jim lahko v zgornjem videoposnetku.
"Vojna je za nas na žalost realnost, ampak mi moramo nadaljevati življenje v takšni realnosti in biti tukaj. V šoli skušamo vse delati tako, da ne razmišljamo o vojni, ampak o življenju. Odgovorni smo za naše učence in njihovo ter našo prihodnost. Seveda lahko učitelji pokažemo čustva, ampak mi smo učitelji in moramo biti močni, ker naši učenci odražajo naša čustva," je ob sprejemu povedala učiteljica angleščine Natalija Krivenko.
Učiteljica angleščine Natalija Krivenko z učenci tretjega razreda
Ravnateljica: Ostanite mirni
"Vse se je začelo zelo hitro. Za nas je bilo nepričakovano. Bilo je kot šok," se učiteljica angleščine spominja začetka vojne, a doda, da so se zelo hitro organizirali. "Naša ravnateljica Olena Ribicka je bila glavna, ki nas je zorganizirala. Ob pol petih zjutraj nam je poslala sporočilo: 'Ostati morate mirni. Učencem ne smete dati občutka, da ste zaskrbljeni. Misliti morate tudi na svoja oblačila, ki jih boste oblekli za v šolo. Ta naj bodo udobna.'"
Ravnateljica Olena Ribicka
Naslednji dan so prekinili pouk v šoli in začeli pouk na daljavo. Veliko ljudi, med njimi tudi njihovih učencev, je ta dan zapustilo Ukrajino, vendar nihče od njihovih učencev ni prekinil šolanja. Vsi so nadaljevali šolanje na daljavo. Tako so se šolali približno dva meseca, maja, ko so se vrnili v šolo, pa so sprejeli ogromno novih učencev z vzhodnega dela Ukrajine.
Tudi večina učencev, ki so v začetku vojne zapustili državo, se je, ko so se razmere nekoliko umirile, vrnila. "Jaz, na primer, imam v razredu 28 učencev. V začetku vojne jih je Ukrajino zapustilo 18, šolali so se na daljavo. Danes imam v učilnici skoraj vse učence, v tujini so ostali le štirje," je povedala Krivenkova.
Vsak dan ob deveti uri je v šoli poseben trenutek
V Ukrajini imajo podoben šolski sistem kot v Sloveniji. Otroci gredo v šolo s šestimi leti. Štiri leta obiskujejo razredni pouk, potem pa pet let še višjo stopnjo. Šola poteka pet dni in se začne ob pol devetih zjutraj. "Vsak dan ob deveti uri imamo poseben trenutek. Zahvalimo se bogu, našim vojakom in vsem, ki se borijo za našo svobodo, za svobodo Ukrajine, na žalost. Ampak v tem trenutku se zavedamo, da je ta zahvala še kako potrebna, ker prav oni nam dajejo možnost, da smo tukaj, da se lahko učimo, uživamo in smo svobodni," pojasni učiteljica Natalija.
Risbice, ki so jih učenci prve triade narisali za vojake.
O vojni morajo z učenci govoriti na različne načine, odvisno od njihove starosti. "Otroci imajo vso pravico biti otroci, vendar vojna je na žalost spremenila njihovo otroštvo. Mi moramo poskrbeti, da se počutijo varne. V vojnem času učitelji nismo le njihovi učitelji, temveč imamo več vlog. Naša glavna naloga je, da jim zagotovimo varnost, čustveno varnost, da poskrbimo za njihovo duševno zdravje, včasih pa moramo biti tudi njihovi starši, prijatelji in moderatorji," je še povedala učiteljica angleščine.
Najmlajše učence z vidnimi tablami, obešenimi po šoli, opozarjajo, naj se ne dotikajo ostankov orožja, ki so odloženi v naravi.
Soba za učence s posebnimi potrebami, kjer se lahko skoncentrirajo in umirijo.
Na obisku v posameznih učilnicah
Pogovarjali sva se tudi z učenci, tako najmlajšimi kot najstarejšimi. Najprej sva obiskali učence prvih treh razredov. Učiteljica Natalija jim je dejala, naj naju povprašajo, iz katere države prihajava. Takole simpatično je potekal naš pogovor:
Učiteljica: Vprašajte naši gostji, od kod prihajata.
Učenka: Prihajata iz Anglije.
Ana in Ksenija: Ne, prihajava iz Slovenije.
Učiteljica: Poznate to državo?
Učenka: Slovaška?
Ana in Ksenija: Ne, Slovenija. Naša soseda je Hrvaška in mi vsi, tudi vi, smo Slovani.
Učenec: Aa, zdaj vem, od kod sta.
Učiteljica: Imate kakšno vprašanje za naši gostji?
Učenka: Ja, kako ti je ime?
Ksenija: Ksenija.
Učenka: Jaz sem tudi Ksenija.
Učenka Ksenija skupaj s sošolci in sošolkami
Učiteljica: Imate radi šolo?
Učenec: Ja, ampak še boljše bi bilo, če bi se šola začela pozneje.
Učiteljica: Lahko ravnateljici date kakšen nasvet. Kaj naj spremeni?
Učenec: Da se šola začne ob deseti uri.
Učiteljica: Se počutite udobno in varno v šoli?
Učenci v en glas: Ja.
Učiteljica: Imate kakšno željo za naši gostji?
Učenec: Želim vama, da bi živeli brez vojne.
Ravnateljici sta predlagala, da se šola začne ob deseti uri, in se nagajivo nasmehnila.
Pogovarjali sva se še s številnimi drugimi učenci. Njihove osebne zgodbe, občutke, želje in mnenja si lahko preberete v spodnjih izjavah.
Platon, učenec tretjega razreda, ki je eno leto živel v Veliki Britaniji
"Šolanje v Veliki Britaniji je bilo boljše. Tam je bilo veliko več aktivnosti. Tam nismo samo sedeli in pisali, ampak si, če si to potreboval, lahko vstal in šel ven. Lahko si šel ven teč, se igrat in si potem prišel nazaj ter nadaljeval učenje. Tam je bilo tudi več ljudi in tam nisem srečal nobenega slabega človeka. Tukaj nisem najbolj srečen, rad bi ostal v Angliji. Tam sem vozil kolo in ferrari. Imeli smo veliko hišo z veliko sobami in ena od njih je bila polna legokock. V Ukrajini mi je všeč učiteljica. Je zelo dobra."
Milana, učenka tretjega razreda, pevka in zmagovalka številnih pevskih tekmovanj
Milana je učenka tretjega razreda in je odlična pevka. Zmagala je na številnih pevskih tekmovanjih in za to prejela nagrade. Trenutno odrašča brez staršev, saj se tako oče kot mama borita v vojni.
Veronika, učenka tretjega razreda in humanitarka
Veronika je mala velika humanitarka. V šoli je organizirala projekt zbiranja sredstev za vojake, ti pa so ji v zahvalo poslali ukrajinsko zastavo, na katero se je podpisal celoten štab.
Bogdana, učenka višje stopnje, avtorica fotografske razstave Home sweet home in profesionalna jadralka, ki tekmuje na svetovnih in evropskih tekmovanjih
"Idejo za razstavo sem dobila v Švici. Na začetku ruske invazije na Ukrajino smo se z mojo babico in dvema bratoma morali evakuirati v Litvo, kjer sem živela leto in pol. Bila sem v stresu, zmedena. Priložnost za pomiritev sem našla v fotografiji. Zaradi tekmovanj sem veliko potovala po Evropi. Med potovanjem po Švici, kamor me je oče peljal na tekmovanje v jadranju, sem se prvič počutila mirno in varno. Takrat sem posnela fotografije, ki jih vidite na razstavi. Mislim, da se bom še velikokrat vrnila tja, morda pa bom tam celo študirala in živela. Ne glede na to, da rada potujem in obiskujem druge države, bom vedno izbrala mojo družino, prijatelje in Ukrajino."
Učenci višje stopnje:
"Na začetku vojne sem čutila strah, počutila sem se samo. Preselila sem se v drugo mesto v Ukrajini. Potem sem se vrnila v Kijev in zdaj se tukaj počutim varno. Imamo tudi zaklonišča. Vsi smo lahko tam. Lahko se pogovarjamo, igramo igre in smo povezani."
"Čutim, da nas naša vojska lahko brani, saj so res močni in pogumni fantje. Zahvalila bi se vsem ljudem, ki skrbijo, da se lahko počutimo varno. Na začetku je bilo res grozno, res sem se bala, ampak zdaj sem dobro."
"Zelo rada imam našo šolo, rada imam našo državo. Tukaj je zelo prijetno. Bojujemo se za svobodo. Rada imam zgodovino naše države."
"Ko sem bil v Veliki Britaniji, sem želel priti nazaj v Ukrajino. V Veliki Britaniji sem hodil v šolo in tamkajšnji učenci sprašujejo same neumnosti. Na primer, povej mi v ukrajinščini kakšno grdo besedo. Ampak všeč mi je bil London, pa tudi druga mesta. "
"V Veliki Britaniji imajo zelo drugačen šolski sistem. Ljudje tam so prijazni in nas podpirajo, tudi njihova vlada podpira našo."
Učenci višje stopnje
