SiolNET. Novice Svet
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Politični spopadi: Ko brat izda brata, "hčerka" pa zapusti svojega "očeta"

1

termometer

Pred volilnim kongresom Pozitivne Slovenije smo pogledali, kdo so politiki, ki so bili akterji enih od najbolj znanih znotrajstrankarskih spopadov v Evropi.

V Sloveniji se že nekaj tednov ugiba, kdo bo zmagal na današnjem kongresu Pozitivne Slovenije, ko se bosta za vrh te stranke na strankarskih volitvah pomerila premierka Alenka Bratušek ter ljubljanski župan in ustanovitelj stranke Zoran Janković. Bo morebitna Jankovićeva zmaga usodno zamajala zdajšnjo vlado in potisnila državo k predčasnim volitvam? Bratuškova je namreč v primeru poraza napovedala svoj odstop, to - in čim prejšnje predčasne volitve - v primeru Jankovićeve zmage pričakujejo tudi njeni koalicijski partnerji.

Lastna stranka spodnese železno lady Politično rivalstvo znotraj strank seveda ni slovenska posebnost. Poglejmo si nekaj znanih znotrajstrankarskih političnih spopadov po Evropi, ki so včasih tudi zamajali vlade in končali dolgoletne politične kariere.

V Veliki Britaniji je od leta 1979 vladala odločna Margaret Thatcher. Železna lady, kot so ji tudi rekli, je ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja postajala vse manj priljubljena, tako med britanskimi volivci kot v sami stranki.

Opozicijski laburisti so tako v javnomnenjskih anketah prehiteli konservativce, nov davek za financiranje lokalnih uprav je dvignil na noge državljane, za nameček pa je Velika Britanija padla v recesijo. Za povrh vsega pa je bila konservativna stranka, ki ji je od leta 1975 brezkompromisno vladala Thatcherjeva, razcepljena glede politike do evropskega povezovanja.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima Decembra 1989 je tako Thatcherjeva dobila na strankarskih volitvah prvega izzivalca, navdušenega evrofila Anthonyja Meyerja. Ta je bil prešibak za Thatcherjevo, a je opogumil svoje strankarske kolege na čelu z Michaelom Heseltinom, dolgoletnim tekmecem železne lady.

Na strankarskih volitvah novembra 1990, ki so obenem odločale tudi o tem, kdo bo vodil državo, je Thatcherjeva sicer premagala Heseltina, vendar s premajhno razliko, kot jo je zahteval strankin statut. Zmanjkali so ji le štirje glasovi. Potreben je bil drugi krog volitev.

Thatcherjeva je najprej napovedovala, da se bo borila do konca, do zmage, po pogovorih s svojimi ministri pa je 22. novembra s solzami v očeh umaknila svojo kandidaturo in s tem tudi odstopila s čela vlade. A v skladu s pregovorom, kjer se prepirata dva, ima dobiček tretji, novi predsednik in premier ni postal Heseltine, ampak še dokaj mladi finančni minister John Major.

Gentlemanski sporazum o delitvi oblasti Ta je v drugem krogu zmagal, a premajhno razliko. Do tretjega kroga pa ni prišlo, saj je prišlo do dogovora, po katerem je stranko prevzel Major. Heseltine in tretji kandidat Douglas Hurd sta umaknili kandidaturi, hkrati pa sta dobila pomembna položaja v novi vladi.

Konservativci so z Majorjem na čelu še zmagali na volitvah leta 1992, na naslednjih volitvah, leta 1997, pa so se na oblast povzpeli laburisti Tonyja Blaira. Tudi v laburistični stranki je bilo napeto zaradi rivalstva med Blairom in Gordanom Brownom.

A sta Blair in Brown v dobro stranke že leta 1994 sklenila nekakšen gentlemanski sporazum. Brown se je tega leta odpovedal naskoku na vrh stranke, a s pogojem, da ima v morebitni Blairovi vladi pomemben vpliv na krojenje domače politike in da se bo po določenem času Blair umaknil in mu prepustil vrh stranke in vlade.

Politika loči brata Kot je pozneje trdil Brown, se Blair, ki je vztrajal na čelu vlade kar deset let, tega dogovora ni popolnoma držal. Šele leta 2007, 13 let po dogovoru, je Brown, ki je bil prej desetletje finančni minister, sedel za krmilo vlade. A ne za dolgo, že leta 2010 ga je državnih volitvah premagal konservativec David Cameron, zdajšnji britanski premier.

Če sta leta 1994 Blair in Brown dosegla dogovor o delitvi oblasti, pa pri izbiri novega voditelja laburistov takšnega dogovora ni bilo. Skoraj v duhu kakšne grške tragedije sta se na volitvah za prvega moža laburistov in morebitnega naslednjega britanskega premierja spopadla kar dva brata – David in Ed Miliband.

Starejši David je dolgo časa veljal za Brownovega naslednika, toda pet let mlajši Ed, ki ima podporo v levem krilu stranke, mu je prekrižal načrte. Na volitvah, na katerih je sodelovalo skoraj 400 tisoč članov stranke, je Ed za las premagal brata Davida.

Ko se prijateljstvo spremeni v sovraštvo Mlajšega od bratov je zlasti podprlo levo krilo stranke, tako da mu je uspelo tesno zmagati z 1,3- odstotno razliko. Jezni in užaljeni David je po porazu najprej zavrnil članstvo v bratovi senčni vladi, lani pa je celo zapustil poslanske vrste. Kot pravijo, se odnosi med bratoma še vedno niso popolnoma zacelili.

Boj za vrh stranke in države pa je tudi končal prijateljstvo med dvema dolgoletnima strankarskama kolegoma in nekdanjima prijateljema, Gerhardom Schröderjem in Oskarjem Lafontainom. Oba se že več kot desetletje, če se slučajno srečata, niti ne pozdravita.

Lafontaine, ki je pripadal levemu krile stranke, je bil dolgo časa prvi med nemškimi socialdemokrati. Toda na vrh države se mu ni uspelo povzpeti, leta 1990 ga je premagal krščanski demokrat Helmut Kohl, na volitvah leta 1994 pa ga stranka sploh ni imenovala za kanclerskega kandidata.

Nekdanji predsednik zapusti stranko in ustanovi novo Na vrh stranke se je namreč vse hitreje vzpenjal bolj sredinsko usmerjeni in zato za nemške volivce bolj sprejemljivi Schröder. SPD je s Schröderjem kot kanclerskim kandidatom leta 1998 končala dolgoletno Kohlovo vladavino.

Že naslednje leto pa je dokončno počilo med Schröderjem in Lafontainom, ki je marca 1999 odstopil kot finančni minister. Lafontaine je bil nekaj let še zvest stranki, po Schröderjevih neoliberalnih reformah z Agendo 2010 pa je izstopil iz stranke in se pozneje s svojimi somišljeniki skupaj z nekdanjimi vzhodnemškimi komunisti združil v novo Levo stranko.

Tekmovanje za politični vrh pa je besnelo tudi v CDU. Stranka se je leta 1998 znašla v opoziciji, Kohl je odstopil z mesta predsednika stranke, a ostal častni predsednik. Novi predsednik krščanskih demokratov je postal Kohlov izbranec Wolfgang Schäuble. V primeru vrnitve na oblast tudi novi nemški kancler.

Kohlova deklica se distancira od Kohla Toda afera z nezakonitimi donacijami CDU, ki je izbruhnila jeseni 1999, je stvari postavila na glavo. Potem ko je bilo jasno, da je za nezakonito financiranje stranke vedel tudi Kohl in je nato padel sum tudi na Schäubleja, je v prvi plan takrat stopil Angela Merkel. Vzhodna Nemka Merklova je bila dolgoletna Kohlova varovanka, odnos med njima je bil kot odnos med političnim »očetom« in »hčerko«.

Kohlova deklica, kot so ji pravili nemški mediji, je decembra 1999 v časniku Frankfurter Allgeimeine Zeitung objavila pismo, v katerem se je zavzela za distanciranje stranke od Kohla, tako kot se mora najstnik oddaljiti od svojih staršev, ko odraste.

Kohl je bil jezen. Ker je mislil, da je za pismom v resnici stal Schäuble, se je sprl tudi z njim. Na koncu sta oba odstopila, Kohl kot častni predsednik, Schäuble kot predsednik. Aprila 2000 se je na vrh stranke povzpela Merklova, ki je leta 2005 postala kanclerka in po uspešnem vladanju v očeh Nemcev iz Kohlove deklice postala mamica Nemčije.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin