Petra je prišla v Lizbono na študentsko izmenjavo, se zaljubila in tam ostala

Petra Kovačič je po izobrazbi etnologinja in kulturna antropologinja, rada potuje, igra na kitaro ter se druži z družino in prijatelji.

Njena zgodba v tujini se je začela leta 2007, ko je v Lizbono prišla na izmenjavo Erasmus, ki je najbolj znana evropska izmenjava študentov. Na Portugalsko je na začetku prišla za dva semestra.

Od odkrivanja kulture do ljubezni "Prvo leto je bilo leto odkrivanja nove kulture, jezika, spoznavanja ljudi z vsega sveta, popotovanja po prelepi Portugalski in uživanja," pove Petra, ki se je skoraj ob koncu izmenjave zaljubila, kar je začrtalo smernice za prihodnost.

Po enem letu ljubezni na daljavo je šla na prakso Erasmus, nato pa se v Lizboni zaposlila in tam ostala. Petra in Joy sta par že dobrih sedem let in imata dveletnega sinčka Izaka.

Portugalska ima veliko slabo izobraženih ljudi "Na začetku je bilo nekaj birokratskih ovir, vendar ko si enkrat urediš začasno prebivališče, davčno številko in vse osnovne stvari, potem ni več veliko zapletov," o svojih prvih izkušnjah pripoveduje Petra, ki kot velik plus izpostavlja Evropsko unijo, saj posledično ne potrebuje nobenih viz ali dovoljenj za delo. Zdravstvo in šolstvo sta na Portugalskem nekoliko drugače organizirana kot v Sloveniji, saj je več delitve na zasebno in državno, kar je Petra, sploh na začetku, težko dojemala, ker je v Sloveniji tega malo. Šole so deljene na zasebne in hkrati plačljive ter državne šole. "Velikokrat je program v državnih šolah slabši, ni pa to pravilo," pove Petra, ki kot zanimivost izpostavlja, da ima Lizbona več univerz, medtem ko ima Ljubljana le eno. Tudi univerze so zasebne ali državne, so pa vse fakultete plačljive, le da so državne dostopnejše kot zasebne.

Petra ugotavlja, da ima Portugalska še vedno dosti nepismenih ljudi oz. ljudi z zelo nizko izobrazbo, to so tisti, ki imajo končan četrti razred, kar je bila včasih osnovna šola. "Gre za posledico Salazarjeve diktature, ki je trajala od leta 1933 do 1974, vendar med slabo izobraženimi ljudmi niso le najstarejši Portugalci," pojasnjuje Petra, saj obstajajo velike razlike med bogatimi in revnimi, posledično pa se to izraža tudi v izobraženosti.

Tudi zdravstvo je deljeno na zasebno in državno "Kdor si lahko privošči drago zdravstveno zavarovanje, ima dostop do zasebnih bolnišnic in hitrejše, ne pa vedno tudi boljše, zdravstvene oskrbe," o zdravstvenih storitvah pove Petra. Kot prednost izpostavlja, da na različne preiskave ali preglede ni treba čakati dolge mesece.

Konkretno: Vsak prebivalec, ki zboli, obišče svojega družinskega zdravnika v zdravstvenem domu in plača pet evrov za navaden pregled. Zdravnik mu nato predpiše zdravila ali da napotnico za preglede, za katere mora delno ali v celoti plačati sam. Za nosečnice so pregledi in vse, kar potrebujejo v času nosečnosti, zastonj. Prav tako za otroke. Je pa treba zdravila vsaj delno doplačati.

Kakšno je življenje v Lizboni? Z družino živijo v starem predelu Lizbone, ki se imenuje Alfama. To je staro mestno jedro, in sicer zelo miren del mesta, obenem pa se po Petrinih besedah vedno kaj dogaja: "Tu je veliko spomenikov, ob torkih in sobotah se blizu nas odpre slavni bolšji sejem Feira da Ladra oz. "sejem tatice", ki ga obišče mnogo domačinov in turistov, veliko je razglednih točk, stari grad S. Jorge, Alfama pa je poleg Mourarije in Bairro Alta zibelka portugalske glasbe fado, ki je od leta 2011 na Unescovem seznamu zaščitena kot kulturna dediščina Portugalcev."

Je pa življenje v Lizboni sproščeno, z zelo dobrim podnebjem in veliko sonca. "Ljudje se veliko družijo, vedno se kaj dogaja, piknik v parku, večerja pri prijateljih ali kratek oddih na bližnjih plažah," pove Petra, ki dodaja, da je mogoče življenje v Lizboni primerjati z življenjem v Sloveniji, le da je malce bolj upočasnjeno, saj se Portugalcem nikamor ne mudi, so pa tudi bolj odprti.

Portugalska in Slovenija skozi Petrine oči Lizbona je multikulturno mesto, kjer živijo ljudje z vsega sveta, zaradi gostoljubne azilne politike je veliko ljudi iz Azije, Afrike, Južne Amerike, nekdanjih Sovjetskih držav, zaradi dobrega vremena in bolj sproščenega življenjskega sloga pa tudi iz različnih bolj razvitih evropskih držav. Ljudje se prepletajo in živijo v harmoniji. Portugalci so zelo gostoljuben narod, saj tudi morajo biti, kajti odvisni so od svoje najmočnejše panoge, ki je turizem.

Slovenci smo morda za razliko od Portugalcev na začetku manj odprti in nezaupljivi do drugih, a smo zato v medčloveških odnosih bolj pristni. Portugalci si vzamejo več časa za druženje kot mi in se tudi manj obremenjujejo, mi smo bolj pragmatični, delovni in točni. Na Portugalskem imajo navado, da slavljenec na rojstni dan povabi prijatelje na večerjo v restavracijo na praznovanje, a si račun nato razdelijo udeleženci ne glede na to, kaj je kdo pojedel ali spil, slavljenec ponavadi ne plača. Pri nas pa velja tista dobra stara navada, da račun poravna slavljenec.

Petrin dan se začne s turško kavo Ko se Petra zjutraj zbudi, si najprej skuha turško kavo in pripravi zajtrk za sina, njen partner je takrat že v službi. Po zajtrku se odpravita v vrtec. Ob 11. uri ima Petra vodenje po mestu, po kosilu pa dela od doma, in sicer prevaja, poučuje in skrbi za rezervacije. "Moj urnik se spreminja iz dneva v dan, vedno pa je pester," pojasnjuje Petra.

Okoli 17. ure se nato odpravi po sinčka v vrtec, takrat je čas tudi za sprehod, zabavo na toboganu ali vožnjo s kolesom. Ko domov pride tudi partner, skupaj pripravijo večerjo, ki je za slovenske razmere kar pozna, in sicer okrog 19. ali 20. ure. Sledijo igra, pogovor, ogled filma, če pa je na sporedu nogomet, sploh kadar igra Benfica, sta obvezna ogled tekme in strastno navijanje.