Od državnika do zapornika

Berlusconi je zadnji v vrsti (nekdanjih) voditeljev držav, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih sodb – največkrat gre za korupcijo – znašli na zatožni klopi, sodba pa se je nato glasila: "Kriv!" Sledi nekaj primerov politikov, ki so bili pravnomočno obsojeni (primeri državnikov, ki jim sodijo ali pa so proti njim podane kazenske ovadbe, niso zajeti).

Nekdanji predsednik Kostarike Rafael Calderon je bil aretiran oktobra 2004 in obtožen, da je sprejel nezakonito provizijo ob nakupu zdravstvene opreme. Oktobra 2009 je bil obsojen na petletno zaporno kazen. Pritožbo je sodišče zavrnilo, je pa znižalo kazen na tri leta zapora, vendar lahko glede na kostariški zakon pričakuje, da mu dejansko ne bo treba za rešetke.

Neuspešno prepričevanje Zaradi korupcije se je za zapahi znašel tudi nekdanji tajvanski predsednik Čen Šujbjan. Septembra 2009 ga je zaradi pranja denarja in poneverb sodišče obsodilo na 17 let in pol zapora. Čen je skušal oblasti prepričati, da ga predčasno izpustijo, tako z gladovno stavko kot s pritoževanjem zaradi slabega zdravja in opozarjanjem, da se utegne psihično zlomiti, a zaman.

Predsednik, obsojen zaradi kršenja človekovih pravic Alberto Fudžimori, predsednik Peruja med letoma 1990 in 2000, je sredi korupcijskega škandala leta 2000 pobegnil na Japonsko. Med obiskom Čila so ga aretirali in izročili Peruju, kjer je bil decembra 2007 obsojen na šestletno zaporno kazen zaradi nezakonite preiskave in zasega. Aprila 2009 je bil obsojen na 25 let zapora zaradi kršitev človekovih pravic oziroma svoje vloge pri umorih in ugrabitvah vodov smrti med vojno proti gverili. Fudžimori je postal prvi izvoljeni vodja katere od držav, ki so ga izročili njegovi državi, mu sodili in ga obsodili zaradi kršitev človekovih pravic. Julija 2009 je bil obsojen še na sedem let in pol zapora zaradi poneverbe. V skladu s perujsko zakonodajo se vse kazni izvajajo sočasno, najvišja mogoča kazen pa je 25 let. Njegova hči Keiko se je leta 2011 neuspešno potegovala za predsedniški položaj.

Obsojen v odsotnosti Zine Al Abidine Ben Ali, ki ga je s položaja predsednika Tunizije odnesla arabska pomlad, je bil junija 2011 v odsotnosti obsojen na 35-letno zaporno kazen zaradi kraje in nezakonitega posedovanja draguljev. Junija 2012 je bil zaradi spodbujanja nasilja in umorov prav tako v odsotnosti obsojen na dosmrtni zapor, enako kazen pa mu je aprila letos izreklo vojaško sodišče zaradi nasilnega zatrtja protestov v Sfaxu. Savdska Arabija, kamor se je nekdanji despot zatekel, ga kljub zahtevi Tunizije ne želi izročiti, da bi odsedel svojo kazen.

Slabo zdravje zaprte Timošenkove Julija Timošenko je bila leta 2011 obsojena na sedemletno zaporno kazen, ker naj bi kot premierka zlorabila svoja pooblastila, ko se je z Rusijo leta 2009 pogajala o dobavi zemeljskega plina. Nekdanja ukrajinska premierka že nekaj let čuti bolečine zaradi hernije diska, njeno zdravje pa se je dodatno poslabšalo zaradi pogostih gladovnih stavk. Njeno zaprtje so v številnih evropskih državah obsodili, češ da gre za politično obračunavanje ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča s tekmico, Evropsko sodišče za človekove pravice pa je njeno aretacijo razglasilo za nezakonito.

Mongolski predsednik ukradel donacijo Nekdanji predsednik Mongolije Nambar Enhbajar je bil avgusta 2012 zaradi korupcije obsojen na štiriletno zaporno kazen. Sodišče je ukazalo tudi zaseg njegovega premoženja. Obtožnica je Enhbajarja, ki je leta 2009 izgubil predsedniške volitve, med drugim bremenila kraje donacije 113 tisoč ameriških dolarjev, namenjene budističnemu samostanu, in neplačila carine za knjige, ki jih je napisal, na poti iz Južne Koreje v Mongolijo. Mongolsko vrhovno sodišče je nato zmanjšalo kazen na dve leti in pol zapora. Nekdanji predsednik je bil v zaporu manj kot mesec dni, večino časa v bolnišnici. Prvega avgusta letos ga je predsednik Cahiagin Elbegdordž pomilostil.