Obletnica japonske katastrofe

Skoraj 16 tisoč smrtnih žrtev verjetno še ni končno število krvavega davka te najhujše naravne nesreče na Japonskem po drugi svetovni vojni. Še danes, eno leto pozneje, pogrešajo skoraj 3300 ljudi. Več kot 370 tisoč hiš je bilo uničenih, a nihče ne more oceniti ali napovedati, kdaj in kako bodo odstranjene posledice izpusta radioaktivnih snovi v okolje.

Območje v krogu 20 kilometrov od uničene elektrarne so morali zapreti, zaradi česar se je moralo izseliti okoli 100 tisoč ljudi. Veliko se jih je še izselilo na lastno pobudo tudi iz nekoliko bolj oddaljenih mest in vasi, ki sicer niso bila zajeta z obvezno evakuacijo.

Najmočnejši potres v japonski zgodovini Začelo se je 11. marca lani, ko je severovzhod Japonske malo pred 15. uro po krajevnem času stresel potres z močjo skoraj devete stopnje po Richterjevi lestvici. Japonska je potresov sicer vajena, saj leži na zelo dejavnem potresnem območju, a je bil takratni potres najmočnejši, ki so ga Japonci kadar koli izmerili v svoji domovini.

Pohod rušilnega cunamija Potresu je sledilo skoraj 600 popotresnih sunkov, kar pa še zdaleč ni bila največja težava, s katero so se bili prisiljeni soočiti. Komaj 20 minut po silovitem prvem potresnem udaru je popotresni val (cunami) že premagal 70 km poti od žarišča potresa do japonske tihomorske obale in jo dosegel na več kot 1300 kilometrov dolgi črti, od drugega največjega japonskega otoka Hokaido na severu do otoka Okinawa na jugu. S svojo rušilno močjo je ponekod razdejal tudi pet kilometrov globoko v notranjost, s svojimi do petnajstmetrskimi valovi je dosegel tudi nekatere predele, ki ležijo 40 metrov nad morsko gladino.

Brez hlajenja je stalilo reaktorsko sredico Že sam rušilni val je odnesel veliko življenj in ustvaril velikansko škodo, a njegovega uničevalnega pohoda še ni bilo konec. S tem ko je na območju jedrske elektrarne Fukušima, ki je s 4,7 gigavata moči bila ena od najmočnejših celo v svetovnem merilu, zalil vse njene vire napajanja, je nepovratno sprožil usodno naključje dogodkov, ki so pripeljali do ene od največjih jedrskih nesreč v zgodovini človeštva.

Brez električnega napajanja, a tudi brez nadomestnega napajanja iz agregatov, ki je bilo prav tako potopljeno v uničujočem navalu vode, ni bilo več mogoče hladiti reaktorske sredice z radioaktivnim uranovim gorivom, in ta se je stalila. Nato je začela uničevati pregrade in velike količine radioaktivnih snovi so nenadzorovano ušle v okolje kljub nečloveškim naporom prostovoljcev iz vrst zaposlenih v elektrarni. Ti so se s svojim plemenitim dejanjem v najbolj kritičnih trenutkih reševanja reaktorja zagotovo pretirano izpostavili sevanju.

Več desetletij za odpravo posledic Najmanj 40 let bo trajalo, da se očistijo najbolj onesnažena območja, a do takrat – pa tudi pozneje, nič več ne bo enako, kot je bilo pred usodnim petkom, 11. marcem. Povečane doze radioaktivnosti, čeprav ne nad predpisanimi dopustnimi mejami, so ugotovili po vsej državi, tudi v zelenjavi, sadju in pitni vodi.

Poškodovano elektrarno v Fukušimi naj bi varno uničili, a gre za zahtevno in precedenčno nalogo, katere časovne razsežnosti ni preprosto opredeliti.

Še pomnite Černobil? Jedrsko nesrečo v Fukušimi primerjajo z nesrečo v ukrajinskem Černobilu, ki se je pripetila 25 let pred tem. To sta tudi edini dve nesreči, ki so ju ocenili z najvišjo, sedmo stopnjo na lestvici jedrskih nesreč, kar pomeni, da so v okolje ušli znatni izpusti radioaktivnih snovi. Čeprav v istem neslavnem razredu, je pri černobilski katastrofi količina radioaktivnih snovi, ki je prišla v okolje, po nekaterih ocenah najmanj desetkrat presegla radioaktivne izpuste iz Fukušime.

Černobil je danes sicer večinoma pozabljen, a njegova podoba je še danes skoraj takšna kot dan po njegovem klavrnem koncu. O tem, ali smo izvedeli vse, kar se je takrat zgodilo, pa še danes ostaja veliko dvomov.

Nesreča predramila svet Kljub bistveno manjšim izpustom kot v Černobilu je tragedija v Fukušimi predramila ves svet in dodobra spremenila – včasih celo s pretiravanji – odnos javnosti in politikov po vsem svetu do jedrske tehnologije. Šele po tej nesreči so se okrepila prizadevanja za zagotavljanje višje stopnje varnosti pred nesrečami in pripravljenosti tudi na najbolj ekstremne dogodke in pojave. Meritve, dodatna oprema, preizkusi, okrepljeni postopki – vse to naj bi nam jamčilo, da se kaj podobnega ne bi več ponovilo. Bolje pozno kot nikoli, a za svojce 19 tisoč mrtvih ali pogrešanih in številne druge pa je to vendarle slaba tolažba.