Nikita – čudodelnik, komunist, ki je šokiral in zabaval Zahod

Tako so med drugim o Nikiti Sergejeviču Hruščovu, ki je v Sovjetski zvezi prevzel oblast po smrti Stalina, zapisali v znamenitem ameriškem tedniku Time, ko se je novembra leta 1953 prvič pojavil na njegovi naslovnici. Da se nek politik pojavi na naslovnici te revije ima še danes veliko veljavo, sploh, če ga proglasijo za človeka leta.

Debel, plešast, zgovoren, pameten – človek leta To se je zgodilo tudi v primeru Hruščova leta 1957, uredništvo Tima pa je svojo odločitev utemeljilo takole: "V letu 1957 so Rusi ustanovili največjo hidroelektrarno na svetu, našli so največje nahajališče nafte, zgradili največji sinhrotron, na ruskih univerzah je diplomiralo trikrat več inženirjev kot v ZDA, izdali so petkrat več naslovov knjig, Rusija je s sateliti človeka popeljala v novo kozmično obdobje, na tehničnem področju je prvič izzvala ZDA ... Najboljši rezultat v letošnjem letu nedvomno pripada Rusiji. In seveda, človek leta mora postati debel, plešast, zgovoren, pameten voditelj – Nikita Hruščov."

Zvezda zahodnih medijev K osebnim zmagam Hruščova so po mnenju opazovalcev spadale tudi zmage nad "sovražnikom v notranjem boju" in da je znal "zakrpati luknje, ki so načele enotnost med komunističnimi zavezniki". Zahodni analitiki so leta 1957 ugotovili, da se je svetovno ravnovesje moči prevesilo na stran sovražnikov svobodnega sveta (ZSSR) in takrat se je prvič omajalo prepričanje, da je "vse, kar je sposoben narediti s komunizmom navdahnjen človek, sposoben narediti svoboden človek še bolje". Tako je Nikita Sergejevič Hruščov postal zvezda zahodnih medijev in naslovnic zahodnih časopisov, nekaj, kar smo lahko čez desetletja spremljali pri Mihailu Gorbačovu.

Izviren model samopromocije Zgodbe teh naslovnic, povezane z njegovo politično kariero, si je mogoče še do 6. marca letos ogledati na razstavi v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani. Razstava prikazuje, kako se je spremenil pogled na Nikito Sergejeviča Hruščova. Sovjetski voditelj je bil med morebitnimi nasledniki Stalina sprva v ozadju, vendar je v prelomnem trenutku v državi zavzel vodilno mesto. Del razstave prikazuje, kako je Hruščova dojemal Zahod.

Drugi del razstave, ki je sestavljena iz eksponatov zbirke Državnega zgodovinskega muzeja v Moskvi, je posvečen sovjetski propagandi, "Hruščov v svetu". Na ogled so fotografska poročila iz osebnega arhiva dopisnika časopisa Pravda, A. V. Ustinova, ki ima celo zbirko fotografij zgodovinskih osebnosti iz sredine 20. stoletja.

Hruščovu je uspelo ustvariti svoj slog samopredstavitve. Ljudje so se poistovetili z njegovo zunanjostjo, vedenjem. Doma in v svetu se ga je prijel vzdevek "Nikita čudodelnik".

"Pokazali vam bomo pasjo mater" Nikita Hruščov je svetovno javnost zabaval s svojimi izjavami. Ob svojem 12-dnevnem potovanju v ZDA septembra leta 1959 je ob obisku Lincolnovega spomenika v Washingtonu izjavil: "Želel sem, da hitri rudar izrazi spoštovanje nekdanjemu gozdarju." To simbolično potezo so preprosti Američani sprejeli pozitivno, v sovjetskem voditelju so videli človeka iz nižjega socialnega sloja, ki se je povzpel na mesto voditelja mogočne države.

Hruščov res ni izbiral besed: na ameriški razstavi v Moskvi istega leta, ki naj bi napovedovala začetek sovjetsko-ameriškega dialoga, je v polemiki tedanjemu podpredsedniku ZDA Richardu Nixonu zabrusil: "Pokazali vam bomo pasjo mater!" V zgodovino pa je zapisal leto pozneje, ko je ob na zasedanju generalne skupščine OZN v New Yorku na govorniškem odru razbijal s čevljem.

Po odstavitvi resigniranost in depresija Oktobra leta 1964 je Paris Match na naslovnici objavil napis: "Kremeljska revolucija. Hruščova so odstavili." Poznavalci sovjetskih razmer so menili, da bodo pravi razlogi za odstavitev znani šele "čez nekaj mesecev ali nikoli". Med drugim naj bi bil razlog tudi, da je obsojal Stalinov kult osebnosti, ni pa preprečil nastanka lastnega. "Norčevanje, gostobesednost in incident s čevljem so razlogi, da je stanje s Hruščovom postalo nevzdržno," so še zapisali poročevalci.

Po odstavitvi in umiku iz soja medijskih žarometov se je Hruščov posvetil pisanju spominov in se le še redko pojavil v javnosti. Počasi je zapadel v resignacijo in v depresijo. Septembra leta 1971 je umrl po drugem srčnem napadu. Politično pozabljenega so ga – namesto za kremeljski zidovi kot druge velike sovjetske voditelje – pokopali na Novidevičjem pokopališču v Moskvi. V tajnosti, pokopališče je ob pogrebu zaprto "zaradi razkuževanja".