Mejni zidovi od rimskega limesa do ameriškega zidu

Mejo med "našim" in "njihovim" svetom že od prazgodovine označuje zid. Ne nazadnje so domovanja ograjena z zidovi in ograjami, da bi ognjišče varovala pred nepovabljenimi prišleki. Zid je bil poleg jarka tudi primarni obrambni sistem staroveških mest in gradov.

V zgodovini je bilo tudi kar nekaj slavnih mejnih zidov, ki so varovali pred "drugimi". Pri nas so najbolj znani zidovi taborov iz obdobja turških vpadov, ki so varovali ljudstvo pred napadalno vojsko. To sicer niso bili mejni zidovi, a so imeli podobno obrambno funkcijo.

Rimski limesi za obrambo pred barbari V zgodovini Evrope je najbolj znan rimski obrambni zid, imenovan limes. Šlo je za sistem vojaških utrdb in pregrad na mejah rimskega imperija, ki so civilizirane Rimljane ločevale od barbarov. Limese so gradili na germanskem ozemlju kot zaščito pred Franki. Najbolj znan je Hadrijanov zid v Veliki Britaniji, Rimljani pa so limese zgradili tudi v Siriji med Bostro in Evfratom.

V naši bližini so limesi stali na levem bregu Donave, tak je bil tako imenovani Panonski limes, ki je segal do Beograda, od tam do Črnega morja pa se je raztezal Mezijski limes. Vzhodne meje je varoval Trajanov zid na reki Olti, dolg 235 kilometrov. Po našem ozemlju je tekel tako imenovani Rimski limes ali latinsko Claustra Alpium Iuliarum, ki ga je začel graditi Dioklecijan, potekal pa je od Trsata na Hrvaškem prek Notranjske do Hrušice in po dolini Bače.

Kitajski zid, največji med največjimi Rimski limesi so bili veliki, a prav majhni v primerjavi z najbolj znanim svetovnim zidom, Kitajskim zidom. Ta je Kitajce varoval pred vpadi nomadov iz evrazijskih step. Graditi so ga začeli v sedmem stoletju pred našim štetjem, a šele prvi kitajski cesar Čin Ši Huang ga je v drugem stoletju pred našim štetjem povezal v sistem. Zid, ki ga lahko občudujemo še danes, so zgradili v času dinastije Ming. Obrambni sistemi na kitajski meji so bili dolgi 21.196 kilometrov, od tega je bilo zgrajenih 6.259 kilometrov zidu. Poleg obrambne funkcije je imel zid tudi zelo pomembno mejno funkcijo, saj je omogočal mejni nadzor in carinjenje blaga, ki je potovalo po Svileni poti.

Zanimivo je, da so marsikje, kjer so stali ti zgodovinski zidovi, še danes težnje po kakršni koli obliki mejnih pregrad. Ena od takih mej je južna ruska meja. V 16. stoletju so tam začeli graditi obrambni nasip, ki naj bi carsko Rusijo varoval pred krimskimi Tatari. Zid oziroma obrambni sistem je bil zgrajen iz jarkov, ovir in dreves, utrjen pa s trdnjavami. Dolg je bil nekaj sto kilometrov in je poleg rimskih in Kitajskega zidu v zgodovini najdaljši mejni zid.

Ideološki zidovi 20. stoletja V 20. stoletju se je spremenil tudi namen mejnih zidov. V obdobju vojne so bili sicer še vedno obramba pred napadi. Taka je bila Maginotova linija na meji Francije in Nemčije. A večina mejnih zidov je bila postavljena bolj iz ideoloških kot obrambnih razlogov. Na primer železna zavesa, sistem žičnih ograj in nadzornih stolpov, ki je delil vzhodno in zahodno Evropo. Del železne zavese je bil seveda tudi zid, Berlinski zid, ki naj bi s svojim padcem simbolno končal ideološko delitev Evrope.

Simbolni so tudi zidovi, ki delijo sprta ozemlja, na primer Nikozijo in s tem Ciper od Severnega Cipra. Ali pa meja med Korejama.

Ideološki so prej ali slej tudi zidovi in ograje, ki jih na mejah gradijo dandanes. Njihov namen ni obramba pred napadom, temveč je razlog večine sodobnih mejnih pregrad preprečevanje migracije. Najdaljši tak zid je na ameriško-mehiški meji, ki meri 3.360 kilometrov in ga številni imenujejo kar Veliki ameriški zid.