Ko se zna človek pošaliti v tujem jeziku, mu ta ni več tuj

Larisa Kocherova je na slovenska tla prvič stopila leta 2006, ko je bila tukaj na krajšem dopustu pri prijateljih. Z njimi je ohranjala stike in maja 2009 jo je poklicala prijateljica. "Moj mož je prišel v Ukrajino z enim prijateljem, ali bi šla z nami kaj spit?" "No, ta prijatelj je bil moj bodoči mož Rudi," v smehu razloži simpatična glasbenica Larisa Kocherova in nadaljuje, da se je njuna pot hitro nadaljevala. Po kavi je sledilo povabilo na njen koncert in nato izmenjava elektronske pošte, klicev ter povabilo v Slovenijo. Pozimi si je vzel dopust in okusil pravo ukrajinsko zimo ter ji dal resno ponudbo za poroko. "28. januarja sva se nato poročila, marca 2010 sem prišla v Slovenijo."

Šok iz Ukrajine v Slovenijo Larisa je v Ukrajini delala v glasbeni šoli in imela dobro službo, s katero je živela dostojno življenje, a v Sloveniji njeni začetki niso bili ravno rožnati.

"Ne bom olepševala, ko gre človek v tujino, mora vedeti, kaj lahko pričakuje. Mož je delal v Steklarni Rogaška Slatina, jaz pa žal brez dela. Njegova plača minus najemnina, minus stroški, minus gorivo, nama je ostalo za življenje le 150 evrov. Zame je to bil šok, saj sem doma živela veliko bolje. Imela sem svoje stanovanje, stroški so bili nizki."

Eno leto je trajalo, da je dobila službo, saj je bil zanjo postopek nostrifikacije zelo drag in dolgotrajen postopek. Brez papirja v roki pa je nikjer niso želeli zaposliti. Prek zavoda za zaposlovanje je hodila na tečaj slovenščine, a na izpitu se ji je zgodila še ena posebna stvar: slovenska narečja!

"Ko sem šla delat izpit iz slovenščine, so me na ustnem delu vprašali, kje živim. Takrat sem živela v Rogatcu, ki meji na Hrvaško, a delala sem že v Velenju, kjer je veliko bosanščine. Prav z zanimanjem so poslušali, kako bo slišati moja slovenščina."

Če mož ne zna ruščine, je bolje zame Izpit se je dobro končal in Larisa po petih letih življenja v Sloveniji zelo dobro govori slovensko. "Veliko so me naučili otroci pri pouku glasbe. Imela sem pa tudi srečo, da mož ni znal ruščine in sem bila primorana naučiti se slovenščine."

Človek obvlada tuji jezik, ko se zna pošaliti v njem Larisa je perfekcionistka, zato ji je bilo učenje novega jezika velik izziv, predvsem zato, ker si je morala dovoliti, da ne bo znala takoj vse pravilno povedati.

"Tri mesece sem samo poslušala in nič govorila. Potem sem poklicala domov in mami rekla, da bom imela hud test. Da grem sama v trgovino in bom poskusila naročiti. Ko sem si dovolila, da ni treba popolnoma pravilno govoriti, sem prebila veliki strah. Človek obvlada tuji jezik, ko sem lahko v tujem jeziku šali in če ga razumejo, je to to. Potem to ni več tuji jezik, ampak postane domači jezik."

Za hobi dobiva denar Po prvi službi v Sloveniji, v Glasbeni šoli v Velenju, zdaj dela v Glasbeni šoli skladateljev Ipavcev Šentjur.

"Vesela sem, da lahko delam tisto, kar sem delala v Ukrajini. Zelo me veseli delo z otroki in tudi sprošča. Ko vidim napredek pri otrocih in nato še večje uspehe, mi je res všeč. Na akademiji mi je profesorica rekla, da sem lahko srečna, saj za svoj hobi dobivam denar."

Da je postala glasbenica, je imela že v genih. "Morala sem biti glasbenica, ker je bila tudi moja mama nora na glasbo. Kot majhna sem bila zelo ljubosumna na klavir, saj je mama veliko vadila in ji nisem pustila, želela sem igrati tudi jaz. V glasbeno šolo sem šla pri šestih letih. Klavir in glasba sta bila del mojega življenja, nisem pomislila na kaj drugega."

V Ukrajini je končala srednjo glasbeno šolo in nato akademijo. Poleg klavirja je zaljubljena tudi v petje. Doma je prepevala v velikem državnem zboru, s katerim je potovala po Evropi. Svoje dirigentske sposobnosti je pridobivala skozi vodenje otroškega zbora, kjer je morala miriti več kot 100 otrok. V Sloveniji se je kmalu pridružila lokalni vokalni skupini, zdaj pa vodi dve vokalni skupini. Moško KD Vitis iz Rogaške Slatine in Vokalno skupino Kresnice iz Gorice pri Slivnici in z obema dosega zelo lepe glasbene dosežke in pohvale.

Ker je njen mož našel službo v Gradcu, sosednji Avstriji, je spet pred novimi izzivi, kaj narediti, ali se bosta selila kam višje na Štajersko, v Avstrijo se Larisa zagotovo ne bo preselila. "Glasba je jezik, ki ga vsi poznamo, ampak vseeno ne bi ponavljala izkušnje prilagajanja novi državi."

"A načeloma se počutim v redu. Nikoli se ne boš počutil dobro v tuji deželi, če boš s sabo prenašal stare načine življenja, če boš prišel s svojimi željami in pričakovanji in svojimi pogledi. Malce se prilagoditi življenju dežele, v katero si se preselil, pogledat, kaj jim je v redu. A 90 odstotkov mojega časa je služba, preostalo je druženje z ljudmi, s katerimi se v redu razumem.''

Ženska mora hoditi v službo in imeti svoj denar Za konec priporoča, da si pred odhodom v tujo deželo najdeš službo, saj je biti brez službe na meji znosnega. "Kar naenkrat se je zgodilo, da sem imela preveč prostega časa. Ko me je klicala prijateljica, kaj delam in kako se počutim, sem ji povedala, da sem začela peči sladice. In tako mi je prijateljica rekla, ko sem te včasih klicala, si rekla, naučila sem se novo sonato, a zdaj si postala pa kuharica? To me je prizadelo in še bolj sem se trudila, da uredim nostrifikacijo diplome in najdem službo."