Nedelja, 9. 10. 2022, 23.26
2 leti, 2 meseca
Kakšne demografske spremembe čakajo Zahod v prihodnosti?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,28
13
V zadnjih desetletjih v zahodni in severni Evropi zaradi priseljevanja narašča število muslimanskega prebivalstva.
Zaradi padca rodnosti in priseljevanja se spreminja demografska slika v skoraj vseh zahodnih držav. To seveda vpliva tudi na vzpon strank, ki zagovarjajo strožjo priseljensko politiko.
Zadnja leta lahko v zahodnih državah spremljamo uspeh t. i. protipriseljenskih strank. Prav priseljevanje, zlasti množično nezakonito priseljevanje, je bil pomemben razlog za zmago Bratov Italije na nedavnih parlamentarnih volitvah pri naši zahodni sosedi.
Vzpon protipriseljenske desnice
Pred tedni so se na Švedskem zelo dobro odrezali tudi Švedski demokrati, ki zagovarjajo odločno zaostritev švedske priseljenske politike. Vprašanje priseljevanja iz nezahodnih držav, zlasti iz afriških ter bližnjevzhodnih držav, je imelo pomembno vlogo tudi na letošnjih francoskih predsedniških volitvah, kjer se je Emmanuel Macron moral resno potruditi, da je lahko premagal tekmico Marine Le Pen.
Vprašanje priseljevanja je bil tudi pomemben dejavnik ameriških predsedniških volitev leta 2016, na katerih je slavil Donald Trump. Ta je svojo volilno kampanjo poleti 2015 odprl z obljubo, da bo za zaustavitev nezakonitega priseljevanja zgradil zid na meji z Mehiko.
Strah pred demografskimi spremembami
Poleg zidu je Trump pred volitvami napovedoval izgon več milijonov nezakonitih priseljencev iz ZDA. Najmočnejša država na svetu je sicer zaostrila politiko do priseljevanja, a najbolj radikalnih obljub Trump na koncu ni izpolnil.
Množično priseljevanje in vzpostavljanje t. i. vzporednih družb v predelih mest z velikim deležem priseljenega, zlasti muslimanskega prebivalstva, krepi protipriseljenske stranke v zahodnih državah. Takšen primer političnega vzpona so med drugim Švedski demokrati, ki jih vodi Jimmie Akesson.
Neizpodbitno dejstvo je, da so uspehi strank in politikov, ki zagovarjajo strogo politiko priseljevanja, povezani s strahom številnih volivcev v zahodnih državah pred velikimi demografskimi spremembami. Še zlasti, ker eden glavnih priseljenskih tokov v zahodne države, zlasti tiste na stari celini, priteka iz islamskega sveta.
Priseljevanje iz Evrope v ZDA
Poglejmo najprej demografske spremembe v ZDA. Kot vemo, so ZDA država priseljencev, kjer so staroselci, znani kot Indijanci, zdaj demografsko skoraj nepomembni. V začetnem obdobju svoje zgodovine, leta 1790, so ZDA štele malce manj kot štiri milijone prebivalcev (Indijanci oziroma staroselci v statistiko niso vključeni). Belopolto, to je prebivalstvo evropskega izvora, je tedaj predstavljalo 80,7 odstotka prebivalstva, temnopolti (gre za sužnje iz Afrike, ki so živeli na jugu ZDA) pa 19,3 odstotka.
Za 19. stoletje in začetek 20. stoletja je bila značilna demografska eksplozija v evropskih državah. Številni Evropejci so se tako priselili na druge celine, v kolonije, ki so jih imele tam evropske države, oziroma v nekdanje kolonije (to velja za ZDA in Latinsko Ameriko).
Priseljevanje Latinoameričanov v ZDA
Leta 1930, ko so imele ZDA okoli 122 milijonov prebivalcev, so belci predstavljali 89,8 odstotka prebivalstva ZDA, temnopolti pa 9,7 odstotka. V poznejših desetletjih so se rasna razmerja v ZDA spremenila zaradi priseljevanja iz Latinske Amerike in neevropskih držav ter tudi zaradi različnih stopenj rojstev v posameznih rasnih oziroma etničnih skupinah.
V ZDA je bil delež temnopoltega prebivalstva največji v 18. stoletju. V 19. stoletju se je njihov delež v ameriški populaciji zaradi množičnega priseljevanja iz vseh koncev Evrope postopoma zmanjšal. V ZDA so bili temnopolti dolgo časa druga največja rasna skupina, takoj za belci, v 21. stoletju pa so jih presegli po številu tudi Američani latinskoameriškega rodu.
Tako so leta 2017 belci predstavljali 73 odstotkov prebivalstva ZDA, temnopolti 12,7 odstotka, Azijci 5,4 odstotka, večrasni 3,1 odstotka … Če pa štejemo samo belce, ki niso latinskoameriškega rodu, je teh bilo leta 2017 v ZDA 197,3 milijona oziroma 61,5 odstotka.
Vse manjši delež belcev v ZDA
Prav Latinoameričani so skupina, ki v zadnjem času v ZDA najhitreje narašča. Teh je bilo leta 2017 56,5 milijona oziroma 17,6 odstotka. Prav priseljevanje špansko govorečih iz držav južno od reke Rio Grande je bilo pred volitvami leta 2016 glavna tarča Trumpove kampanje (poleg priseljevanja iz muslimanskih držav).
Latinoameričani bodo imeli v ZDA v prihodnje verjetno še večjo težo. Po statističnih podatkih iz leta 2017 v skupini prebivalcev ZDA, ki so stari od pet do sedemnajst let, delež Latinoameričanov predstavlja 25 odstotkov. Nešpansko govorečih belcev je v tej skupini 51 odstotkov, temnopoltih pa 14 odstotkov.
Bo leta 2045 v ZDA belcev manj kot polovica?
V tej skupini prebivalstva, mlajšega od 18 let, je delež nešpansko govorečih belcev oziroma belcev nelatinskoameriškega rodu po nekaterih ocenah od leta 2020 že manjši od 50 odstotkov. Po nekaterih napovedih naj bi nešpansko govoreči belci leta 2045 predstavljali manj kot polovico prebivalcev ZDA. Podobno naj bi se zgodilo po nekaterih napovedih oziroma izračunih tudi v sosednji Kanadi okoli leta 2050.
Priseljenci latinskoameriškega rodu so že presegli število nešpansko govorečih belcev v zvezni državi Kaliforniji, demografski trendi pa nakazujejo, da se bo njihovo število v ZDA še povečevalo. Po napovedih ameriškega statističnega urada bodo Latinoameričani leta 2060 predstavljali 27,5 odstotka prebivalstva ZDA, nešpansko govoreči belci pa 44,3 odstotka.
V ZDA živi več kot 322 milijonov prebivalcev. Med ameriškimi zveznimi državami ima največ prebivalcev Kalifornija, in sicer jih je imela lani 39 milijonov. Tukaj so že od leta 2014 Latinoameričani oziroma prebivalci latinskoameriškega rodu prehiteli po številu nešpansko govoreče belce.
Nelatinskoameriški belci v Kaliforniji že manjšina
Kot piše spletna stran Public Policy Institute of California, Kalifornijci latinskoameriškega rodu predstavljajo 39 odstotkov prebivalcev zvezne države, nešpansko govoreči belci pa 35 odstotkov. Sledijo prebivalci, ki imajo korenine v Aziji ali tihomorskih državah (15 odstotkov), na četrtem mestu pa so temnopolti (pet odstotkov). Več kot deset milijonov Kalifornijcev se je rodilo zunaj ZDA.
Poglejmo še nekatere evropske države. Zgoraj je že omenjena Švedska, kjer se zadnja leta krepi protipriseljenska stranka Švedski demokrati. Za Švedsko je znano, da je imela vse do migrantske krize leta 2015 zelo širokosrčno politiko sprejemanja beguncev in prosilcev za azil, nato pa je postopoma začela zaostrovati priseljensko politiko.
Naraščanje števila tujcev na Švedskem
Po podatkih na spletni strani statista.com je leta 2011 na Švedskem živelo 7,63 milijona švedskih državljanov in 1,86 milijona tujcev, leta 2021 pa je bilo na Švedskem 7,7 milijona švedskih državljanov in 2,75 milijona tujcev.
Leta 2015 in 2016 je Evropa doživela množični migrantski val (za to obdobje se je v Evropi oprijelo ime migrantska kriza). Glavni migrantski tok je potekal po t. i. balkanski poti. Nezakonito priseljevanje v Evropo pa je seveda obstajalo pred in po migrantski krizi.
Glede na etnični izvor je na Švedskem okoli 80 odstotkov prebivalcev švedske narodnosti. Preostali prebivalci Švedske imajo vsaj enega od staršev, ki je priseljenec oziroma ni švedskega etničnega izvora. Največja tuja etnična skupina na Švedskem so Finci, njim sledijo Iračani, Poljaki in Iranci. Največ prebivalcev priseljenskih korenin seveda živi v večjih švedskih mestih, na primer v Stockholmu, je imelo leta 2019 korenine v tujini 27 odstotkov prebivalcev.
Demografska slika v Veliki Britaniji
V Veliki Britaniji oziroma v Angliji in Walesu so po popisu iz leta 2011 belci predstavljali 86 odstotkov prebivalcev. Sledili so prebivalci azijskega porekla (7,5 odstotka), temnopolti (3,3 odstotka), prebivalci mešanega izvora (2,2 odstotka) in drugi (en odstotek).
Po podatkih na spletni strani britanskega urada za nacionalno statistiko (ang. Office for National Statistics) so leta 2019 v Angliji in Walesu belci predstavljali 84,8 odstotka prebivalstva. Na drugi strani se je število prebivalcev azijskega porekla povečalo na osem odstotkov, število temnopoltih pa na 3,5 odstotka. Za razliko od leta 2011 tukaj ne gre za popis, ampak za ocene.
Večrasni in večkulturni London
Seveda tudi na Otoku največ prebivalcev neevropskega izvora živi v velemestih, kot je prestolnica London. V Londonu so popisu iz leta 2011 beli Britanci predstavljali 44,9 odstotka londonskega prebivalstva, beli Irci 2,1 odstotka in belci, ki so prihajali iz tretjih držav, 12,7 odstotka. Skupaj so torej belci sestavljali 59,8 odstotka londonskega prebivalstva. 18,5 odstotka Londončanov je bilo Azijcev, 13,3 odstotka temnopoltih in pet odstotkov mešanega izvora.
Demografske spremembe so najbolj opazne v velikih zahodnoevropskih mestih, kot je na primer večrasni in večkulturni London. V mestu že nekaj let županuje Sadiq Khan, ki je potomec priseljencev iz Pakistana.
Po oceni iz leta 2019 pa se je število belcev zmanjšalo na 58 odstotkov, torej za 1,8 odstotne točke manj kot po popisu iz leta 2011. Bele Londončane britanska statistika deli na bele Britance (43,4 odstotka) in belce nebritanskega izvora (14,6 odstotka).
Demografska slika v Franciji
Za Francijo je za razliko od Velike Britanije značilno, da na podlagi zakonodaje iz leta 1872 ni dovoljeno s pomočjo popisov zbirati podatkov o rasi, narodnosti ali veri državljanov. Zato gre tukaj samo za ocene.
Ameriški raziskovalni center Pew (Pew reasarch center) je tako leta 2017 na primer ocenil, da v Franciji živi nekaj več kot 5,7 milijona muslimanov oziroma 8,8 odstotka celotnega prebivalstva. Po napovedi omenjenega centra bo v Franciji leta 2050 živelo 8,6 milijona muslimanov, kar bo predstavljalo 12,7 odstotka vsega prebivalstva. Za Francijo vemo, da se zadnja leta tam soočajo z občasnimi terorističnimi napadi, ki imajo islamistično ozadje.
Demografska napoved za prihodnost
Po podatkih, objavljenih na spletni strani statista.com, je leta 2009 v Franciji živelo nekaj več kot 7,2 milijona tujih državljanov, leta 2021 pa nekaj več kot 8,5 milijona. Leta 2010 je v Franciji živelo 7,3 milijona ljudi, ki so se rodili zunaj Francije, do leta 2021 pa se je število dvignilo na 8,67 milijona. Francija ima približno 64,5 milijona prebivalcev.
Če na Zahodu oziroma v Evropi rodnost upada, pa nekateri deli sveta, na primer Afrika, doživljajo demografsko eksplozijo. Velik prirast prebivalstva pa krepi migrantske pritiske v smeri Evrope.
Demografske trende prihodnosti v Franciji verjetno nakazujejo podatki francoskega nacionalnega inštituta za statistiko in ekonomske študije, po katerih je bilo leta 2011 okoli 20 odstotkov prebivalcev, ki so takrat živeli v Parizu, priseljencev. Za prihodnost je predvsem pomenljiv podatek, da je imelo 41,3 odstotka prebivalcev, ki so bili mlajši od 20 let, vsaj enega starša, ki je priseljenec.
Med prebivalci, mlajšimi od 18 let, jih je bilo 12,1 odstotka magrebskega izvora (Maroko, Alžirija in Tunizija), 9,9 odstotka jih je izviralo iz podsaharske Afrike, štirje odstotki pa so bili južnoevropskega izvora. V celotni regiji Ile-de-France je leta 2011 živelo okoli štiri milijone ljudi (35 odstotkov vseh prebivalcev), ki so bili priseljenci ali so imeli vsaj enega starša, ki je bil priseljenec.
Demografska slika v Nemčiji
Z demografskimi spremembami se spoprijema tudi Nemčija, največja in najpomembnejša članica EU, ki je velik magnet za priseljence – tako evropske kot neevropske. Po nemških statističnih podatkih je v Nemčiji konec leta 2020 živelo 83,2 milijona ljudi.
Tujih državljanov je bilo 12,6 odstotka, nemških državljanov s priseljenskimi koreninami pa 14,1 odstotka. Nemški državljani, ki nimajo priseljenskih korenin, so tako leta 2020 sestavljali 73,3 odstotka prebivalstva Nemčije. Je pa treba upoštevati, da so med prebivalce s priseljenskimi koreninami vključeni tudi pripadniki nemške manjšine v vzhodnoevropskih državah, ki so se priselili v Nemčijo.
V prvi polovici letošnjega leta je prvič v zgodovini Nemčije število prebivalcev preseglo 84 milijonov, in sicer zaradi pritoka beguncev iz Ukrajine. Prav priseljevanja je glavni razlog za naraščanje števila prebivalcev Nemčije. Po podatkih, objavljenih na spletni strani statista.com, je leta 1990 v Nemčiji živelo 5,34 milijona tujih državljanov, leta 2021 pa 11,8 milijona.
13