Kako sta Slovenija in Avstrija uničevali svoje bogastvo

Avstrijci so desetletja trdno zaupali svoji centralni banki, Avstrijski nacionalni banki. Ne nazadnje je bil vzpon avstrijskega gospodarstva po drugi svetovni vojni tesno povezan s premišljeno denarno politiko centralne banke, piše avstrijski Format.

Nekdaj ugledna ustanova je zaradi afer postala tarča kritik Toda zaradi afer in škandalov, kot so afera Hypo, podkupovalna afera, povezana s tiskarno bankovcev OeBS, in razkritje visokih pokojnin nekdanjih guvernerjev centralne banke (nekdanji guverner Adolf Wala ima na primer mesečno pokojnino skoraj 32 tisoč evrov), je centralna banka postala tarča ostrih kritik. Opozicija želi celo ustanoviti parlamentarno komisijo, ki bi preiskovala početje centralne banke.

Središče avstrijskega bančnega nadzora je na Dunaju, na trgu Otta Wagnerja, kjer stojijo tri zelo pomembne ustanove: centralna banka, agencija za trg vrednostnih papirjev (FMA) in Fimbag, posebna državna agencija, ki bankam v težavah pomaga z gotovino in državnimi poroštvi.

Vse tri omenjene ustanove se že pet let trudijo dezaktivirati tiktakajočo bančno bombo v obliki bankrotiranega svežnja treh bank, Hypo Group Alpe-Adria, Kommunalkredit in ÖVAG. Obenem pa morajo poskrbeti, da podržavljene banke ne bi ogrozile finančne stabilnosti Avstrije.

Politiki so pred očmi centralnih bankirjev uničevali avstrijsko premoženje Avstrijska nacionalna banka je svoj ugled izgubljala postopoma. Mešanica arogance in ignorance je pripeljala do tega, da politikom, kot je bil nekdanji avstrijski deželni glavar Jörg Haider, ni preprečila uničevanja narodnega premoženja.

Zdajšnje opozicijske politike, kot je namestnik vodje poslanskega kluba Zelenih Werner Kogler, moti, da reševanje banke Hypo vodijo ljudje, kot je Klaus Liebscher, nekdanji guverner centralne banke med letoma 1998 in 2008.

V obdobju, ko je Liebscher vodil centralno banko, je namreč Hypo začel svojo divjo ekspanzijo na Balkan. Poroštvo koroške dežele, ki ga je banki zagotovil Haider, je na banko učinkovalo kot testosteron. Šele leta 2007 je bilo konec tega finančnega dopinga, in sicer zato, ker ga je v skladu z zagotovitvijo konkurence na trgu preprečila EU.

"Kot da bi grof Drakula postal šef krvne banke" Toda bilo je že prepozno. Deželni lahkokategornik Landeshypothekenbank Kärnten (Koroška hipotekarna deželna banka) je postal južnoevropski težkokategornik Hypo Group Alpe-Adria – in to pred očmi centralnih bankirjev.

Prav zato Koglerja moti, da je prav Liebscher, ki je zdaj član upravnega odbora Fimbaga in predsednik nadzornega sveta podržavljene banke Hypo, na čelu skupine za reševanje banke Hypo. "To je absurd. To je tako, kot da bi grof Drakula postal šef krvne banke," je slikovit Kogler.

Jeza nad reševalci avstrijskega bančnega sistema je še toliko večja zaradi tega, ker je njihova bilanca po petih letih dokaj pičla: Hypo je še vedno večmilijardni sod brez dna (po nekaterih ocenah naj bi sanacija te banke avstrijske davkoplačevalce na koncu stala skoraj 17 milijard evrov), Kommunalkredit je še vedno problematična banka in ÖVAG je še vedno banka na majavih nogah.

Čas, ko so bili prihodnji tajkuni še ugledni menedžerji Tudi ugled leta 1991 ustanovljene Banke Slovenije je bil v javnosti dolga leta zelo visok, tako kot ugled avstrijske centralne banke. Prav tako je bil dokaj visok ugled vodstev slovenskih bank in tudi menedžerjev, ki so pozneje v javnosti in medijih dobili slabšalno oznako tajkuni.

Toda tako, kot je pred očmi avstrijskih centralnih bankirjev potekala kreditna ekspanzija banke Hypo, tako je tudi pred očmi slovenskih centralnih bankirjev potekala kreditna ekspanzija od leta 2004 naprej.

Ko so se v okviru prevzema evra z letom 2007 začele zniževati obrestne mere, torej se je denar pocenil, se je povpraševanje po kreditih v Slovenijo močno povečalo. Rast kreditov se je nadaljevalo vse do izbruha svetovne finančne krize leta 2008.

Poceni denar preplavi Slovenijo Slovenske banke so, velikokrat tudi brez ustreznih zavarovanj, v obdobju kreditne ekspanzije podeljevale kredite tudi za sporne menedžerske prevzeme podjetij in številne projekte, ki so se pozneje, po izbruhu krize, izkazali za poslovno neuresničljive. Vsi ti propadli projekti so v slovenske banke izvrtali globoko luknjo.

Kot so decembra lani pokazali stresni testi, je bančna luknja v osmih slovenskih bankah globoka skoraj za 4,8 milijarde evrov. Za zdaj bo država za dokapitalizacijo NLB, NKBM in Abanke, nadzorovano likvidacijo Probanke in Factor banke ter dokapitalizacijo Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) namenila 3,6 milijarde evrov.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je država med letoma 2008 in junijem 2013 samo za dokapitalizacijo naše največje banke, NLB, dala več kot 1,4 milijarde evrov.

Slovenski centralni bankirji zavračajo krivdo za bančni zlom Tako kot je v Avstriji postala bančna luknja žgoče politično vprašanje, ki ga bo verjetno preiskovala parlamentarna komisija, je tudi v Sloveniji iskanje krivca za zlom bančnega sistema že nekaj časa priljubljena politična tema.

V slovenskem parlamentu že od lanske spomladi deluje preiskovalna komisija za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu. Kot priči sta pred komisijo že nastopila nekdanja guvernerja Banke Slovenije Mitja Gaspari (guverner v letih 2001–2007) in Marko Kranjec (guverner v letih 2007–2013).

Gaspari in Kranjec, ki ju nekateri tudi krivijo soodgovornosti za bančni zlom, ker naj ne bi opravljala svoje naloge bdenja nad slovenskim bančnim sistemom, sicer očitke zavračata in sta prepričana, da sta svoje delo opravljala dobro.

"Ne smemo brskati po predalih bank" Po Gasparijevih besedah centralna banka sploh ni imela neposrednega nadzora nad kreditiranjem bank, s tem se je namreč ukvarjal neodvisni nadzornik. Centralna banka je lahko ukrepala le naknadno, v primeru ugotovitev morebitnih nepravilnosti.

Tudi njegov naslednik Kranjec je zanikal, da bi nadzor zatajil – zatajil je le toliko kot v vseh drugih državah. Poleg tega Banka Slovenije po Kranjčevih besedah ni preiskovalni organ, ki bi lahko brskal po predalih bank.