Torek, 25. 2. 2014, 11.03
8 let, 7 mesecev
Kako sta Slovenija in Avstrija uničevali svoje bogastvo
Avstrijci so desetletja trdno zaupali svoji centralni banki, Avstrijski nacionalni banki. Ne nazadnje je bil vzpon avstrijskega gospodarstva po drugi svetovni vojni tesno povezan s premišljeno denarno politiko centralne banke, piše avstrijski Format.
Središče avstrijskega bančnega nadzora je na Dunaju, na trgu Otta Wagnerja, kjer stojijo tri zelo pomembne ustanove: centralna banka, agencija za trg vrednostnih papirjev (FMA) in Fimbag, posebna državna agencija, ki bankam v težavah pomaga z gotovino in državnimi poroštvi.
Vse tri omenjene ustanove se že pet let trudijo dezaktivirati tiktakajočo bančno bombo v obliki bankrotiranega svežnja treh bank, Hypo Group Alpe-Adria, Kommunalkredit in ÖVAG. Obenem pa morajo poskrbeti, da podržavljene banke ne bi ogrozile finančne stabilnosti Avstrije.
Zdajšnje opozicijske politike, kot je namestnik vodje poslanskega kluba Zelenih Werner Kogler, moti, da reševanje banke Hypo vodijo ljudje, kot je Klaus Liebscher, nekdanji guverner centralne banke med letoma 1998 in 2008.
V obdobju, ko je Liebscher vodil centralno banko, je namreč Hypo začel svojo divjo ekspanzijo na Balkan. Poroštvo koroške dežele, ki ga je banki zagotovil Haider, je na banko učinkovalo kot testosteron. Šele leta 2007 je bilo konec tega finančnega dopinga, in sicer zato, ker ga je v skladu z zagotovitvijo konkurence na trgu preprečila EU.
Prav zato Koglerja moti, da je prav Liebscher, ki je zdaj član upravnega odbora Fimbaga in predsednik nadzornega sveta podržavljene banke Hypo, na čelu skupine za reševanje banke Hypo. "To je absurd. To je tako, kot da bi grof Drakula postal šef krvne banke," je slikovit Kogler.
Jeza nad reševalci avstrijskega bančnega sistema je še toliko večja zaradi tega, ker je njihova bilanca po petih letih dokaj pičla: Hypo je še vedno večmilijardni sod brez dna (po nekaterih ocenah naj bi sanacija te banke avstrijske davkoplačevalce na koncu stala skoraj 17 milijard evrov), Kommunalkredit je še vedno problematična banka in ÖVAG je še vedno banka na majavih nogah.
Toda tako, kot je pred očmi avstrijskih centralnih bankirjev potekala kreditna ekspanzija banke Hypo, tako je tudi pred očmi slovenskih centralnih bankirjev potekala kreditna ekspanzija od leta 2004 naprej.
Ko so se v okviru prevzema evra z letom 2007 začele zniževati obrestne mere, torej se je denar pocenil, se je povpraševanje po kreditih v Slovenijo močno povečalo. Rast kreditov se je nadaljevalo vse do izbruha svetovne finančne krize leta 2008.
Kot so decembra lani pokazali stresni testi, je bančna luknja v osmih slovenskih bankah globoka skoraj za 4,8 milijarde evrov. Za zdaj bo država za dokapitalizacijo NLB, NKBM in Abanke, nadzorovano likvidacijo Probanke in Factor banke ter dokapitalizacijo Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) namenila 3,6 milijarde evrov.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je država med letoma 2008 in junijem 2013 samo za dokapitalizacijo naše največje banke, NLB, dala več kot 1,4 milijarde evrov.
V slovenskem parlamentu že od lanske spomladi deluje preiskovalna komisija za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu. Kot priči sta pred komisijo že nastopila nekdanja guvernerja Banke Slovenije Mitja Gaspari (guverner v letih 2001–2007) in Marko Kranjec (guverner v letih 2007–2013).
Gaspari in Kranjec, ki ju nekateri tudi krivijo soodgovornosti za bančni zlom, ker naj ne bi opravljala svoje naloge bdenja nad slovenskim bančnim sistemom, sicer očitke zavračata in sta prepričana, da sta svoje delo opravljala dobro.
Tudi njegov naslednik Kranjec je zanikal, da bi nadzor zatajil – zatajil je le toliko kot v vseh drugih državah. Poleg tega Banka Slovenije po Kranjčevih besedah ni preiskovalni organ, ki bi lahko brskal po predalih bank.