Sreda, 22. 2. 2023, 22.19
1 leto, 8 mesecev
Bliža se obletnica ruskega napada na Ukrajino
Kako je prišla nova hladna vojna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,15
24
Vojna v Ukrajini je izbruhnila 24. februarja lani. V petek bo tako minilo že eno leto od začetka vojne.
Svet se je zaradi vojne v Ukrajini, ki je izbruhnila 24. februarja lani, znašel v novi hladni vojni. Ne eni strani je Zahod, na drugi pa Rusija. Ta ima za sabo tiho podporo Kitajske. Indija in Erdoganova Turčija do Rusije vodita samosvojo politiko in se nista pridružili zahodnim protiruskim sankcijam. Veliko simpatij do Rusije je tudi v državah t. i. svetovnega juga. Znotraj EU je bila v prvem letu vojne v Ukrajini velika nasprotnica ostrejših sankcij proti Rusiji Orbanova Madžarska.
Ruski napad na Ukrajino, ki je največji vojaški spopad na stari celini po 2. svetovni vojni, ima seveda tudi velike geopolitične oziroma mednarodnopolitične posledice. Brez zadržkov lahko govorimo o novi hladni vojni, pri kateri so na eni strani zahodne države na čelu z ZDA, na drugi pa Rusija, ki lahko računa na odkrito podporo Irana in Severne Koreje, tiho podporo Kitajske in simpatije številnih držav t. i. tretjega sveta oziroma svetovnega juga.
Kitajsko-rusko protiameriško zavezništvo
Kitajska za zdaj ni podprla Rusije z odkrito vojaško pomočjo (tako kot Iran ali Severna Koreja), lahko pa seveda kot vzpenjajoča se tehnološka velesila in kot drugo največje gospodarstvo na svetu Rusiji lajša težave zaradi zahodnih sankcij. Tako Moskvo kot Peking povezuje nasprotovanje zahodni oziroma ameriški prevladi. In tako kot si Moskva želi podrediti Ukrajino, želi Peking prevzeti nadzor nad Tajvanom.
Po ruskem napadu na Ukrajino so se tako številni bali, da bi ruski uspeh lahko opogumil Kitajsko, da bi tudi ta napadla Tajvan. Prav lani poleti je Kitajska zaradi obiska tedanje predsednice predstavniškega doma kongresa Nancy Pelosi na Tajvanu začela rožljati z orožjem. Je pa Peking lani novembra vendarle javno grajal ruske grožnje z uporabo jedrskega orožja.
Kitajsko naj bi Vladimir Putin vnaprej obvestil, da bo napadel Ukrajino. Menda naj bi Kitajci želeli, da Rusija ne napade Ukrajine v času, ko so na Kitajskem potekale zimske olimpijske igre. Te so se lani končale 22. februarja, dva dni pozneje pa je Rusija napadla Ukrajino.
Iran in Severna Koreja odkrito stopila na stran Moskve
Da Iran in Severna Koreja odkrito podpirata Rusijo, ni presenečenje, saj imata ti dve državi že dolga desetletja slabe odnose z Washingtonom. Leta 2002 ju je takratni ameriški predsednik George Bush mlajši skupaj z Irakom uvrstil v os zla. Ruski predsednik Vladimir Putin lahko seveda računa tudi na neomajno podporo sirskega predsednika Bašarja Al Asada, saj se ta brez Putinove pomoči ne bi obdržal na oblasti. Tudi chavistična oziroma socialistična Venezuela, že nekaj let največji južnoameriški trn v peti ZDA, je zaveznica Rusije.
Indija se ni pridružila zahodnemu taboru
Zelo pomenljiva je tudi politika Indije, druge največje države na svetu po številu prebivalcev. Indija, ki jo vodi Narendra Modi, graja napad na Ukrajino in se zavzema za konec vojne, a se ni pridružila zahodnim sankcijam proti Rusiji. Še več, Indija celo krepi gospodarske stike z Rusijo. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Rusija že nekaj desetletij velika dobaviteljica orožja Indiji. Že v času hladne vojne v drugi polovici 20. stoletja je bila za New Delhi Sovjetska zveza strateška zaveznica, protiutež osi Pakistan-Kitajska.
Indija se ni pridružila Zahodu in uvedla sankcij proti Rusiji, ampak poskuša s samosvojo politiko pokazati, da je močna država.
Putin pri svoji politiki obkoljevanja Zahoda poskuša najti zaveznike tudi v islamskem svetu, Afriki in Latinski Ameriki. Pri tem računa zlasti na protizahodna oziroma protiameriška čustva v teh državah. Ta politika ni nova. Že v sovjetskih časih je Moskva poskušala najti zaveznice v tem delu sveta s svojo protikolonialno politiko.
Putinova stava na protizahodna in protiameriška čustva
Velikemu delu tega sveta, ki se mu zdaj reče globalni ali svetovni jug, pred tem pa je veljal za tretji svet, so namreč v 19. in deloma tudi v 20. stoletju vladali evropski kolonialni imperiji. Za Latinsko Ameriko je tudi značilno, da je politiko tega dela sveta zelo krojil Washington, kar je imelo za posledico nastanek močnih protiameriških čustev. Podoben protiamerikanizem je močan tudi v islamskem svetu.
Zato ne preseneča, da je Putin 30. septembra lani na govoru ob enostranski priključitvi štirih ukrajinskih regij (Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson) k Ruski federaciji v svojem 37-minutnem govoru kar 17-krat omenil kolonializem.
Prav tako je Putin v govoru Zahod enačil s satanizmom (vojna proti Ukrajini je zanj desatanizacija Ukrajine in ne več zgolj denacifikacija Ukrajine). Z opisovanjem svoje vojne proti Ukrajini kot vojne proti zahodnemu satanizmu poskuša Putin nabirati simpatije med muslimani. Ne pozabimo, da je za Islamsko republiko Iran oznaka Veliki Satan sopomenka za ZDA.
Putinovo iskanje zaveznikov v islamskem svetu
Ni naključje, da ruska stran že od samega začetka medijsko zelo izpostavlja Čečene, ki se bojujejo proti Ukrajincem, in čečenskega voditelja Ramzana Kadirova. Ta opravlja tudi vlogo nekakšnega Putinovega predstavnika za javnost za islamski del sveta. Zanimivo je tudi, da je Opec+ (gre za razširjeni Opec), katerega članica je tudi Rusija, lani oktobra zmanjšal kvote za črpanje nafte. Zaradi tega se je zaiskrilo med ZDA in Savdsko Arabijo, ki ima glavno besedo v Opecu in Opecu+. Savdijci sicer veljajo za tradicionalne zaveznike Washingtona.
Iran je tesni ruski zaveznik. Rusiji tudi dobavlja orožje, s katerimi uničuje Ukrajino in njeno infrastrukturo. Na fotografiji: Putin in vrhovni verski voditelj Ali Hamenej.
Bo pa Putin težko stkal zelo tesne zavezniške vezi s Savdsko Arabijo in Iranom hkrati, saj sta ti državi veliki tekmeci za prevlado na območju Perzijskega zaliva in med seboj posredno vojaško obračunavata v Jemnu.
Putinove zaveznice v Afriki
Tudi v Afriki bi rada Rusija čim bolj mešala štrene Zahodu. Tako ima svoje zaveznike v Libiji (kjer tako kot na Kavkazu meri svoje moči s Turčijo), krepi tudi stike s Srednjeafriško republiko, Malijem in Sudanom. Zadnji je pomemben zaradi svoje strateške lege ob Sueškem prekopu, Libija in vsa Severna Afrika pa sta tudi območje, ki je odskočna deska za množične migracije v Evropo. Vzvod, s katerim želi Moskva krepiti svoj vpliv na afriški celini, pa tudi drugod na svetovnem jugu, je tudi izvoz hrane in gnojil.
Nekateri so ugibali, da je prav odvisnost od uvoza ruskih gnojil razlog, da se Brazilija, največja latinskoameriška država, ni pridružila sankcijam proti Rusiji (je pa v Združenih narodih podprla obsodbo napada na Ukrajino). Še bolj kot nekdanji brazilski predsednik Jair Bolsonaro je sankcijam proti Rusiji nenaklonjen novoizvoljeni Luiz Inacio Lula da Silva.
Erdoganov "slalom" med Zahodom in Rusijo
Zelo "slalomsko" politiko glede vojne v Ukrajini vodi tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Turčija ima tako kot Rusija svoje interese v Zakavkazju in osrednji Aziji. Je podpornica Azerbajdžana, medtem ko je bila Rusija, dokler v Erevanu na oblast ni prišel bolj prozahodni Nikol Pašinjan, bolj na strani Armenije.
Erdogan in Putin sta tekmeca za vpliv v Libiji, Zakavkazju in osrednji Aziji. Tako kot Indija se je poskušala tudi Turčija v času vojne v Ukrajini prikazati kot močna država, ki lahko "neuvrščeno" vodi lastno zunanjo politiko.
Na eni strani Turčija Ukrajini prodaja letalnike bajraktar, po drugi strani pa se ni pridružila sankcijam proti Rusiji (to naj bi bil del turške načelne politike, da sledi le sankcijam, ki jih sprejmejo Združeni narodi) ter poskuša biti posrednica med Kijevom in Moskvo. Julija lani sta tako Rusija in Ukrajina v Istanbulu podpisali ločena, a enaka sporazuma o izvozu žita iz ukrajinskih črnomorskih pristanišč, tako da je lahko znova stekel izvoz žita.
Turško oviranje Švedske in Finske
Precej preglavic Turčija Zahodu dela tudi s tem, da ovira vstopanje Finske in še zlasti Švedske v Nato. Jedro spora je politika odprtih vrat teh dveh držav do kurdskih oporečnikov, ki jih ima Ankara za teroriste. Pred tedni pa je danski skrajni desničar Rasmus Paludan, ki je v Stockholmu pred turškim veleposlaništvom zažgal Koran, še bolj zapletel švedsko-turške odnose.
Rusija se je dolga leta javno jezila zaradi širitve Nata na vzhod. Moskva je tudi vedno ostro nasprotovala vključitvi Ukrajine v Nato. Po svoje je zato ironija, da je ruski napad na Ukrajino Fince in Švede ogrel za včlanitev v Nato. Na Putinovo srečo pa zdaj včlanitev obeh držav v Nato zavira Erdogan. Na fotografiji: finska premierka Sanna Marin in zdaj že nekdanja švedska premierka Magdalena Andersson.
Finska in Švedska sta bili med hladno vojno nevtralni državi. Javno mnenje v teh dveh državah v preteklosti tradicionalno ni bilo naklonjeno vključitvi v Nato, ruski napad na Ukrajino pa je prebivalce teh dveh nordijskih držav razumljivo prestrašil. Še zlasti Fince, ki so bili nekdaj dobrih sto let del carske Rusije ter imajo dolgo kopensko mejo z Rusijo in žive spomine na zimsko vojno s Sovjeti leta 1939-1940.
Rusko ogrožanje male in šibke Moldavije
V povezavi z vojno v Ukrajino je zanimiv tudi položaj v Moldaviji in na Balkanu. Moldavija je država, ki je razpeta med proevropskimi in proruskimi politiki, za nameček pa ima na svojem ozemlju tudi ruske enote, ki varujejo samooklicano Pridnestrsko republiko. Na oblasti v Kišinjevu je trenutno proevropski tabor (predsednica države je Maia Sandu), medtem ko proruski tabor vodi nekdanji predsednik Moldavije Igor Dodon. Če bi Rusiji uspelo zasesti Odeso in vzpostaviti kopenski most s Pridnestrjem, bi verjetno tudi Moldavija spet prišla v njeno vplivno območje.
Putinovi zavezniki na Balkanu
Še bolj zapleten je položaj na Balkanu, zlasti zaradi želje Republike Srbske po osamosvojitvi od BiH ter sporov med Srbijo in Kosovom. Rusija kot pravoslavna država velja za tradicionalno zaveznico Srbov. Glede na to, da je Milorad Dodik, srbski član predsedstva BiH in voditelj bosenskih Srbov, predlani začel vse bolj resno groziti z odhodom Republike Srbske iz BiH, so številni prepričani, da so bile Dodikove grožnje usklajene s Kremljem.
Putin in vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik sta verjetno usklajevala svoje načrte. Ko je ruski predsednik kopičil ruske sile na meji z Ukrajino in na Krimu, je Dodik vse glasneje govoril o osamosvojitvi Republike Srbske od BiH. Neuspeh ruske bliskovite vojne v Ukrajini pa je pokvaril Dodikove načrte.
Ta se je predlani začel resno pripravljati na napad na Ukrajino in kopičil vojsko na njeni meji. Verjetno ne bi bilo presenečenje, če bi Dodikova Republika Srbska v primeru uspeha Putinove bliskovite vojne proti Ukrajini zares poskušala izpeljati odhod iz BiH.
Strah Evrope pred novimi konflikti na Balkanu
Slabe odnose med Srbijo in Kosovom je lani jeseni še bolj zapletla odločitev oblasti v Prištini, da začnejo izvajati nova pravila glede uporabe registrskih oznak za vozila, ki vstopajo na Kosovo s srbskimi registrskimi oznakami. Srbsko prebivalstvo na severu Kosova je zato začelo celo postavljati barikade na cestah. EU seveda poskuša ta spor, ki je voda na mlin Putinu, umiriti.
Unija je proti Rusiji zaradi napada na Ukrajino uvedla že več svežnjev sankcij. Pogajanja glede ostrine teh sankcij so pokazala, da so znotraj EU države, ki niso naklonjene protiruskim sankcijam. Najbolj izstopa naša vzhodna soseda Madžarska.
Putinov trojanski konj v EU
Razlogi za takšno politiko so ekonomski, ideološki in geopolitični. Madžarska zelo dobro gospodarsko sodeluje z Rusijo, Budimpešta je tudi podpirala ukrajinskega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, po njegovem strmoglavljenju leta 2014 pa ovirala približevanje Ukrajine k Natu zaradi ukrajinskih jezikovnih zakonov, ki naj bi škodili madžarski manjšini v Ukrajini.
Putinov najtesnejši zaveznik v EU je Viktor Orban. Ta je velik nasprotnik zahodnih sankcij proti Rusiji. Zaradi tega so se ohladili odnosi med Poljsko in Madžarsko. Podobno politiko do vojne v Ukrajini kot Poljska v Višegrajski skupini vodita tudi Češka in Slovaška.
Viktor Orban, ki je dobil vzdevka madžarski Putin in ruski trojanski konj v EU, se tudi ideološko zgleduje po Putinu. Zgled za preoblikovanje Madžarske v t. i. iliberalno državo, ki jo je Orban napovedal leta 2014, je prav Putinova Rusija. Tudi boj proti ameriško-madžarskemu milijarderju Georgeu Sorosu in uvedbo zakonodaje proti LGBT-gibanju je Orban prevzel od Putina.
Putinovi občudovalci na evropski desnici
Orban pa ni edini predstavnik evropske desnice, ki je občudoval Putinovo Rusijo. Do ruskega napada na Ukrajino sta bila velika Putinova občudovalca Francozinja Marine Le Pen in Italijan Matteo Salvini. Tudi odnos nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa do Putinove Rusije je dvoumen.
Ameriško politiko podpore Ukrajini sicer podpirajo tako demokrati kot večina republikancev, a dejstvo je tudi, da je znotraj republikanske stranke prisotna manjšina, ki se zavzema za konec ameriške podpore Ukrajini.
Poslabšanje odnosov med Poljsko in Madžarsko
Zaradi Orbanove politike do Rusije so se ohladili odnosi med Madžarsko in Poljsko, zaradi česar je lani močno zaškripalo tudi v Višegrajski skupini. Če Madžarsko in Poljsko, ki ji vlada konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS), povezuje naklonjenost t. i. iliberalni državi oziroma iliberalni demokraciji, pa ju ostro loči odnos do Rusije. Poljska je namreč zaradi svojih stoletja dolgih grenkih izkušenj z Moskvo velika podpornica Ukrajine in njenega boja, s katerim se poskuša izviti iz objema ruskega medveda.
Poljska je tako poleg Velike Britanije najglasnejša ukrajinska podpornica na stari celini. Za Veliko Britanijo pa lahko tudi ugotovimo, da je kljub svojemu izstopu iz EU zaradi vojne v Ukrajini zelo vpeta v evropsko politiko.
24