Kako je Južna Tirolska postala najbogatejša provinca v Italiji

"Kako naj Koroško, ki ima 500 tisoč prebivalcev, predstavim nekemu azijskemu ali ameriškemu vlagatelju," se je predsednik Koroške gospodarske zbornice Jürgen Mandl vprašal na kongresu, ki je povezal podjetnike iz regije Alpe-Adria. "Ne morem," je odgovoril. "Lažje pa predstavim regijo – gre za trg s petimi milijoni ljudi, štirimi univerzami, štirimi letališči, tremi pristanišči, z možnostjo smučanja in sončenja na morju."

Regija Alpe-Adria je za zdaj bolj ideja kot realnost, njene uresničitve pa bi si želeli predvsem gospodarstveniki. O primeru dobre prakse vzpostavljanja evropske regije smo se pogovarjali z Luisom Durnwalderjem, ki je bil med letoma 1989 in 2014 deželni glavar Južne Tirolske.

Kako je evropska regija Tirolska – Južna Tirolska – Trento nastala? Leta 2006 je EU sprejela uredbo, ki omogoča ustanovitev evropskega združenja za teritorialno sodelovanje ali t. i. evropske regije. Pogajali smo se, dobili dovoljenje Italije in Avstrije, junija 2011 je regija nastala. Sprejeli smo sporazum med državama, dobili smo pravno subjektiviteto, lahko zaposlujemo, odločamo o proračunu. Imamo zelo vitko vlado, v skupščino lahko vsaka dežela imenuje po štiri ljudi, ta skupščina sprejme proračun in program. Skupaj imamo šest uradnikov, ki skrbijo, da se ta program uresniči. Seveda sodelujemo z univerzami, šolami, raziskovalnimi ustanovami.

Obe državi sta pristojnosti prenesli na regijo. Avtonomija nam daje pristojnosti na skoraj vseh področjih, ne moremo pa delovati proti državi. Ne moremo reči, da izstopamo iz EU, ali izvajati lastne zunanje politike. Pet področij, kjer nimamo pristojnosti: obramba, zunanja politika, pravosodje, policija in finance. Tu ne moremo nič storiti. Država mora 90 odstotkov pobranih davkov vrniti regiji.

Kako je regija dejansko zaživela? Že v prvem letu smo vzpostavili program. Napisali smo skupni učbenik za zgodovino, odpirali skupne razstave, imeli skupne dogodke, uredili smo vlake med Trentom in Innsbruckom ter Trentom in Lienzem. Skupaj smo uredili naravni park. Na področju energije smo s svojimi združenji povezali napeljave plina, elektrike, obe strani sta bili udeleženi.

Da smo te programe uresničili, je bil včasih potrebno nekaj let. Recimo manjše porabe energije nismo mogli doseči v enem letu ali povezovanja študentov ali skupnega učbenika o zgodovini, da se prebivalci treh dežel med seboj boljše poznajo.

Kaj so stične točke med deželami, ki jih je pri povezovanju treba izkoristiti? Obmejne dežele smo želeli preplesti, da je prehod med področji harmoničen, mehak. Pri tem smo izkoristili prednosti. Kot so na primer Slovenci na Koroškem v veliko pomoč. Če želi Avstrija sodelovati s Slovenijo, so Slovenci, ki imajo avstrijsko državljanstvo in govorijo slovensko ter nemško, velika obogatitev. Podjetja prek njih lažje sodelujejo. Tako smo tudi mi dobro izkoristili trijezičnost v regiji. Pri nas imamo trijezično univerzo, na kateri pouk poteka v italijanščini, nemščini in angleščini.

Če želi Nemec v Italijo, je zanj lažje, da pride na Južno Tirolsko, ker pri nas lahko najde dvo- ali trijezične sodelavce. Pa niti ne gre le za jezik, ampak zlasti za mentaliteto. Obratno velja enako, ko gre nekdo iz Italije na sever. To je velika obogatitev.

Kakšni so rezultati povezovanja? Pred 50 leti je bila Južna Tirolska med 102 provincami v Italiji po BDP na prebivalca na 92. mestu. Zelo slabo. Zadnjih pet ali šest let smo daleč na prvem mestu. Imamo najnižjo brezposelnost (med 3,5 in 4,2 odstotka), BDP na prebivalca znaša 40.165 evrov, medtem ko je italijansko povprečje okoli 26 tisoč evrov. Avtonomija in skupno delo sta nam prinesla veliko prednost. Naša glavna dejavnost so storitve. Pomemben je tudi turizem. Imamo le 520 tisoč prebivalcev, obišče pa nas šest milijonov turistov, beležimo 30 tisoč nočitev letno.

Odseljevanja tako rekoč ni, ker smo delovna mesta prinesli na podeželje. 74 odstotkov je namreč majhnih kmetov, ki poleg kmetovanja potrebujejo dodatno službo. To pa pomeni, da potrebujejo delovno mesto v bližini, da se ne odselijo, kot se to dogaja recimo v Apeninih. S tem kmetje lahko ostanejo po vaseh. Če se odpre še trgovino, restavracijo, vrtec, kulturni dom, pošto, vasi ostajajo žive.

Regija Alpe-Adria je še daleč od take konkretizacije. Kako ocenjujete možnosti za njen razvoj? Po mojem mnenju je zdaj zastavljena prava pot. V začetku so bile zraven še Lombardija, deloma Madžarska … To je preveliko področje. Podjetje na Koroškem in podjetje v Milanu, podjetje v Padski nižini – to so različni svetovi. Milančan pač ne pozna Štajerske.

Zdaj, ko je regija omejena na Furlanijo - Julijsko krajino, Slovenijo, Istro, Štajersko in Koroško, je bolj logično, obvladljivo. Tudi glede na število prebivalstva. Regija mora biti majhna, obvladljiva, s približno enakimi interesi, srednje velikimi podjetji, turizmom.

Kako sploh razširiti idejo o regiji? Pri nas je ideja prišla od spodaj. Deželni parlamenti so nas leta 1998 pooblastili, da vzpostavimo evropsko regijo. To bi bilo v primeru Alpe-Adria enako – parlamenti vpletenih držav bi morali pooblastiti vlade, da vzpostavijo regijo.

A to pomeni, da je ideja v vašem primeru vendarle prišla iz politike. Za regijo Alpe-Adria pa kaže, da si jo želijo le podjetniki. To ni dovolj. Obstajati mora zahteva državnih parlamentov, ki so predstavniki ljudstva. Oni morajo to naročiti vladam. To se mora zgoditi. In pri tem imajo Slovenci na avstrijskem Koroškem prav posebno vlogo. To je mejno območje, na katerem je prehod med narodoma zelo harmoničen. To lahko izrabimo tudi v gospodarstvu.