Nedelja, 29. 5. 2022, 21.58
2 leti, 5 mesecev
Je to veliko odkritje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,96
12
V mlajši kameni dobi so kmetje iz Anatolije postopoma poselili velik del Evrope, razen ozemlja današnjih baltskih držav, Finske, Ukrajine, Belorusije in Rusije. To je pri baltskih, vzhodnoslovanskih in ugrofinskih govorečih ljudstvih v vzhodni Evropi opazno še danes, saj imajo manj anatolskih genov kot preostali Evropejci.
Najnovejša arheogenetska študija, v kateri so sodelovali znanstveniki iz 21 držav, je ugotovila, da so današnje evropske populacije nastale z mešanjem petih predniških populacij, ki so pred več kot deset tisoč leti še živele ozemeljsko ločene ena od druge. Ena je pred ozemeljskim širjenjem živela v Italiji, druga v Ukrajini, tretja v severozahodni Rusiji, četrta na območju Kavkaza in peta v Anatoliji.
Arheogenetika (preučevanje starodavne DNK) je ena od najbolj živahnih znanosti, ki kot po tekočem traku niza nova znanstvena spoznanja in ugotovitve. Nedavno je tako luč sveta ugledala do zdaj najbolj obsežna znanstvena raziskava o genetskih populacijah v Evraziji v času kamene dobe.
Glavno vlogo so imeli Danci
Glavno vlogo v tej večletni raziskavi so imeli danski znanstveniki, skupno pa je v tej veliki raziskavi sodelovalo več kot 160 znanstvenikov iz 21 držav. Ugotovitve raziskave so potrdile že do zdaj znane podatke o genetskih predniških populacijah v prazgodovini, zlasti o njihovih selitvah in medsebojnem mešanju. Nekaj ugotovitev pa je novih.
Znanstveniki so preučili starodavni DNK 317 posameznikov. Velika večina, 309 posameznikov, je iz obdobja med letoma 11.000 in 3.000 pred sedanjim časom oziroma sedanjostjo (before present po angleško), to je obdobje srednje kamene dobe (mezolitik) in mlajše kamene dobe (neolitik) ter deloma tudi že obdobje bronaste dobe. Še zlasti obdobje mlajše kamene dobe je zelo pomembno v zgodovini človeštva, saj je v tem času prišlo do prehoda iz lovstva in nabiralništva v kmetijstvo, tj. v poljedelstvo in živinorejo (pastirstvo).
Preučili okostja od Atlantika do Bajkalskega jezera
Poleg DNK 317 posameznikov so v študijo vključili tudi predhodne podatke več kot 1.600 posameznikov, katerih DNK so že sekvencirali oziroma preučili. Posamezniki, katerih okostja so vključena v študijo, prihajajo iz vse Evrazije: od Atlantika do Bajkalskega jezera in od Skandinavije do Bližnjega vzhoda.
Tvit enega od avtorjev študije, v katerem je tudi graf PCA (PCA je po slovensko analiza glavnih komponent oziroma sestavin, op. p.), s prikazom predniških populacij današnjih Evropejcev:
We can identify distinct “ancestries” that existed in this time period - genetically distinct populations that later mixed together. Europeans are ultimately descended from these in differing proportions: Eastern/Western/Caucasus Hunter-Gatherers, Neolithic Farmers, and Steppe. pic.twitter.com/jvgQN1d5oF
— Will Barrie (@WilliamBarrie) May 7, 2022
Nove ugotovitve študije so med drugim, da so bili lovci in nabiralci veliko bolj raznorodni, kot smo mislili do zdaj. Pri čemer so obstajale velike razlike med zahodnoevrazijskimi ter vzhodnoevrazijskimi lovci in nabiralci. Meja med njimi je bilo pogorje Ural. Poleg tega so bile genetske razlike med različnimi predniškimi populacijami, ki so v Evropi živele v kameni dobi, večje od genetskih razlik med današnjimi evropskimi populacijami.
Odkritje lovcev ob srednjem Donu
Znanstveniki so odkrili tudi do zdaj še neodkrito skupino zahodnoevrazijskih lovcev in nabiralcev, ki so v kameni dobi živeli ob srednjem Donu in so prispevali velik del genov poznejši populaciji stepskih pastirjev, ki so povezani s kulturo Jamna (pri ljudstvu Jamna gre verjetno za praindoevropejce, ki so pozneje raznesli praindoevropščino oziroma indoevropske jezike vse do Atlantika, meja Kitajske in v južno Azijo, op. p.).
To je morda dokaz, da je bila tako imenovana pradomovina indoevropejcev ob srednjem Donu v današnji zahodni Rusiji in vzhodni Ukrajini.
Poledenodobni lovci in nabiralci v Evropi
Po koncu zadnje ledene dobe so se po Evropi najprej razširile tri predniške populacije lovcev in nabiralcev. Prva predniška populacija so bili južnoevropski lovci in nabiralci, ki so ledeno dobo najverjetneje preživeli v zavetju oziroma refugiju v današnji Italiji (tu so tudi arheogenetsko izpričani med letoma 15.000 in 9.000 pred sedanjostjo). Ti pozneje prevladujejo v zahodni Evropi, tudi na današnjem Danskem.
Praindoevropski jezik, iz katerega so se pozneje razvili indoevropski jeziki, se je po domnevah jezikoslovcev govoril v obdobju med letoma 4.500 do 2.500 pred našim štetjem. Morda so bili lovci in nabiralci ob srednjem Donu, ki jih je odkrila najnovejša študija, prvi govorci praindovropščine. Na fotografiji: reka Don v bližini kraja Liski, ki leži nekaj več kot 150 kilometrov severno od arheološkega najdišča Golubaja krinica.
Druga pomembna staroevropska srednjekamenodobna (mezolitska) predniška populacija je živela v današnji severozahodni Rusiji (arheogenetsko izpričana med letoma 11.000 in 8.000 pred sedanjostjo). Ta je potem poselila skrajni sever Evrope in ob Atlantiku prišla tudi na sever današnje Norveške. Za to populacijo je značilna genetska kontinuiteta vse do leta 5.000 pred sedanjostjo.
Tretja pomembna lovsko-nabiralska predniška populacija iz srednje kamene dobe je živela v današnji Ukrajini, kjer je tudi bil ledenodobni refugij v času zadnje ledene dobe. Ta populacija je v Ukrajini arheogenetsko izpričana med letoma 10.000 in 4.000 pred sedanjostjo.
Mešanje lovcev in nabiralcev
Genetsko poreklo ukrajinskih lovcev in nabiralcev so arheogenetiki pozneje našli tudi pri lovcih in nabiralcih v jugovzhodni Evropi, Baltiku in južni Skandinaviji (na Švedskem), pa tudi na severu Pirenejskega polotoka. So pa pozneje prihajali na območje današnje Ukrajine tudi južnoevropski lovci in nabiralci.
Evropski lovci in nabiralci so imeli predvidoma temno oziroma temnejšo polt in temnorjave lase. Po najnovejši študiji geni vzhodnoevropskih (EHG), zahodnoevropskih (WHG) ter kavkaških lovcev in nabiralcev (CHG) v genetskem naboru današnjih evropskih populacij prispevajo k temnim lasem, geni stepskih pastirjev Jamna in anatolski geni pa k svetlorjavim in svetlim lasem.
Na območju ukrajinske mezolitske predniške populacije oziroma v njeni bližini so, kot je že omenjeno, identificirani lovci in nabiralci ob srednjem Donu. Zanje je značilno, da so imeli od 20 do 30 odstotkov genetskega porekla, ki izvira od kavkaških lovcev in nabiralcev. Do genetskega stika kavkaške in stepske populacije je prišlo vsaj pred 7.300 leti. Okostje pripadnika te populacije so našli v kraju Golubaja krinica v današnji Rusiji, nedaleč od ukrajinsko-ruske meje.
Delitev Evrope po veliki ločnici
Študija tudi ugotavlja, da je bil prehod na kmetijstvo v Evropi precej različen vzhodno in zahodno od zemljepisne črte, ki je potekala od Črnega morja do Baltika ter delila staro celino na dva dela. Zahodno od te črte je prišlo do velike zamenjave genetskih predniških populacij, saj so zgodnji kmetje iz Anatolije izpodrinili tamkajšnje staroevropske lovce in nabiralce.
Vzhodno od te velike ločnice, kot ji pravi študija, pa v tem času (do leta 5.000 pred sedanjostjo) ni prišlo do velikih sprememb. To ugotovitev so nakazovale že prejšnje arheogenetske študije, jo je pa najnovejša študija še bolj potrdila.
Zgodnji kmetje iz Anatolije
Kot že vemo, so od osmega oziroma devetega tisočletja pred našim štetjem naprej začeli Evropo postopoma poseljevati prvi kmetje iz Anatolije (zlasti iz severozahodne Anatolije) oziroma območja ob Egejskem morju. Ti so v Evropo tudi prinesli kmetijstvo.
Tvit s prikazom časovnega širjenja neolitskih kmetov po Evropi v letih pred našim štetjem:
New version out of the #Neolithic #Dispersal map (vers. 2021.2). We have updated the western Mediterranean and also some dates in other regions. (#RGZM @orea_news @BarbaraHorejs) https://t.co/8aH2fqHiZM pic.twitter.com/imTa2l55AM
— Detlef Gronenborn (@DGronenborn) September 14, 2021
Prihod ljudi z anatolskim genetskim poreklom je tako arheogenetsko izpričan okoli leta 8.700 pred sedanjostjo v okostjih, najdenih v Lepenskem Viru v današnji Srbiji. Anatolski kmetje so nato v treh tisočletjih prišli tudi do Skandinavije – okoli leta 5.900 pred sedanjostjo je imel tako anatolsko genetsko poreklo posameznik, najden na današnjem Danskem.
Vzhod Evrope brez anatolskih kmetov
Vzhodno od velike ločnice, na ozemlje današnjih baltskih držav, Ukrajine in zahodne (evropske) Rusije anatolski kmetje niso prišli. Prav tako na tem območju v tem času ni bilo širjenja poljedelstva in živinoreje, ampak v tem času še vedno prevladujejo lov, nabiralništvo in ribištvo.
Vzhodno od velike ločnice tako do okoli leta 5.000 pred sedanjostjo prevladujejo lovci in nabiralci, brez zaznavnega vpliva neolitskih kmetov iz Anatolije. To je pri baltsko, vzhodnoslovansko in ugrofinsko govorečih ljudstvih v vzhodni Evropi opazno še danes, saj imajo manj anatolskih genov kot preostali Evropejci.
Kmetje izpodrivajo lovce in nabiralce
V zgodnjem neolitiku so v Evropi anatolski kmetje v veliki meri izpodrinili staroselske lovce in nabiralce zlasti zato, ker je kmetijstvo omogočilo ljudem, da so lahko preživljali več otrok, kot jim je to uspevalo z lovom in nabiralništvom.
Avtorji študije tudi trdijo, da so razrešili vprašanje, kdaj se je pojavil gen za presnovo mleka v odrasli dobi oziroma v dobi po zgodnjem otroštvu. Pred študijo je prevladovala teza, da se je omenjeni gen oziroma alel za presnovo mleka pojavil v večji frekvenci pred 7.000 leti in naraščal do današnjih dni (torej naj bi bil povezan s širjenjem stepskih pastirskih ljudstev). Po najnovejši študiji pa se je omenjeni gen pojavil z začetkom kmetovanja in je torej začel naraščati še pred začetkom širjenje pastirjev Jamna.
A pozneje je, v poznem in srednjem neolitiku, prišlo do mešanja med kmeti iz Anatolije ter ostanki staroevropskih lovcev in nabiralcev (verjetno so ti v tem času že prevzeli kmetijstvo). Genetsko poreklo, katerega vir so bili lovci in nabiralci, je redko preseglo deset odstotkov, razen na območju Železnih vrat (Džerdap), na današnjem Švedskem in Portugalskem.
Mešanje anatolskih in staroevropskih genov v srednji Evropi
Zlasti je prišlo do mešanja med anatolskimi kmeti ter (nekdanjimi) lovci in nabiralci na območju srednje Evrope. Tako so neolitski kmetje, ki so poselili današnjo Dansko in tja prinesli kmetijstvo, imeli okoli 25 odstotkov genov lovcev in nabiralcev. Ti kmetje so prišli v Skandinavijo iz srednje Evrope. Ta je bila po ugotovitvah študije ključni del Evrope za naraščanje lovsko-nabiralniškega genetskega porekla v neolitskih kmetih.
Študija je tudi potrdila dve smeri selitve neolitskih kmetov iz Anatolije. En del se je selil ob Sredozemskem morju, drug pa čez Balkanski polotok v srednjo Evropo oziroma Podonavje. Anatolski kmetje, ki so najprej prišli v južno Evropo, so od tam poselili zahodno Evropo v srednjem in poznem neolitiku. Srednjeevropski anatolski kmetje pa so večinska predniška populacija kmetov v Skandinaviji in vzhodni Evropi.
Ekspanzija vzhodnoevropskih stepskih pastirjev
Študija je tudi potrdila drugo veliko kamenodobno oziroma deloma tudi že bronastodobno genetsko spremembo, ki se je v Evropi začela pred okoli 5.000 leti. Ta sprememba je bila za razliko od več tisočletij trajajoče neolitizacije Evrope veliko hitrejša, saj je genetsko poreklo, povezano z vzhodnoevropskimi stepami, doseglo večino delov Evrope že približno v enem tisočletju.
S kmetijstvom oziroma prehodom ljudi na kmetijstvo je po ugotovitvah študije povezan tudi pojav avtoimunskih bolezni, medtem ko so srčne in prebavne oziroma presnovne bolezni obstajale že pred prehodom na kmetijstvo.
Ta stepska predniška populacija, ki je bila nosilec kulture Jamna, je nastala po ugotovitvah arheogenetikov tako, da so se lovci in nabiralci iz srednjega Dona, ki so že prej imeli precej genov kavkaških lovcev in nabiralcev, znova mešali s populacijo, ki je imela kavkaško genetsko poreklo. Razmerje med geni donskih lovcev in nabiralcev ter kavkaških lovcev in nabiralcev v nosilcih kulture Jamna je bilo v odstotkih 65:35.
Mešanje stepskih pastirjev z neolitskimi kmeti
A ta nova stepska predniška populacija se je pri selitvi proti zahodu znova mešala še z eno genetsko populacijo. To so bili neolitski kmetje, ki so bili nosilci kulture kroglastih amfor. Ta kultura je izpričana na današnjem Poljskem med letoma 5.000 in 4.700 pred sedanjostjo.
Do zdaj se je mislilo, da je med nosilci kulture Jamna in kulture kroglastih amfor prišlo samo do trgovskih stikov v gozdno-stepskem območju severozahodno od Črnega morja, najnovejša študija pa ugotavlja, da je prišlo tudi do genetskega mešanja.
Popolna zamenjava prebivalstva v Skandinaviji
Nova populacija, ki je imela večinoma stepske gene, je bila nosilka kulture trakaste keramike. Populacija, ki je bila nosilka kulture kroglastih amfor, je bila tako posrednica, ki je omogočila zemljepisno širjenje stepskih ljudstev po Evropi. Genetsko poreklo stepskega izvora je tako okoli leta 4.200 pred sedanjostjo že prevladovalo v današnji Franciji in na Pirenejskem polotoku, 400 let pozneje pa tudi v današnji Veliki Britaniji.
Zanimive so ugotovitve študije, po kateri so anksioznost (občutki tesnobe in zaskrbljenosti), občutek krivde in razdražljivost nadpovprečno prisotni pri tistem delu genetskega nabora današnjih evropskih populacij, ki ga je prispevala anatolska predniška populacija. Po drugi strani pa del genetskega nabora, ki ga je prispevala predniška populacija WHG, kaže na veliko povezanost s sladkorno boleznijo.
V srednji, zahodni in vzhodni Evropi (seveda v delu vzhodne Evrope zahodno od prej omenjene velike ločnice, op. p.) je ostalo še veliko neolitskih kmetov, ki so prispevali gene v genetski nabor prebivalstva, ki se je oblikovalo po prihodu stepskih pastirskih ljudstev. Na Pirenejskem polotoku je neolitski prispevek v genetski nabor celo večji od 50 odstotkov. Drugače je v Skandinaviji, kjer je prišlo do popolne genetske zamenjave lokalnih neolitskih kmetov s stepskimi pastirji.
Tri skupine stepskih ljudstev v Skandinaviji
Na Danskem je tako med prihodom neolitskih kmetov in stepskih ljudstev minilo od 876 do 1.100 let oziroma manj kot 50 generacij neolitskih kmetov. Najprej so v Skandinaviji med letoma okoli 4.600 do 4.300 pred sedanjostjo prišli stepski pastirji, ki so bili nosilci kulture trakaste keramike. Imeli so veliko stepskih genov, prav tako je bilo za to populacijo tudi značilno, da so prevladovali moški, ki so pripadali Y-haploskupini R1a.
Med letoma 4.300 do 3.800 pred sedanjostjo je v Skandinaviji prevladovala populacija, v kateri so moški večinoma pripadali subkladam oziroma haplopodskupinam, ki so del Y-haploskupine R1b-L51 (R1b haploskupina je zdaj prevladujoča v zahodni Evropi, op. p.). Takrat je bila Skandinavija v genetski gruči s tedanjimi populacijami v zahodni in srednji Evropi.
Nato se od okoli leta 3.800 pred sedanjostjo v Skandinaviji pojavi nova populacija s stepskimi geni, v kateri so prevladovali moški I1 Y-haploskupine. Ta populacija je tudi prevladujoči genetski vir za Skandinavce v času železne dobe in tudi v času Vikingov.
Germanska ljudstva
Prav tako je ta populacija prevladujoči vir tudi za ljudstva zunaj Skandinavije, ki so skandinavskega oziroma germanska izvora (Anglosasi, Goti ...). Prvi Skandinavec, ki je pripadel I1, je po študiji živel okoli leta 4.000 pred sedanjostjo na jugu Švedske.
Genetska ločnica v Veliki Britaniji
Obsežne regionalne razlike v genetski sestavi, ki so se zgodile v opisanem času, ostajajo vidne še dandanes, tudi znotraj posameznih držav. Študija zlasti izpostavlja Veliko Britanijo. Genetsko poreklo, povezano z neolitskimi kmeti iz Anatolije, je tako najvišje na jugu in vzhodu Anglije, medtem ko je genetsko poreklo, povezano s predniškimi populacijami, ki so prišle iz step, najvišje pri keltskih populacijah na Škotskem, v Walesu in Cornwallu (ta raziskava je bila izvedena z uporabo DNK-podatkov, zbranih v okviru projekta UK Biobank).
Najnovejša študija pri širjenju svetlejše kože pritrjuje tistim preteklim študijam, ki so trdile, da so geni oziroma aleli za svetlejšo kožo in njihovo širjenje posledica prilagajanja na okolje z manj UV-svetlobe in pomanjkanja vitamina D. Še zlasti je svetlenje kože povezano s prehodom na kmetijstvo, saj z rastlinsko hrano ni bilo mogoče dobiti dovolj vitamina D, ki ga vnašamo z uživanjem mleka, mesa in rib. Po ugotovitvah najnovejše študije se je pojavila močna selekcija za svetlejšo kožo pri predniških populacijah, ki so se selile proti zahodu in severu. Gen SLC45A2 je začel naraščati pred 13.000 leti in dosegel ustalitev oziroma fiksacijo pred 2.000 leti. Najprej se je pojavil pri anatolskih kmetih, sledili so WHG in EHG pred 10.000 leti ter CHG pred 8.000 leti. Gen SLC24A5, ki je prav tako povezan s svetlo kožo, je začel naraščati že pred SLC45A2 in je dosegel skoraj fiksacijo pred okoli 3.500 leti. Najprej je naraščal pri populacijah, ki so se selile proti zahodu in severu, šele pozneje pri WHG, ko je prišlo do mešanja.
Neolitsko-stepska delitev se ujema z današnjo anglosaško-keltsko narodnostno mejo, a je starejša od nje, saj je obstajala že v predrimski železni dobi. Nastala je zaradi stalnega priseljevanja populacij z veliko anatolskih genov v Veliko Britanijo od pozne bronaste dobe naprej.
Zanimivo je, da ta razmejitev vztraja vse do danes, čeprav so imeli anglosaški priseljenci manj anatolskih genov kot železnodobna populacija jugozahodne Velike Britanije. Genetiki pa tudi ugotavljajo, da imajo prebivalci v osrednji in severni Angliji veliko genov staroevropskih lovcev in nabiralcev (zahodnoevropski lovci in nabiralci, s kratico WHG).
Prva selitev stepskih pastirjev proti vzhodu
Stepski pastirji, ki so najverjetneje prvi udomačili konje, so se iz vzhodnoevropskih step selili tudi proti vzhodu – v vzhodnoevrazijske stepe. Pred prihodom zahodnoevrazijskih stepskih pastirjev so na vzhodnoevrazijskem stepskem območju živele tri lovsko-nabiralniške genetske populacije: zahodnosibirski lovci in nabiralci v gozdni stepi na zahodu Sibirije, severovzhodnoazijski lovci in nabiralci pri Bajkalskem jezeru in paleosibirski lovci in nabiralci, ki so živeli v gozdni stepi severno od Bajkalskega jezera in še dlje proti zahodu.
Pripadniki posameznih predniških populacij so se razlikovali tudi po svoji višini. EHG in stepski pastirji (Jamna) so bili visokorasli, kar je vplivalo tudi na večjo povprečno višino ljudi v bronastodobni Evropi. Razlika v višini med severom in jugom Evrope je tako morda povezana z različnim deležem genov EHG in stepskih pastirjev v genetskem naboru današnjih evropskih populacij: populacije, ki imajo več genov EHG in Jamna (te so praviloma na severu), imajo višjo povprečno višino.
Okoli leta 4.600 pred sedanjostjo je v današnjem Okunevu v južni Sibiriji arheogenetsko izpričano mešanje stepskih pastirskih ljudstev iz vzhodne Evrope ter lokalnih sibirskih gozdno-stepskih lovcev in nabiralcev. V območje Okuneva je prišlo stepsko ljudstvo, ki je bilo nosilec kulture Afanasjevo v bližini pogorja Altaj.
Druga selitev stepskih pastirjev proti vzhodu
Pozneje je sledil nov val ljudstev s stepskimi geni. Od leta 3.700 pred sedanjostjo naprej so imeli posamezniki v vzhodnoevrazijskih stepah in okoli Bajkalskega jezera okoli 70 odstotkov genov zahodnoevrazijskih stepskih pastirjev.
Za razliko od stepskih ljudstev kulture Afanasjevo in nosilcev kulture Okunevo pa so imela ta ljudstva v svojem genetskem naboru tudi gene nosilcev že prej omenjene evropske kulture kroglastih amfor, ki je izpričana na današnjem Poljskem med letoma 5.000 do 4.700 pred sedanjostjo.
Kulturi Sintašta in Andronovo
Pri tej drugi selitvi zahodnoevrazijskih stepskih ljudstev v vzhodnoevrazijske stepe gre za selitve ljudi, povezanih z bronastodobnima kulturama Sintašta in Andronovo. Prva je obsegala območje na jugozahodu azijskega dela današnje Rusije, druga pa je nadaljevanje prve, le da se je razširila tudi na območje osrednje Azije.
Švedi spadajo med evropske populacije, ki imajo v svojem genetskem naboru veliko stepskih genov. Skandinavija, katere del je Švedska, je doživela kar tri širitve ljudstev s stepskimi geni. Najprej je prevladala populacija, v kateri je bilo veliko moških, ki so pripadali haploskupini R1a, nato se je pojavila populacija, v kateri je največ moških pripadalo haploskupini R1b, nazadnje pa populacija, v kateri so prevladovali moški haploskupine I1. Ta zadnja populacija je značilna za germanska ljudstva.
Pozneje je pri populacijah v vzhodnoevrazijskih stepah začelo naraščati genetsko poreklo predniških populacij, ki so bile arheogenetsko izpričane v osrednji Aziji (na primer v današnjem Turkmenistanu) med letoma 7.000 in 5.000 pred sedanjostjo in ob reki Amur okoli leta 7.500 pred sedanjostjo.
Geni prednikov v današnjih populacijah
Najnovejša arheogenetska študija tudi ugotavlja, koliko genov posameznih predniških populacij iz kamene dobe imajo današnje populacije. Na enem od zemljevidov v študiji je tako navedenih oziroma izpostavljenih po deset današnjih populacij, ki imajo največ genov posameznih kamenodobnih predniških populacij.
Anatolski geni
Največ anatolskih genov imajo populacije, ki živijo v naslednjih državah ali deželah: Španiji, na Portugalskem, Kreti, v Italiji, Maroku, na Siciliji, v Alžiriji, Tuniziji, Libiji in na Cipru. Gre torej za populacije, ki živijo na juge Evrope ob Sredozemlju, v severni Afriki, pa tudi na Bližnjem vzhodu. Z zemljevida je razvidno, da imajo veliko anatolskih genov tudi populacije na Afriškem rogu.
Geni zahodnoevropskih lovcev in nabiralcev
Največ WHG-genov oziroma genov zahodnih oziroma zahodnoevropskih lovcev in nabiralcev imajo populacije v naslednjih državah: Litvi, Latviji, Estoniji, na Finskem, v Belorusiji, Poljski, Rusiji, Ukrajini, Slovaški in Češki republiki. Znotraj deseterice imajo največ teh genov populacije v baltskih državah, Belorusiji, na Poljskem in v Rusiji.
Geni vzhodnoevropskih lovcev in nabiralcev
Največ EHG-genov oziroma genov vzhodnih oziroma vzhodnoevropskih lovcev in nabiralcev imajo populacije v naslednjih državah: Litvi, Latviji, Estoniji, na Finskem, Rusiji, Kazahstanu, Uzbekistanu, Kirgizistanu, Bangladešu in Šrilanki. Tukaj je verjetno po napaki izpuščena Mongolija, ki je drugje v članku omenjena kot populacija z največ EHG-geni.
Geni stepskih pastirjev
Največ genov Jamna oziroma genov stepskih pastirjev iz zahodnoevrazijskih step imajo populacije v naslednjih državah ali deželah: Litvi, Latviji, Estoniji, na Švedskem, Norveškem, Islandiji, Irskem, Severnem Irskem, Danskem in Nizozemskem. Znotraj te deseterice imajo največ teh genov populacije Irske, Islandije, Norveške in Švedske.
Kavkaški geni
Največ genov kavkaških lovcev in nabiralcev (s kratico CHG) imajo populacije, ki živijo v naslednjih državah ali deželah: Bangladešu, Šrilanki, Indiji, Pakistanu, Afganistanu, Kašmirju, Gruziji, Armeniji, Iranu in Kurdistanu. Znotraj te deseterice imajo največ teh genov populacije Pakistana, Indije, Afganistana in Irana.
Tvit, v katerem so tudi zemljevidi, ki prikazujejo frekvenco oziroma odstotek genov petih, v študiji preučevanih predniških populacij v današnjih evrazijskih in afriških populacijah:
From this, we could plot the distribution of the average ancestry components across Eurasia and within Britain.
— Will Barrie (@WilliamBarrie) May 7, 2022
From top left clockwise: Neolithic farmer, Steppe/Yamnaya, Western H-G, Eastern H-G, Caucasus H-G. pic.twitter.com/uaTTSCfp3U
Predniške populacije in Slovenci
Populacija Slovenije torej v študiji ni omenjena v nobenih deseterici današnjih populacij z največ geni posameznih kamenodobnih predniških populacij. Je pa z zemljevida razvidno, da se populacija Slovenije nagiba k populacijam, ki imajo veliko genov predniških populacij WHG in stepskih pastirjev (Jamna). Bolj je oddaljena od populacij z veliko EHG-geni in od južnoevropskih populacij, ki imajo veliko anatolskih genov. Zelo pa je oddaljena od populacij, ki imajo veliko kavkaških genov.
Je pa treba upoštevati, da imajo, kot je razvidno z zemljevida, današnje evropske oziroma evrazijske populacije v svojem genetskem naboru približno od promila do 8,4 odstotka EHG-genov in od promila do 10,4 odstotka WHG-genov, medtem ko segajo stepski geni od odstotka do 47,9 odstotka, anatolski geni pa od odstotka do 66,9 odstotka. To pomeni, da na primer slovenska populacija (to velja tudi za druge evropske populacije), tudi če v primerjavi z drugimi populacijami nima največ anatolskih genov, ima teh še vedno več kot EHG- ali WHG-genov.
Vir za članek:
Population genomics of stone age Eurasia (sl. Populacijska genomika Evrazije v kameni dobi), 5. maj 2022. Glavni avtorji raziskave so: Morten E. Allentoft, Martin Sikora, Alba Refoyo-Martinez, Evan K. Irving-Pease, Anders Fischer, William Barrie in Andres Ingason. Raziskavo so nadzorovali: Thorfinn Korneliussen, Richard Durbin, Rasmus Nielsen, Olivier Delaneau, Thomas Werge, Fernando Racimo, Kristian Kristiansen in Eske Willerslev. Raziskava oziroma študija je dosežek več kot desetletnih znanstvenih raziskav in je posvečena spominu na dansko biološko antropologinjo Pio Bennike, ki je umrla leta 2017. Njeno delo je bilo pomembno za letos objavljeno študijo.
12