Je Evropa plinski talec Rusije?

Naftna kriza, ki je izbruhnila oktobra 1973, je pokazala, da je dobava energentov, v tem primeru nafte, priročno orožje v političnem boju. Ker je Zahod v arabsko-izraelski vojni jeseni 1973 podprl judovsko državo, je OPEC, organizacija držav izvoznic nafte, uvedel embargo dobave nafte nekaterim zahodnim državam na čelu z ZDA.

Strah pred plinskim embargom Bi se lahko kaj podobnega zgodilo letos zaradi ukrajinske politične krize oziroma priključitve Krima Rusiji in posledičnega zaostrovanja odnosov med Zahodom in Rusijo? Bi lahko ruski medved preprosto zaprl plinske pipice in tako discipliniral Evropo? Rusija je namreč pomemben dobavitelj nafte in zlasti zemeljskega plina v evropske države.

Največja država na svetu dobavlja okoli četrtino zemeljskega plina, ki ga potrebuje EU. Posamezne evropske države, kot so Finska, Estonija, Litva, Latvija, Ukrajina, Slovaška in Bolgarija, so skoraj stoodstotno odvisne od ruskega plina.

Tudi v številnih drugih državah, tudi v Sloveniji, več kot polovico plina uvozijo iz Rusije. Na splošno velja, da čim bližje je država Rusiji, bolj odvisna je od njenega plina. Na stari celini sta veliki dobaviteljici plina še Norveška in Nizozemska.

Evropa največji kupec ruskega plina Ti dve državi dobavljata plin prek plinovodov tudi v druge države (Nemčija na primer skoraj 62 odstotkov plina uvozi iz teh dveh držav), pod morjem tudi v Veliko Britanijo, ki ima sicer tudi sama solidne zaloge zemeljskega plina.

Številni so prepričani, da zahodne sankcije ne bodo ogrozile ruske dobave, saj da je Rusija preveč odvisna od izvoza svojih energentov – nafte in plina – na Zahod. Po podatkih ameriške energetske informacijske uprave (Energy Information Administration), ki jih navaja britanski BBC, evropske države kupijo kar 84 odstotkov ruske nafte in okoli 76 odstotkov njenega zemeljskega plina.

Poleg tega zagovorniki mnenja o nemoteni dobavi ruskega plina – tudi v primeru politične ohladitve med Evropo in Rusijo – poudarjajo, da je tudi komunistična Sovjetska zveza od leta 1973 dobavljala plin Evropi, čeprav je bilo to obdobje hladne vojne med kapitalističnim Zahodom in komunističnim Vzhodom.

Zahteve po večji energetski neodvisnosti od Rusije Iz Rusije v Evropo teče kar 13 plinovodov. Trije neposredno v Finsko, Estonijo in Latvijo, štirje skozi Belorusijo do Litve in Poljske, kar pet skozi Ukrajino in naprej na Slovaško, Romunijo, Madžarsko in Poljsko in nato proti zahodu.

Leta 2011 so zgradili plinovod pod Baltskim morjem med Rusijo in Nemčijo, t. i. Severni tok. V načrtu je tudi Južni tok, ki naj bi zaobšel politično nemirno Ukrajino. V gradnjo Južnega toka je vključena tudi Slovenija.

Po zaostritvi evropsko-ruskih odnosov so se okrepile zahteve po večji energetski neodvisnosti EU od Rusije. Komisar EU za energijo Günther Oettinger, član nemškega CDU, tako spodbuja članice EU, da v prihodnje čim bolj razpršijo svoje energetske vire.

Rešitve: uvoz utekočinjenega plina s tankerji in fracking Po besedah evropskega komisarja je naftni trg globalen in skoraj do popolnosti diverzificiran, pri zemeljskem plinu pa je drugače. Evropa je preveč odvisna od Rusije, poleg tega je dobava plina preveč vezana na plinovode.

Kot piše nemški Die Welt, so Oettingerjeve rešitve naslednje: zgraditi je treba čim več pristanišč oziroma pristaniških terminalov, kamor bodo lahko pluli tankerji z utekočinjenim plinom.

Prav tako je treba tudi pri uvozu utekočinjenega plina najti nove ponudnike: več utekočinjenega plina je treba uvoziti iz ZDA, in ne samo iz Nigerije, Katarja in Libije. Na stari celini je treba začeti poskusno pridobivanje nafte in zemeljskega plina iz skrilavca z metodo frackinga oziroma hidravličnega lomljenja.

Ovire za Južni tok? Vse te rešitve – gradnja terminalov za utekočinjeni plin, pridobivanje nafte in plina iz skrilavca – pa so seveda pomaknjene v prihodnost. Poleg tega države na dobavo ruskega plina vežejo dolgoročne pogodbe, ki zapadejo po letih 2025‒2030.

Bi lahko prizadevanje za večjo neodvisnost od ruskega plina oviralo gradnjo Južnega toka? Ekonomist Tine Kračun z ljubljanskega Inštituta za strateške rešitve (ISR) meni, da bo zaradi ukrajinsko-ruske zaostritve gradnja Južnega toka postala prednostna naloga Rusije.

Prepričan je, da bodo nekatere države znotraj EU, predvsem pa evropski uradniki v Bruslju zagovarjali večjo energetsko neodvisnost od Rusije. To bi se lahko odrazilo v strožjih evropskih zahtevah ruskemu plinskemu državnemu podjetju Gazpromu glede spoštovanja direktiv EU na področju energetike.

Močni ruski lobiji "Vprašanje pa je, ali bodo ob močnih ruskih lobijih in posledično različnih stališčih določenih držav ter deležnikov, uspešni," poudarja Kračun, ki je prepričan, da je najbolj aktualna alternativa pridobivanje energentov z metodo hidravličnega lomljenja, saj so drugi projekti ali propadli (na primer projekt Nabucco ‒ plinovod skozi Turčijo) ali pa je njihova rentabilnost vprašljiva.

Bolj črnogledi glede Južnega toka so v Srbiji. Kot piše srbska spletna stran Seebiz, lahko evropsko-ruska zaostritev političnih odnosov upočasni projekt gradnje plinovoda skozi njihovo državo. Pred ukrajinsko krizo so predvidevali, da bo plinovod Južni tok začel obratovati leta 2018.