Gre francoski socializem na smetišče zgodovine?

52-letni francoski premier Manuel Valls je pred tedni kot govornik nastopil na srečanju, ki ga imajo francoski levičarji za sovražno ozemlje – dvodnevno srečanje Medefa, federacije francoskih delodajalcev v Jouy-en-Josasu v bližini Versaillesa, piše britanski tednik The Economist. Francoski socialist, ki ljubi poslovneže Toda socialistični premier v svojem govoru francoskim poslovnežem ni sovražno pridigal ali sramotil njihovega pehanja za dobičkom, ampak jim je ponudil roko sprave. "Vem, da je nasprotje med levico in poslovnim svetom skoraj običajno, toda Francija vas potrebuje (…) Ljubim poslovni svet!" jim je popihal na dušo Valls, ki spada v desno krilo socialistične stranke. Poslovneži so bili navdušeni in so premierjeve besede pozdravili s ploskanjem.

Levica tega ni storila. Drugje po Evropi takšne besede iz ust levosredinskega politika ne bi povzročile razburjenja, toda v Franciji so bile te besede za nekatere Vallsove socialistične kolege provokacija, če ne celo herezija.

Levo krilo francoskih socialistov je jezno Socialistični poslanec Laurel Baumel je oster: "To je ideološka ponudba, ki prekinja z vsem, v kar smo verjeli v zadnjih desetletjih." Za socialiste, kot je Baumel, to ni bila edina Vallsova žalitev.

Že pred govorom na srečanju Medefa je Valls v času rekonstrukcije vlade odslovil gospodarskega ministra Arnauda Montebourga, zastavonošo strankine levice in pisca knjige, ki zagovarja deglobalizacijo, in ga zamenjal z nekdanjim investicijskim bančnikom Emmanuelom Macronom.

"To je nekdanji Rothschildov bankir?" so Vallsa spraševali v televizijskem intervjuju. Na vprašanje, v katerem je bilo zaznati globoko nasprotovanje Macronu, je Valls odgovoril le: "Eh alors?" ("In kaj potem?").

Valls po Blairovi poti Drug za drugim so pomembni levičarji, znani po svoji protitržni retoriki, odhajali iz Vallsove vlade (stanovanjski minister Cecile Duflot) ali so jih odslovili kot Montebourga. Namesto njih so prišli pragmatični levosredinski politiki, ki imajo bolj prijazen odnos do tržnega gospodarstva, njihovi svetovalci pa so postali reformno usmerjeni zmerneži.

52-letni Valls bolj kot drugi francoski socialisti uteleša doktrino nekdanjega prvega moža laburistov Tonyja Blaira: bogastvo je treba najprej ustvariti, šele potem ga lahko prerazdeliš.

"Drži jezik za zobmi ali odidi!" Takšni pogledi, ki v drugih evropskih levih strankah veljajo za zdravorazumske, so za francoske socialiste pravi šok. Valls je leta 2010 izdal knjigo Pouvoir (sl. Moč), v kateri je o socialistični stranki napisal, da se ni prilagodila spremembam v svetu in da je "pijana od svoje sage o boju proti globalizaciji in ultraliberalizmu".

Valls, ki se zavzema za spravo med levico in poslovneži, je pred leti celo predlagal, da bi francoska socialistična stranka iz svojega imena odstranila besedo socializem. Takratna voditeljica socialistov Martine Aubry mu je ostro odgovorila, naj drži jezik za zobmi ali odide iz stranke.

Vprašanje pa je, ali bo Vallsu uspelo. Čeprav je zdržal že dve glasovanji o vladni zaupnici, mu je to uspelo le zaradi tega, ker so številni socialisti s stisnjenimi zobmi glasovali zanj, ker se bojijo, da bi zaradi padca vlade prišlo do novih parlamentarnih volitev, na katerih bi najverjetneje izgubili svoje poslanske stolčke.

Vallsova baza ima rajši utopične obljube Kolikšno podporo ima v stranki, pove tudi podatek, da je leta 2011 na primarnih strankinih volitvah za socialističnega kandidata za francoskega predsednika zanj glasovalo le 5,6 odstotka socialistov. Strankina baza ima namreč rajši obljube o utopični družbi prihodnosti.

Takrat je adut socialistov postal Francois Hollande, ki je v volilni kampanji nabiral glasove s socialističnimi obljubami o zagonu gospodarstva s krepitvijo javnega sektorja, napovedoval davek za bogate, razglašal finančni svet za svojega sovražnika, bogataše pa za grabežljivce in ošabneže.

Maja 2012 je Hollandu uspelo premagati konservativnega tekmeca Nicolasa Sarkozyja, a nato je šla njegova pot strmo navzdol. Brezposelnost je presegla deset odstotkov, gospodarstvo je še vedno v slabem stanju, z novo ureditvijo glede stanovanjskih najemnin (to je predlagal minister Duflot) je celo skorajda uničil gradbeništvo …

Hollandov zasuk v neoliberalizem Davčni primež se je povečal, ne zgolj za bogate, ampak za vse Francoze. Samo v prvem letu predsedovanja je Hollande povečal davke za 30 milijard evrov.

Zaradi davka na bogate so številni bogataši odšli v Bruselj ali London, zaupanje vlagateljev se je porušilo, vlaganja so se ustavila. Francija je tako vrgla dve leti proč.

Tudi Hollande, ki ima trenutno le še 13-odstotno podporo med Francozi, je na koncu spoznal, da bo moral uveljaviti globoke spremembe.

Francosko zategovanje pasu v javnem sektorju Francija je začela 21-milijardno varčevanje v javnem sektorju, socialistične obljube so pozabljene (tudi davek na bogate bo potihoma odšel), francoski premier je postal nekdanji priljubljeni notranji minister Valls, ki ima zdaj Hollandovo podporo.

Vallsa čaka težka naloga: Francija ni imela uravnoteženega proračuna od leta 1974 in živi nad svojimi zmožnostmi, njen javni dolg je visok dva bilijona evrov in predstavlja 95 odstotkov BDP. Tudi liberalizacija trga dela, s katero želi Valls spodbuditi gospodarstvo, ima številne nasprotnike: od sindikatov do notarjev in farmacevtov.

Po drugi strani pa francosko gospodarstvo ni v tako slabem stanju, da ga ne bi mogli popraviti. Recesija je bila v Franciji manjša kot v Nemčiji ali Veliki Britaniji. Francoski BDP se je na predkrizno raven vrnil hitreje kot britanski.

Produktivnost delavcev je v Franciji enako visoka kot v Nemčiji, čeprav delajo manj ur na teden. Francija ima več podjetij na lestvici 500 največjih podjetij na svetu kot Nemčija (AXA, Carrefour …).