Grčiji je uspelo: z izsiljevanjem prišla do evropskih milijard

Grčija je vstopila v EU oziroma v Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), kot se je takrat še imenovala, leta 1981. Država ob Egejskem morju se je začela za vstop v EGS pogajati po tem, ko je leta 1974 padla vojaška diktatura.

Konstantin Karamanlis in njegove sanje o evropski Grčiji Predvsem vodja zmerno desne Nove demokracije Konstantin Karamanlis, med letoma 1974 in 1980 tudi grški premier, je bil vnet zagovornik vstopa Grčije v evropsko povezavo. Toda istega leta, ko je balkanska država vstopila v EGS, se je zamenjala oblast.

Na volitvah oktobra 1981 je namreč močno zmagala levičarska stranka Pasok (kratica za Vsegrško socialistično stranko), ki jo je vodil ekonomist Andreas Papandreu (1919–1996). Ta je bil do tedaj vnet nasprotnik grškega članstva tako v EGS kot v Natu.

Dinastija Papandreu Papandreu je bil član znane levo usmerjene grške politične dinastije, ki jo je utemeljitelj Giorgos Papandreu (1888–1968). Ta je bil grški premier v letih 1944–1945, 1963 in 1964–1965. Po vojaškem udaru leta 1967 so ga pučisti zaprli v ječo, kjer je tudi umrl.

Nekaj časa je bil zaprt tudi njegov sin Andreas, ki pa je nato lahko odšel v tujino – na Švedsko in pozneje v Francijo. V Grčijo se je vrnil po padcu vojaške diktature leta 1974.

Protiameriški in protizahodni populizem, a tudi oportunizem Andreas Papandreu je bil populističen in oportunističen politik, prežet s protiamerikanizmom in protizahodnjaštvom (čeprav je v mladosti dolgo časa živel v ZDA, kot prostovoljec med drugo svetovno vojno vstopil v ameriško vojno mornarico in postal ameriški državljan), ki je na eni strani rohnel proti Američanom in Natu, na drugi strani pa kot premier dopuščal ameriška oporišča v državi ob Egejskem morju. Govoril je, da je Grčija oporišče demokracije na Balkanu (vse druge države na polotoku so bile namreč takrat še komunistične), obenem pa blokiral številne odločitve omenjene severnoatlantske vojaške zveze (glej: The Economist, From the archive: Andreas Papandreou).

Papandreu na strani Sovjetske zveze in Miloševićeve Srbije Leta 1983, ko so sovjetska vojaška letala sestrelila južnokorejsko civilno letalo, polno potnikov, se je postavil na stran komunistične države oziroma Sovjetov (Rusov). Proruska usmerjenost grške levice ima torej dolgo zgodovino.

Bil je tudi oster nasprotnik tradicionalne grške sovražnice Turčije, v času balkanske krize je podpiral Miloševićevo Srbijo (grško javno mnenje je bilo nasploh večinsko naklonjeno srbski strani v času balkanskih vojn v 90. letih prejšnjega stoletja) in nasprotoval priznanju Makedonije zaradi njenega imena.

Želja pa Gadafijevih naftnih milijardah V 70. letih prejšnjega stoletja je Papandreu začel tesno sodelovati z libijskim diktatorjem Moamerjem Gadafijem, saj je upal na njegove naftne milijarde, ki bi omogočile njegove sanje o Grčiji samo za Grke. Javno je tudi hvalil Gadafijev sistem, češ da obuja ideale atenske demokracije.

Toda ko je libijski diktator – po prihodu Pasoka na oblast – v zameno za milijarde zahteval govor pred množicami na atenskem trgu Syntagma, kar je bilo za Papandreuja nesprejemljivo, je bilo zavezništva konec (glej: spletna stran The Greek Reporter, Colonel Gadhafi's Greek Ties). Papandreu podpira Palestince S tem pa tudi načrtov, da bodo naftne milijarde Grčijo spremenile v sredozemsko supersilo, neodvisno od evropskih sil. Papandreu je namreč menil, da so Grki, med katerimi se je zlasti v času vojaške diktature 1967–1974 razcvetel množični turizem, postali nekakšni evropski natakarji, kar se mu je zdelo poniževanje.

Papandreu je bil tudi oster nasprotnik izraelske politike in je podpiral Palestinsko osvobodilno gibanje (PLO) Jaserja Arafata, ki ga je imel Zahod za vodjo teroristične organizacije. Podobno je tudi Siriza kritična do Izraela in njegove politike do Palestincev.

Papandreu ugotovi, da je Evropa lahko molzna krava Vodja Pasoka je bil tudi, kot je omenjeno, oster nasprotnik EGS. Čeprav je dolga časa živel na Zahodu, je Zahod in Evropo preziral. Toda ko je ugotovil, da je EGS lahko koristna molzna krava, mu je postalo članstvo v EGS všeč.

Da bi dobil več denarja od bogatih držav na severu celine, je leta 1983 tudi grozil z blokiranjem vstopa Španije in Portugalske v EGS. Grško izsiljevanje je bilo uspešno. Evropa je popustila in odvezala mošnjiček za revne članice (beri: Grčijo). Leta 1996, na primer, so tako evropska sredstva predstavljala šest odstotkov grškega BDP.

Grška radodarna socialna država na račun evropskih davkoplačevalcev In evropske milijarde je Papandreu krvavo potreboval, saj je po prihodu na oblast začel graditi velikodušno socialno državo. Med drugim je na tisoče nekdanjim komunističnim partizanom, poražencem grške državljanske vojne med letoma 1946 in 1949, dal državno pokojnino, njihovim otrokom pa priskrbel varne službe v vse bolj razbohotenem grškem javnem sektorju.

Grčija se je za potrebe preveč radodarne socialne države v 80. letih prejšnjega stoletja začela tudi vse bolj zadolževati. Obenem je iz države začel bežati kapital grških podjetnikov (podjetniško najmočnejši grški sloj so ladjarji, ki nadzirajo od 15 do 20 odstotkov svetovnega ladijskega prometa), saj sta jih prestrašili Papandreujeva socialistična retorika in politika.

Grški volivci kot Pasokovi klienti Papandreu, uradno velik zagovornik marksizma, ki je v mladih letih veljal za trockista, pozneje pa mu je vsaj na retorični ravni uspelo svojevrstno zlitje socializma in nacionalizma, je tudi preoblikoval Grčijo v nekakšno klientelistično državo. Papandreu je na volivce vedno gledal kot na kliente, ki jim mora za njihove glasove ponuditi blaginjo.

In s tujim denarjem mu je to uspelo – razbohotil se je nepotizem (v svoji vladi je za ministra postavil celo svojega sina Giorgosa oziroma Jorgosa), javni sektor je dobil številne privilegije, goljufalo se je pri evropskih sredstvih, Grki so se začeli zgodaj upokojevati, veliko je bilo lažnih invalidskih upokojitev …

To je mož, ki je izumil nov položaj pri seksu Papandreu je buril duhove tudi s svojim osebnim življenjem. Imel je sloves ženskarja, že ostarel pa se je zapletel v razmerje s 36 let mlajšo stevardeso Dimitro Liani, ki je leta 1989 postala njegova tretja žena.

Pasoku nenaklonjeni grški mediji so se, ko je v javnosti izbruhnila afera grškega premierja s prsato stevardeso, celo norčevali, da je priletnemu Papandreuju uspelo izumiti nov položaj pri seksu: z eno nogo v grobo.

Pasok in dinastija Papandreu Papandreu je bil dvakrat premier, prvič med letom 1981 in 1989 ter drugič med letoma 1993 in 1996. Stranko Pasok, ki jo je ustanovil septembra 1974, je vodil vse do svoje smrti. Pozneje je vodja Pasoka in tudi grški premier postal njegov sin Giorgos. Ta je lani zapustil Pasok in ustanovil lastno stranko demokratičnih socialistov, ki pa se je ni uspelo prebiti v parlament.

Volivci obrnejo hrbet Pasoku in se vržejo v objem Sirizi Po letošnjih predčasnih volitvah je Pasok postal nepomembna, obrobna stranka. Nekdanja Pasokova volilna "klientela" je namreč našla novo stranko, ki ji obljublja denar – Sirizo Aleksisa Ciprasa.

Cipras in njegov finančni minister Janis Varufakis poskušata tako kot Papandreu leta 1983 s taktiko, ki jo zlasti Nemci označujejo za izsiljevanje EU, doseči čim večje finančne koristi za Grčijo. Zgodovina se pač rada ponavlja.