El Dorado: Resnica legendarnega zlatega mesta

Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, je to pomenilo prvo poglavje prelomnega trka dveh različnih kultur, načinov življenja in vrednotnih sistemov. Evropski konkvistadorji so na stari celini začeli širiti mit o starodavnem južnoameriškem mestu El Dorado, v katerem se skriva bogastvo v obliki neizmernih zalog zlata. Številni raziskovalci so se zato v skladu z evropskim pohlepom podali v iskanje tega legendarnega mesta, ki naj bi ležal globoko v amazonskem pragozdu. Južnoameriški mit o El Doradu je po drugi strani malce drugačen. Za ljudi, ki so že od nekdaj živeli na tej celini, namreč El Dorado nikdar ni predstavljal določenega kraja, temveč vladarja, ki je bil tako bogat, da se je vsako jutro prekril z zlatom od glave do pet, vsak večer pa se je umil v bližnjem svetem jezeru, piše BBC.

Raziskovalci so se tega nepojasnjenega pojma lotili s kombinacijo preiskave starih zgodovinskih besedil in novega arheološkega znanja. Osrednji element zgodbe je obredna ceremonija, ki so jo izvajali pripadniki ljudstva Muisca. Ti so na področju današnje Kolumbije prebivali že leta 800 našega štetja, tam pa živijo še danes. Obred El Dorado so opisovali različni španski raziskovalci, med drugim tudi Juan Rodriguez Freyle.

Freyle v svoji knjigi Osvojitev in odkritje nove kraljevine Granada, ki je bila izdana leta 1636, zapiše, da se je vsakič, ko je vladar ljudstva Muisca umrl, začel proces nasledstva, v katerem se je razkril novi izbranec ali "tisti zlati". Novi vladar je moral iti skozi dolg postopek iniciacije, ki se je končal z vožnjo na splavu na svetem jezeru, kot je na primer jezero Guatavita v osrednji Kolumbiji. Obkrožen z najvišjimi svečeniki in prekrit z zlatim prahom je sredi jezera bogovom daroval zlate predmete, smaragde in druge dragocenosti, tako da jih je potopil v jezero. Zanimivo je, da so tudi moderni arheologi potrdili številne izseke te zgodovinske interpretacije. Tamkajšnji prebivalci so namreč ob prihodu Evropejcev leta 1537 dokazano znali izvrstno obdelovati in proizvajati zlate izdelke.

Eden potomcev ljudstva Muisca Enrique Gonzales ob tem poudarja pomembno značilnost njegovih prednikov – za njih zlato namreč ni pomenilo blaginje, temveč so zlati predmeti igrali vlogo prenašalcev duhovne moči. "Za nas ni zlato nič drugega kot sredstvo darovanja … Zlato nam ne predstavlja bogastva," poudarja Gonzales. Njegove besede potrjuje tudi raziskovalka iz Muzeja zlata v Bogoti Maria Alicia Uribe Villegas, ki pravi, da je družba Muisca te zlate objekte izdelovala "posebej z namenom uporabe v darovanju, ki bi bogove spodbudili k temu, da uravnotežijo vesolje in zagotovijo stabilen odnos z okoljem".

Danes je v omenjenem muzeju shranjenih več deset tisoč kosov nakita, številni še iz obdobja pred prihodom Evropejcev na to celino. V tej dragoceni zbirki še posebej izstopa en predmet, in sicer 20 centimetrov dolg zlat splav, ki prikazuje ravno prizor, naveden iz knjige Freyleja, predmet pa so odkrili leta 1969. Gre za zlato repliko splava, ki je pri Evropejcih sprožil mit o El Doradu. Španci so ob prihodu na celino zgodbam domačinov dodali svoje lastne poudarke, poznejši rodovi, ki prave zgodbe niso več poznali, pa so se uganko odpravili reševat globoko v notranjost amazonskega deževnega gozda. Špancev ni namreč nič vznemirjalo bolj kot misel na skrivnostni zlati imperij, ki skriva brezmejne količine bogastva. Evropejcev ni zanimala resnična zgodba o jezernem darovanju in kaj je zlato pomenilo ljudstvu Muisca.

Te zgodbe so španska konkvistadorja Francisca de Orellana in Gonzala Pizzara spodbudile, da sta se leta 1537 prva podala na pot iskanja mesta El Dorado. Orelanno velja tudi za prvega človeka, ki je prepotoval celotno pot reke, ki se od tedaj imenuje Amazonka. Pizzaro je zataval še dlje v notranjost amazonskega pragozda, številni njegovi spremljevalci pa so pri tem izgubili življenje. Nihče ni odkril El Dorada, vendar to ni ustavilo poznejših pustolovcev. Nekateri še danes tavajo po teh predelih in odkrivajo številne starodavne predmete ljudstva Muisca. Resnična škoda je, da se zanemarja njihova zgodovinska vrednost in upošteva zgolj njihova znatno manjša monetarna vrednost – mnogi zlati predmeti se namreč pretopijo, zapuščina pa se s tem za vedno izgubi, sklene BBC.