V Oslu bodo danes razglasili prejemnika oziroma prejemnico letošnje Nobelove nagrade za mir. Ta nagrada, ki jo podeljujejo od leta 1901, je že velikokrat romala v roke spornim nagrajencem.
Nobelovo nagrado za mir podeljujejo od leta 1901. Do zdaj so jo dobili 103 posamezniki in 25 organizacij. Nekatere organizacije celo večkrat, na primer Rdeči križ v letih 1917, 1944 in 1963, Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce pa v letih 1954 in 1981.
Se bo danes ob 11. uri Merklova razveselila nagrade?
Kdo bo dobil letošnjo nagrado za mir, bodo v Oslu sporočili danes ob 11 . uri po srednjeevropskem času. V zadnjih tednih kot mogočo kandidatko za nagrado omenjajo tudi nemško kanclerko Angelo Merkel, in sicer zaradi njenega posredovanja v konfliktu v Ukrajini in politike do beguncev.
Glede na to, da je njena odločitev iz začetka letošnjega septembra, da beguncem in migrantom na stežaj odpre nemška vrata, v Nemčiji tarča vse hujše kritike, bo morebitna Nobelova nagrada dvignila zelo veliko prahu – tako v Nemčiji kot v drugih evropskih državah.
Zakaj je že Obama dobil Nobelovo nagrado za mir?!
To ne bi bilo prvič. Od vseh Nobelovih nagrad je prav nagrada za mir, še zlasti, če je ta romala v roke politikov, velikokrat povzročila burne odzive. Tako so se skoraj vsi čudili, da je leta 2009 Nobelovo nagrado za mir dobil komaj izvoljeni ameriški predsednik Barack Obama.
Obama ni prvi ameriški predsednik, ki je dobil Nobelovo nagrado. Leta 1906 je to prvič uspelo Theodorju Rooseveltu, in sicer zaradi posredovanja pri sklenitvi miru med Rusijo in Japonsko, ki sta se v letih 1904 in 1905 zapletli v vojno.
Si zagovornik militarizma zasluži nagrado za mir?
Roosevelt je bil tudi prvi vodja kakšne države, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir. In tudi prvi dobitnik, ki je sprožil nejevoljne odzive. Številni so namreč menili, da Roosevelt zaradi svoje militaristične drže (sodeloval je v vojni s Španijo za Kubo) ni primeren za Nobelovo nagrado, Švedi pa so menili, da so Norvežani, ki so se leta 1905 osamosvojili od Švedske, s to nagrado skušali le ugajati Američanom.
Naslednji ameriški predsednik, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je bil Woodrow Wilson leta 1919, in sicer kot pobudnik ustanovitve Društva narodov. A ta nagrada je bila sporna zato, ker se ZDA zaradi nasprotovanja ameriškega senata niso vključile v to mednarodno organizacijo.
Nobelova nagrada za mir za nekdanjega predsednika
Še en ameriški predsednik je dobil Nobelovo nagrado, in sicer Jimmy Carter, a takrat, ko že dolgo časa ni več stanoval v Beli hiši, tj. leta 2002. Z Nobelovo nagrado se lahko pohvalita tudi dva ameriška podpredsednika: Charles Dawes jo je dobila leta 1925, Al Gore pa leta 2007 (ta je nagrado dobil za boj proti podnebnim spremembam, ko ni bil več podpredsednik).
Še en pomemben državnik (nekdaj) pomembne velesile je dobil Nobelovo nagrado. To je bil leta 1990 takratni sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je z uvedbo reform odprl vrata demokratičnim spremembam v Vzhodni Evropi.
Komunist, ki je za zrušenje komunizma dobil Nobelovo nagrado za mir
Gorbačov je tudi edini državnik kakšne komunistične države, ki je dobil Nobelovo nagrado, res pa je, da se je takrat komunistični režim v Sovjetski zvezi že podiral in da so Gorbačova vsi že šteli kot demokrata in ne več komunista.
Leta 1963 so Sovjeti za Nobelovo nagrado za mir predlagali voditelja komunistične Jugoslavije Josipa Broza - Tita, ki je bil nato še večkrat omenjen kot kandidat za to nagrado. Toda prvi mož jugoslovanskega komunističnega režima, ki je zatiral demokracijo, ni nikoli dobil te nagrade.
Kako je spravljiva politika nemškemu kanclerju prinesla nagrado
Če bo Merklova res dobila Nobelovo nagrado, pa ne bo prvi nemški kancler s to nagrado. Leta 1971 je Nobelovo nagrado že dobil takratni nemški kancler Willy Brandt, in sicer zaradi svoje Ostpolitik – spravljive politike do Vzhodne Nemčije in drugih komunističnih držav.
Nobelove nagrade za mir so velikokrat tudi svojevrstno sporočilo nedemokratičnim režimom, ki zatirajo svobodo. Kot prvo takšno sporočilo norveških podeljevalcev mirovnih nagrad lahko štejemo podelitev Nobelove nagrade Nemcu Carlu von Ossietzkemu leta 1935. Von Ossietzky je bil nasprotnik Hitlerjevega režima in je bil celo zaprt v koncentracijskem taborišču.
Nobelove nagrade oporečnikom
Zaradi nasprotovanja nedemokratičnim režimom so nagrade dobili tudi znani sovjetski protikomunistični oporečnik Andrej Saharov (1975), vodja poljskega protikomunističnega sindikata Solidarnost Lech Walesa (1983), južnoafriški škof in nasprotnik rasističnega režima apartheid Desmond Tutu (1984), tibetanski vodja v izgnanstvu Dalaj Lama (1989), voditeljica mjanmarske demokratične opozicije in nasprotnica levičarske vojaške diktature Aung San Su Či (1991)…
Prejemniki Nobelove nagrade za mir so velikokrat ljudje, ki so (vsaj začasno) končali kakšen dolgoletni konflikt ali vojno, pa čeprav pred tem niso bili znani po svoji mirovniški drži ali so bili celo pobudniki nasilnih rešitev.
Dolga leta so podpirali nasilje, a vseeno dobili nagrado za mir
Tako so leta 1994 za mirovno prizadevanje in dosego izraelsko-arabskega oziroma izraelsko-palestinskega miru nagrado dobili vodja PLO Jaser Arafat ter izraelska politika Šimon Peres in Jicak Rabin. Zadnjega je prav zaradi popuščanja Palestincem pozneje umoril judovski skrajnež. Tudi izraelsko-palestinske sprave in miru še ni na vidiku.
Leta 1978 sta Nobelovo nagrado za mir dobila izraelski premier Menahem Begin in egiptovski predsednik Mohamed Al Sadat. Mir med judovsko državo in Egiptom pa je bil usoden za Sadata, ki so ga pozneje umorili islamski skrajneži.
Nagrada za konec apartheida in vietnamske vojne
Leta 1993 sta zaradi mirnega končanja apartheida v Republiki Južni Afriki Nobelovo nagrado za mir dobila dolgoletni zapornik in borec proti apartheidu Nelson Mandela ter Friderik Willem de Klerk, ki je bil dolga leta zagovornik sistema rasnega ločevanja.
Leta 1973 pa sta zaradi sklenitve miru med ZDA in Vietnamom Nobelovo nagrado za mir dobila ameriški državni sekretar Henry Kissinger in vietnamski zunanji minister Lu Dhoc Tho, ki pa je nagrado zavrnil, ker se ni strinjal, da jo dobi tudi Kissinger.
Nobelove nagrade za lažno francosko-nemško spravo
Gledano z nekajdesetletne zgodovinske razdalje so podeljevalci s številnimi nagradami ustrelili mimo. Tako so v letih 1924, 1925 in 1926 podelili veliko Nobelovih nagrad za mir za dosego francosko-nemške sprave: leta 1925 sta jo dobila že omenjeni ameriški podpredsednik Dawes in britanski zunanji minister Austen Chamberlain, leta 1926 francoski zunanji minister Aristide Briand in njegov nemški kolega Gustav Stresemann, leta 1927 pa dva "običajna" mirovnika, Francoz Ferdinand Buisson in Nemec Ludwig Quidde.
Ta (domnevna) sprava ni trajala dolgo. Leta 1933 je v Nemčiji prišel na oblast nacist Adolf Hitler, leta 1940 pa je med državama izbruhnila nova vojna.
Komu so begunci že prinesli Nobelovo nagrado za mir
Če bo Merklova dobila nagrado za svojo politiko do beguncev, to ne bo prvi tak primer. Leta 1922 je zaradi podpore beguncem Nobelovo nagrado dobil Norvežan Fridtjof Nansen, Visoki komisar za begunce pri Društvu narodov, leta 1958 pa belgijski duhovnik Georges Pire. Ta je pomagal beguncem od leta 1949 naprej, ko je obiskal begunska taborišča v Avstriji (tja so se zatekli tudi slovenski begunci leta 1945).
Nobelove nagrade za mir kot posameznik do zdaj ni dobil noben Slovenec. Je pa bila slovenska klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj članica Mednarodne skupine ZN o podnebnih spremembah (IPCC). Ta skupina si je leta 2007 razdelila Nobelovo nagrado z že prej omenjenim Alom Gorom. Glede na to, da je leta 2012 nagrado za mir dobila EU, pa si lahko Slovenci kot državljani EU lastimo tudi košček te nagrade.
Kaj pa če bo letos Pedro Opeka premagal Angelo Merkel?
Bo Nobelovo nagrado za mir v bližnji prihodnosti dobil tudi kakšen Slovenec? Še najbližje tej nagradi je verjetno argentinski misijonar slovenskega rodu Pedro Opeka.
1
