Begunske zgodbe iz Srbije na Madžarsko: Želimo si biti ljudje (video)

"Ti so otroci, ki so umrli v vojni. Drugo pa so fotografije umrlih otrok na poti do Evrope," nadaljuje. "Bodeča žica, ki so jo postavili na srbsko-madžarski meji, ni nič v primerjavi s tem, kar smo doživeli doma," na pešpoti od Hordoša do Madžarske doda njegov 26-letni prijatelj, tudi Sirec.

"Zakaj Madžarska tako ravna z nami," se v pogovor, ker so že obveščeni o dogajanju v tej evropski državi, vključi 28-letna Sirka. "Želimo si le biti ljudje. Na varnem, izobraziti otroke …" Na enomesečni poti z vojnega območja je z desetletnim sinom. "Prehod sirsko-turške meje je težek. Tam so pripadniki Islamske države. Videli smo, kako so tiste, ki so jih ujeli, obglavili. Sin po tem ni spal dva dni."

Peš po opuščeni železniški progi do Madžarske

Na njihovi poti smo se jim priključili v srbskem obmejnem kraju Horgoš. Ob opuščeni železniški progi, po kateri je mogoče peš priti iz Srbije na Madžarsko. To je še edini del meje med državama, kjer zaradi tirov na majhnem predelu ni žičnate ograje. Tri kilometre je dolga ta pot.

Večinoma iz Beograda, pa tudi iz Subotice, kraja blizu Hordoša in Kanjiže, ki je slabih 20 kilometrov stran, prihajajo z avtobusi in taksiji. V poznem popoldnevu in večeru se število beguncev zgošča. Hodijo v skupinah, njihov odhod pa je zapakiran v majhnih nahrbtnikih in vrečkah.

"Prenaporno bi bilo, da bi odšli vsi"

Ta prehod med Srbijo in Madžarsko je le del njihove poti. 40-letni Sirec, ki si želi v Nemčijo, je poleg prevoznih sredstev, ki jih je uporabil, do zdaj prehodil že približno 100 kilometrov. "Moj dom v Siriji je porušen, celoten kraj je uničen. Odšel sem sam, žena in štirje otroci so ostali. Prenaporno bi bilo, da bi odšli vsi. Pozneje se mi bodo pridružili."

Za nami hodita brata iz Sirije. 13-letnik in 23-letnik. "Starša sta doma. Oče je star in ne bi zdržal poti." Medtem ko mlada Sirka pove, da vsi niso mogli oditi naenkrat. "Treba je zbrati denar. Brat je že dve leti v Avstriji. S sestro sva tu, starša doma."

"Vse si delimo, to je del naše kulture"

"Pohiti, tu ni varno, mafija lahko pride," med hitro hojo opozori oče dveletne punčke. Na poti je z družino in drugimi sorodniki. Kaj več o tem ne reče. Le da moramo pohiteti. Ko se jim pridružiš, si del njihove skupine. Z vso skrbjo in solidarnostjo. Ponudi vodo in košček čokolade. "Vse si delimo, to je del naše kulture."

Na poti jih oskrbujejo Zdravniki brez meja

Na sredini poti do Madžarske ob tirih stoji ekipa Zdravnikov brez meja. Zdravnica z dvema prevajalcema. Arhitektom iz Libije, ki govori arabsko, in Srbom, ki prevaja iz arabščine in farsi (perzijščine, ki jo govorijo tudi v delih Afganistana). Sircu srednjih let dajo antibiotike. Največ se srečujejo z dihalnimi težavami in prehladi, pove zdravnica. In travmami.

V ekipi imajo tudi psihologinjo, tokrat je sicer z njimi ni bilo. Kaj lahko naredijo v tem kratkem stiku? Otrokom ponudi igrače in barvice. Da vzpostavi stik z njimi. Odrasli o bolečih stvareh ne želijo veliko govoriti, potreben bi bil čas. Pa vendar se nekateri vseeno obrnejo na to hitro obliko psihološke podpore.

Lokalna ekonomija na begunski poti

Nekaj sto metrov naprej od zdravniškega kombija, še na srbski strani, se gruča ljudi ustavi. Pri domačinki lahko kupijo cigarete, vodo, kokakolo in čokolado. Pravi, da imajo tu okoli zemljo, ki jim ni ravno v pomoč za preživetje, zato se je tako znašla. A da ne pretirava s cenami, odgovori na vprašanje z mislijo na tihotapce z ljudmi, ki za pot s kriznih območjih zaračunavajo od dva tisoč evrov naprej, in taksiste v Budimpešti, ki za begunce dvanajstkrat od običajnega pomnožijo znesek vožnje. Cene za to, kar ponuja, so od tistih v trgovini nekoliko manj kot podvojene.

Aretirali so ga, ker je vzklikal: Svoboda

Na tirih je tudi sirski par srednjih let. V Damasku sta imela zobno ordinacijo. On je zobozdravnik, ona zobna tehnica. Njegovega brata so pred štirimi leti aretirali, ker je na demonstracijah vzklikal: Svoboda. Ne vedo, kje je in kaj je z njim. Policija jim ne pove, tudi pisem zanj ne sprejemajo.

"Ne želimo, da nam vzamejo prstne odtise"

Kakšen kilometer pred Madžarsko postane glasnejše vprašanje, kako je z vstopom v to državo. "Ne želimo, da nam vzamejo prstne odtise, ker v tem primeru ne bomo mogli iti naprej. Kaj je najbolje narediti? Ne želimo v begunski center, to je kot taborišče." In res, prihod na Madžarsko v tem trenutku predstavlja ujetništvo. Iz države trenutno po ustaljenih poteh niti ne morejo. Če pristanejo v begunskem centru, jih proti njihovi volji vozijo iz enega v drugega, kot nam je v madžarskem mestu blizu meje pred dvema dnevoma povedala sirska družina.

Ob prihodu v Evropsko unijo tako postanejo ukleščeni v za zdaj za begunce negostoljubne okoliščine. Po tem, ko so morali v svoji državi pretrgati čustvene, socialne, ekonomske in druge vezi, so zdaj postali ujetniki evropske politike.