Arbitrarno označevanje tajnosti dokumentov

Evropski svet, organ, v katerem države članice obravnavajo vse od krize evroobmočja do tega, katere sankcije bodo uvedle na iransko nafto, pozna pet stopenj zaupnosti dokumentov. Vse oznake so v francoščini in vsaka oznaka je pospremljena s kratico UE, kar pomeni Union Europeene oziroma Evropska unija v francoščini. Prva stopnja zaupnosti limite se nanaša na vsakodnevno interno dokumentacijo, ki jo pozneje tudi uradno objavijo. Primer takšnega dokumenta je na primer govor predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya, preden je uradno objavljen. Tovrstno dokumentacijo lahko prebira, natisne ali razpošlje vsak uradnik EU-ja, zaradi česar se ti dokumenti pogosto znajdejo v medijih. Toleranca pa se konča pri dokumentih z oznako restreint, pri katerih posameznik že tvega izgubo službe, če informacije, ki jih ti dokumenti vsebujejo, po njegovi krivdi pridejo v javnost. Ti dokumenti so tako občutljivi, da bi njihovo pronicanje v javnost že slabo vplivalo na interese Evropske unije in poslabšalo diplomatske odnose, vznemirilo določene posameznike ali omogočilo kriminalno dejavnost.

Nevarne informacije

Še toliko bolj občutljive so informacije z oznako confidentiel, ki ogrožajo ključne interese Evropske unije in katerih razkritje bi lahko sprožilo uradne proteste in sankcije držav, ki niso članice EU-ja. Razkritje tovrstnih dokumentov bi lahko ogrozilo tudi operacije varnostnih služb in spodkopalo finančno stabilnost pomembnih organizacij. Dokumenti z oznako secret bi, če bi prišli v napačne roke, lahko povzročili resno škodo interesom Unije, sprožili mednarodne napetosti, ogrozili življenje ter javni red in mir. Najvišja stopnja zaupnosti, ki jo zaznamuje oznaka tres secret, pa pomeni že izjemno grob poseg v blagostanje EU-ja. Pronicanje tovrstnih dokumentov v javnost bi lahko povzročilo velike izgube življenj, ogrozilo notranjo stabilnost Unije ali pa povzročilo izredno hudo dolgoročno škodo ekonomiji Evropske unije. Pravila za zaščito teh dokumentov ponazarjajo, kako zelo so ti v resnici občutljivi.

Zelo ostri predpisi o tem, kdo lahko dela s temi dokumenti

Dokumente z oznako restreint pošiljajo po posebej kodiranem in od interneta povsem ločenem sistemu, imenovanem Cortesey. Za delo z dokumenti v skupini najzaupnejših treh oznak mora posameznika pooblastiti domača varnostna služba. Pri tem ta preveri policijsko in zdravstveno kartoteko ter bančni račun osebe. A to je zgolj začetek. Če radi pregloboko pogledate v kozarec ali ste bili v študentskih letih pripadnik uporniške skupine, imate dobre možnosti, da vam ne bodo izdali dovoljenja za ravnanje s tovrstnimi visoko zaupnimi dokumenti. Z dokumenti z oznakama confidentiel in secret ravnajo s pomočjo še bolj dovršenega sistema kot s tistimi z oznako restreint. Dokumenti z oznako najvišje zaupnosti sploh ne potujejo po elektronskih sistemih, saj jih naslovniku neposredno dostavi za to posebej pooblaščen kurir. Če v javnost zaradi vas pride katerikoli od dokumentov iz naštetih skupin, vas lahko čaka visoka zaporna kazen.

V praksi je označevanje precej arbitrarno

To, s kakšno oznako zaupnosti je določen dokument označen, pa je v resnici precej arbitrarna odločitev. V praksi se namreč pogosto dogaja, da so določeni dokumenti označeni s previsoko stopnjo zaupnosti oziroma obratno. To pomeni, da so določeni uradniki nagnjeni k temu, da svoje dokumente obravnavajo kot pretirano zaupne, medtem ko drugim vse postane preveč rutinsko in sploh ničesar več nimajo za dovolj pomembno, da bi imelo oznako najvišje zaupnosti. Predvsem avstrijski in francoski uradniki naj bi bili nagnjeni k pretirani zaupnosti, redki pa niso niti primeri, ko je isti dokument v različnih rokah označen z različnimi stopnjami zaupnosti. Evropski svet na leto sicer označi od 600 do 1.000 dokumentov z oznako restreint, od 250 do 300 jih dobi oznako confidentiel, od 30 do 100 pa oznako secret. Letno število najbolj zaupnih dokumentov naj bi nihalo od dveh do šestih.