Angola: Ni riža, zdravil in zdravnikov, prestolnica pa je najdražje mesto na svetu

V Angoli so police v trgovinah prazne, deloma zaradi velike suše, deloma ker država omejuje uvoz. Inflacija se meri v dvomestnih številkah, v prvem četrtletju je njihova valuta kvanza devalvirala za 26 odstotkov.

Angola ima po podatkih OZN za Irakom najmanj razpršene gospodarske dejavnosti na svetu – najbolj je odvisna od nafte, ki predstavlja 45 odstotkov letnega BDP in 95 odstotkov izvoza. Lani so se prihodki od prodaje nafte zmanjšali za polovico. Angola surovo nafto izvaža, nato pa jo za svoje gospodarstvo ponovno uvaža – po višji ceni. Tako uvažajo 80 odstotkov živil in goriva.

Ko so ulice glavnega mesta Luande polne smeti, jih preprosto zaprejo. Nalivi uničujejo ceste po vsej državi, denarja za njihovo oskrbovanje pa ni. Foto: Reuters

Najem stanovanja v prestolnici stane toliko, kot znaša letni BDP na prebivalca

Kljub temu glavno mesto Luanda po življenjskih stroških ostaja najdražje mesto na svetu. Najem dvosobnega stanovanja mesečno stane okoli šest tisoč evrov, kar je le malo manj kot znaša letni BDP na prebivalca Angole.

"Take krize, kot je v zadnjih šestih mesecih zajela Angolo, se ne spomnijo niti njeni prebivalci, ki so preživeli kolonializem pod Portugalci ter 40-letno gverilsko in državljansko vojno," pravi prostovoljka Maruša, ki že štiri leta hodi pomagat v Calulo, majhno mestece v Angoli. Zdaj tam živi že skoraj pol leta.

Ni niti riža, jajc, moke

Pravi, da so se glavne spremembe začele kazati na začetku letošnjega leta. "Do danes cene strmo rastejo, da se človek kar ustraši, ko gre po nakupih. Tako kot se v Sloveniji pogovarjamo o ceni bencina, tako se tu v Angoli sprašujemo, koliko danes stane vreča sladkorja (najpomembnejše živilo). Zamislite si, kako bi se počutili, če bi šli v trgovino kupit štruco kruha in bi presenečeni videli, da je njena cena čez noč zrasla na 15 evrov," pripoveduje Maruša. "Človek se boji za svoj obstoj, obstoj svoje družine."

Otroci pogosto prihajajo iz razbitih družin, v katerih je veliko alkohola in drog. Foto: Osebni arhiv sogovornikov

"Nimamo niti živil, ki jih v Angoli res ne bi smelo manjkati, kot na primer riž, jajca, moka. V manjših mestih se mora človek sprehoditi po vseh mogočih trgovinah, preden najde vrečo riža. Rib v angolskem morju ne manjka, za prebivalce države pa jih ni veliko na razpolago, ker se ribe najprej izvozi in nato po višji ceni uvozi, enako velja za veliko virov, tudi nafto."

Zdravniki uhajajo

"Večina zdravnikov, predvsem specialistov je Kubancev, ki zaradi krize odhajajo domov in puščajo bolnike v bolnišnicah brez oskrbe. V naši lokalni bolnišnici, ki je dokaj napredna, nimamo niti enega ginekologa ali ortopeda," opozarja prostovoljka.

Še večja težava so zdravila, ki se jih v bolnišnicah ne dobi več in jih je treba iskati po raznih prodajalnah in lekarnah. Bolnišnice nimajo več svojih zalog, ne materiala ne krvi. "Nosečnica dobi seznam stvari, ki jih mora prinesti s seboj, če želi opraviti porod pri njih (igle, povoji …). V urgentnih situacijah je treba najprej poiskati in kupiti material, poklicati sorodnike, naj pridejo darovat kri, šele nato lahko gre poškodovanec na urgenco," pravi Maruša. "Tega angolsko prebivalstvo seveda ne zmore."

Razsaja tudi rumena mrzlica

Poleg tega pa je deželo zajela še epidemija rumene mrzlice, ki ne prizanaša s smrtjo. Maruša pozna starše, ki so v enem tednu izgubili oba otroka. Cepiva so dostopna le najbogatejšim.

Državo pestijo še druge težave, ki so že vrsto let stalnica, na primer umrljivost novorojenčkov, močna deževna obdobja, ki uničujejo ceste in infrastrukturo, onesnaženost vode in velika količina odpadkov, v tem obdobju krize pa dobivajo še večje razsežnosti. Januarski dež je v morje splavil toliko strupenih kemikalij iz notranjosti države, da so prepovedali ribolov. V glavnem mestu nimajo urejenega odlagališča odpadkov, zato odpadke odložijo kar na cesti in jo, ko je prenatrpana, preprosto zaprejo.

Težke razmere ne preprečujejo nasmeha na obrazu. Foto: Osebni arhiv sogovornikov

"Angolski otroci se kljub vsemu veliko bolj prešerno smejijo kot slovenski"

"V Angoli je trenutno težko obdržati upanje. Naslednje leto imamo predsedniške volitve, morda bo vodstvo države vsaj takrat pokazalo nekaj zanimanja za svoje ljudstvo, če ljudem ne bo že prej prekipelo in se ne bodo začeli nemiri. Mir v Afriki je le pogojen," pravi Maruša.

"Ampak nihče ne sme obupati, tu se ljudje znajo boriti. In v državi se še vedno najde veliko več kot le bedo. Angolski otroci se kljub vsemu veliko bolj prešerno smejijo kot slovenski," sklene prostovoljka, ki v glasbeni šoli v Calulu poučuje otroke in odrasle.