Ali zvezdniki res lahko spremenijo svet?

Helima je bila stara tri leta, ko so jo posilili v taborišču v Mogadišu. Zdaj je stara pet let in trpi hude travme. Roha, sirijska najstnica, je pri dvanajstih videla, kako je njeno prijateljico posilil oče, kot kazen, ker je sodelovala z uporniki. Še vedno vsako noč doživlja more. Martine je bila stara 14 let, ko so jo ugrabili oboroženi moški v Kongu in jo odpeljali k vodji, ki jo je več dni neprestano posiljeval. Nato so jo odvrgli ob cesti, krvavečo in nosečo.

Po podatkih Unicefa vsako leto na svetu okoli 150 milijonov deklic in 73 milijonov dečkov doživi spolno nasilje, še posebej na območjih, kjer divjajo vojne.

Za njihove zgodbe verjetno ne bi nikoli slišali, če ne bi bila te dni v Londonu konferenca, svetovno srečanje o prenehanju seksualnega nasilja na konfliktnih območjih. Pa tudi o tej konferenci, ki jo sicer gosti britanski zunanji minister William Hague, verjetno ne bi prav veliko brali, če na njej ne bi sodelovala tudi Angelina Jolie in Brad Pitt. Ko se je pozneje konferenci pridružila še Amal Alamuddin, pravnica Unicefa in nekdanja svetovalka Kofija Anana, je bila zasedba popolna. Skoraj popolna. Amal Alamuddin namreč sama po sebi ne bi bila omembe vredna, čeprav je odločna in bojevita zagovornica človekovih pravic, če ne bi bila bodoča žena najbolj želenega igralskega samca Georgea Clooneyja. Njega žal ni bilo, sicer bi bila to ta hip najmočnejša četverica slavnih. A še omenjeni trije so bili dovolj, da so se svetovni mediji razpisali o problematiki vojnih posilstev.

Angelina naredi, česar vlade ne zmorejo Britanski zunanji minister je prostodušno priznal, da "Angelina lahko naredi to, česar vlade nikakor ne morejo". Kot meni, je sicer za projekt, kot je bilo sprejetje globalnega protokola o posilstvih v času vojne, potrebna močna vlada z veliko diplomatskimi vezmi, a šele ljudje, kot je Angelina, tematiko približajo ljudem.

Res je, da toliko pozornosti, kot jo lahko za določeno temo pridobi Angelina Jolie, ne more pridobiti niti Camilla, vojvodinja cornwalska, ki se je konference udeležila po uradni dolžnosti. Fotografije žene britanskega prestolonaslednika s klobukom nikoli ne bodo tako kultne kot Angelinin angelski, z ruto pokrit obraz v Srebrenici, ki jo je marca obiskala skupaj z britanskim zunanjim ministrom. Če k temu dodamo film V deželi krvi in medu, je jasno, zakaj je morala priti v London.

Clooneyju Darfur, Bonu aids Angelina Jolie je svoj status ultimativne zvezde že uporabila za opozarjanje na globalne težave, na primer za trpljenje sirskih beguncev ali za opozarjanje na svetovne zdravstvene težave žensk. Toda povezovanje slavnih in njihove dejavnosti v dobre namene je veliko bolj kompleksno kot le nastop na nekaj dogodkih.

Nihče ne zanika, da lahko slavni res opozorijo na določeno težavo. Tomo Križnar je lahko leta hodil po Sudanu, snemal filme in bil na samem mestu v želji, da bi pomagal prebivalcem opustošene države, George Clooney pa je pozornost svetovne javnosti pridobil z le enim obiskom Darfurja. Pa še ženo je pobral spotoma.

Tudi princesa Diana, ki je bila pri tem veliko uspešnejša kot njena naslednica Camilla, je s fotografijo na minskem polju svet opozorila na težavo minskih ostankov vojn. Verjetno nikoli ne bi dobili Nobelove nagrade za mir, če z njimi ne bi sodelovala legendarna princesa. Kljub temu je med princesami in igralci razlika: prva dolžnost princes je, da so dobrodelne, prva naloga igralcev pa je, da igrajo. V fikciji.

Zato je na mestu ironična izjava Sache Barona Cohena, da ima Clooney Darfur, Sting Amazonijo, Bono pa aids.

Posel človekoljubnosti Angažiranje slavnih je verjetno najmočnejše orožje človekoljubnih organizacij. Samo v Veliki Britaniji ima tri četrtine največjih človekoljubnih organizacij stalne pogodbe s slavnimi, da posodijo svoje ime in obraz v dobre namene.

Obstaja kar nekaj globalnih agencij, recimo Charity Navigator, s seznami slavnih in njihovimi interesi na področju človekoljubnega delovanja, kjer si lahko organizacije dobesedno izberejo osebo in obraz, za katerega se jim zdi, da jim bo prinesel največ zaslužka. Skovali so celo poseben pojem za sodelovanje slavnih v dobrodelnih organizacijah: filantropija slavnih. Zdi se, da brez slavnega obraza dandanes človekoljubne organizacije ne zmorejo zbrati niti za malico. In obratno: slavna oseba ne more biti zvezdnik, če ne sodeluje v vsaj eni dobrodelni organizaciji.

Zvezdniki proti pesnikom Poglejmo na primer dva nedavna primera iz naših krajev. Mestna občina Ljubljana je organizirala koncert Preplavimo trg, na katerem so zbirali sredstva za poplavljence na Balkanu. V enem večeru so zbrali 200 tisoč evrov. Tudi po zaslugi 42 glasbenih zvezd od Lepe Brede, Gibonnija, Halida Bešlića do Severine. Za poplavljence je koncert organizirala tudi RTV s prenosom v živo na televiziji. A program akcije Stopimo skupaj je bil malce bolj umetniški, z manj zvezdniki in več pesniki. Zbrali so 105 tisoč evrov pomoči.

Nikakor sicer ne gre trditi, da je razlika v zbranem denarju zgolj posledica seznama slavnih oseb, ki so sodelovale v projektu. Tega faktorja pa tudi ne gre zanemariti. Javnost se hitreje odziva na dogodke in pozive, ki jih podpirajo zveneča imena. Morebiti je sramotno, da je tako, a zelo resne teme v javnost hitreje pridejo prek rumenega tiska. Kot rečeno: če bi o posilstvih na vojnih območjih opozarjal le britanski zunanji minister, o tem ne bi slišal nihče.

Mitomani in bleferji Svojo plat medalje o dobrodelnih projektih pa imajo tudi zvezdniki. Biti človekoljuben vsekakor pripomore k dobremu videzu, ta pa prinese boljše pogodbe. Torej je vsak nastop na dobrodelni prireditvi odlična reklama.

Ameriški pisec Paul Theroux pa celo meni, da imajo slavni pogosto kompleks mitomanije in želijo svet prepričati, da so vredni svoje veličine. Po njegovem mnenju med take spada Bono, ki se predstavlja kot velik človekoljub, v resnici pa naj bi ga prav malo skrbelo za lakoto v Afriki in vojno v Bosni.

Le na javnosti je, da oceni, kdo od slavnih verjame v to, kar govori, in kdo to počne le zato, ker mu je tako predlagal svetovalec za odnose z javnostjo. Videli smo tudi že nekaj res hudih spodrsljajev: Naomi Campbell je na primer glasno zagovarjala pravice živali za organizacijo PETA, nato pa so jo zalotili, da je nosila krzno. In to čeprav je prej izjavljala, da bi raje hodila gola kot v krznu.

Zadnji spodrsljaj pa je bil verjetni tisti Scarlett Johansson, ki je bila lepi obraz organizacije za pravično trgovino Oxfam. A kaj, ko je nato oglaševala izraelsko pijačo SodaStream, ki jo izdelujejo v tovarnah na zasedenem Zahodnem bregu, kar je bilo prav diametralno nasprotje od principov Oxfama. Organizacija je razdrla pogodbo z igralko, ta pa je zatrdila, da ni vedela, da pijačo izdelujejo na zasedenih ozemljih. Ali pa je imela le slabe svetovalce.

To pač moraš početi! Eden redkih zvezdnikov, ki je odkrito spregovoril o sodelovanju v dobrodelnih organizacijah, je britanski igralec Colin Firth, ki je v britanskem Guardianu pred leti v kolumni zapisal, da ima "vrh glave dobrodelnih prireditev, govorov in sloganov, kriz in lakote v Afriki". Želi si, da igralci ne bi počeli tega, a prizna, da ko jih nevladne organizacije povabijo, da v resnici vidijo dogajanje na kriznih območjih, preprosto ne morejo več molčati. Rad bi le sam odločal o tem, komu bo posodil svoj glas, da ne bi uničil svoje osebne in igralske kredibilnosti.

A Bob Geldof mu je dal nasvet: "Jebi ga, o pač moraš početi!" Zase, za javnost in vsaj za malo skoraj naivnega upanja, da lahko s svojo pojavo spremeni svet.