Ali so ruske učne ure lahko primerno gradivo tudi za nas?

Med današnjo Rusijo in državami, nastalimi na prostoru nekdanje Jugoslavije, je veliko razlik, a tudi nekaj podobnosti. Ena je ta, da so bile do pred dobrima dvema desetletjema del večje državne tvorbe, zato je v obeh primerih spoznavanje ter preučevanje zadnjih let in propada nekdanjih skupnih držav – v prvem primeru Sovjetske zveze, v drugem pa SFRJ – koristno za razumevanje vsega, predvsem manj dobrega, kar se dogaja v današnjih mladih državah. Nezadovoljstvo vodi do nostalgije Še več podobnosti lahko najdemo v knjigi Propad imperija: Učne ure za sodobno Rusijo, v kateri sovjetski in ruski ekonomist, politik in pisec Jegor Timurovič Gajdar, ki je bil od junija do decembra 1992 tudi predsednik ruske vlade, z zgodovinskega vidika opisuje ruske gospodarske in politične razmere neposredno po razpadu Sovjetske zveze. Ruski izvirnik knjige – zdaj je na voljo tudi v slovenščini – so objavili leta 2007, ko se je nezadovoljstvo v Rusiji zaradi zapravljenih priložnosti pri navadnih državljanih vedno bolj kazalo v nostalgiji po sovjetski dobi. Nostalgiki zatrjujejo, da je bila Sovjetska zveza pomembna in mednarodno ugledna sila, ki so jo razklali zunanji sovražniki in nespametne politične spremembe. Klicanje po preteklosti nevarno za sedanjost Na primeru sovjetskega imperija Gajdar poišče skupni imenovalec vseh imperijev in dokazuje, da je bila Sovjetska zveza pravzaprav nestabilna tvorba, za katero je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo sama od sebe sesula. Toliko bolj zaradi zgodovinskih dogodkov v 20. stoletju, ki jih avtor združuje pod pojmom "sodobna ekonomska rast". Prav zato je vsako klicanje po nekdanji Sovjetski zvezi, kot je prepričan Gajdar, zavajajoče, nevarno in predvsem škodljivo za prihodnost današnje ruske države.

O Gajdarju, predvsem njegovih kontroverznih reformah, ki so jih mnogi doživeli kot šok terapijo, so v Rusiji mnenja zelo deljena. Mnogi ga vidijo kot glavnega krivca za gospodarske težave, ki so se v prvih letih posovjetske Rusije kazale predvsem v množični revščini in hiperinflaciji, medtem ko ga predvsem liberalna opcija hvali kot človeka, ki je imel znanje, moč in pogum storiti tisto, kar je mlado posovjetsko Rusijo rešilo pred popolnim polomom. ZSSR in SFRJ: ena, a usodna razlika pri razpadu Vzporednice z našimi razmerami je v predgovoru h knjigi izpostavil tudi ekonomist Maks Tajnikar: "Avtor omenja primer razpada Jugoslavije. Ko je zavladala ideja medsebojnega izkoriščanja narodov, je bilo konec Jugoslavije."

A žal s pomembno in usodno razliko, kot opozarja Tajnikar: "Prvo, to je Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), je doletela civilizirana rešitev, druge pa ne."