Žalec – največji slovenski vrt zelenega zlata, zdravja in arom

Ta petek bo po vsej Evropi potekal prvi mednarodni dan očarljivih rastlin (Fascinaton of Plants Day), ki ga pripravlja evropska organizacija za raziskave rastlin EPSO (European Plant Science Organisation). Ključni namen te pobude je osvetliti pomen vloge rastlin in znanosti o rastlinah za kmetijstvo, trajnostno proizvodnjo hrane, vrtnarstvo, gozdarstvo in ohranjanje okolja.

Temu dogodku se bodo tudi v Sloveniji pridružili nekatere organizacije in zavodi, ki se na različne načine ukvarjajo z rastlinami. Med njimi tudi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije iz Žalca, ki smo ga obiskali pred evropskim dnevom očarljivih rastlin. Seveda ne stavbe in pisarne, ampak njihov zeleni kompleks na prostem, ki na enem mestu združuje Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin, ogromna hmeljišča in Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva, kjer je to dejavnost in tradicijo mogoče pogledati tudi skozi zgodovinsko perspektivo. Predstavili vam bomo vse tri gradnike tega harmoničnega naravnega parka, ki poleg številnih spoznanj ponuja tudi pravo pašo za oči.

Zbirka več kot 300 rastlin z vsega sveta Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin je nastal leta 1976 na pobudo profesorjev agronomije, biologije in farmacije, da bi prikazal kompleksnost in simbiozo teh strok, pa tudi kot ponudba kmetom in hmeljarjem za kakšno alternativno dejavnost ob kriznih časih za hmeljarstvo. "Vrt je na začetku štel okrog 40 različnih slovenskih tradicionalnih zdravilnih in aromatičnih rastlin, z leti pa je prerasel v zbirko več kot 300 vrst rastlin z vsega sveta. Po površini to ni največji vrt v Sloveniji, prav gotovo pa po številu rastlin," pove mag. Nataša Ferant, vodja vrta z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu.

Vrt se deli na ogledni del, ki je namenjen obiskovalcem, ter na poskusni del, kjer izvajajo raziskave in kjer nekaj rastlinskih vrst spada tudi v slovensko rastlinsko gensko banko. "Obiskovalci si rastline lahko ogledajo v rastni sezoni, najlepše pa so v tem času, maja in junija, ko sta rast in razcvet najbolj intenzivna in ko vsak dan zacveti kakšna nova rastlina," še razloži Nataša Ferant.

V delu, namenjenem obiskovalcem, je ena greda zasnovana bolj v hortikulturnem smislu, kjer so posajene tudi neprezimne rastline, kot so aloa, citronska trava in stevia, dve gredi sta posajeni z dišavnicami, gre za enoletnice in trajnice, zadnja greda pa je namenjena strupenim rastlinam, ki imajo tudi zdravilni učinek, a jih je treba uporabljati pazljivo, najbolje pod zdravniškim nadzorom.

V eksperimentalnem delu vrta pridelujejo tudi surovine za dve vrsti čaja: ekološki citronka čaj in hmeljarski čaj, ki ima pomirjevalni učinek. "Naš vrt je pod ekološkim nadzorom Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, zato seme in sadike z vrta, ki jih je mogoče kupiti pri njih, nosijo oznako eko, kar je zelo pomembno. Ljudje se ozaveščajo in iščejo ekološko vzgojene sadike," še poudari naša sogovornica.

Hmelj, ta očarljiva skrivnostna plezalka Z vrta zdravilnih aromatičnih rastlin smo se preselili le nekaj korakov proč, kjer se začenjajo nasadi hmelja. Pod obronki savinjskega hribovja in ob lepem, jasnem vremenu, kot je bilo ob našem obisku, ponujajo čudovito panoramo. "Včasih smo bili ljudje bolj vpeti v lokalne pridelovalne kulture, danes pa marsikdo sploh ne ve, kako je videti hmelj, kakšna je njegova zgradba in da, na primer, zraste sedem metrov v višino praktično v treh mesecih," Nataša Ferant začne še zgodbo o hmelju, očarljivi skrivnostni plezalki, dvodomni rastlini s posebnim razvojnim ciklusom, ki se v poletnih dneh v Savinjski dolini razraste v neskončna polja zelenega zlata.

"Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu, ki letos praznuje 60 let delovanja, so ustanovili domači hmeljarji, da bi pridobili strokovnjake, ki bi jim svetovali, žlahtnili nove sorte in šli v korak s časom pri pridelavi, varstvu pred boleznimi in škodljivci ter tudi v logističnih opravilih, kot so obiranje, sušenje in skladiščenje, in med zelo občutljivimi procesi obdelave hmelja, kjer je zaradi napak mogoče kakovost pridelka izgubiti v nekaj urah," pojasnjuje Ferantova.

Kar pa bi bila seveda velika škoda za ljubitelje piva, ki vedo, da je dober hmelj temelj okusnega piva. Ve pa se, da je v Sloveniji močna pivovarska industrija in da smo Slovenci veliki pivoljubci.

Na inštitutu razpolagajo z 28 hektarji zemljišč, na katerih se izvajajo poskusi za žlahtnjenje novih, prihajajočih sort, za različne agrotehnične ukrepe in za varstvo rastlin. Strokovnjaki žalskega inštituta so v šestdesetih letih požlahtnili 13 sort, nove pa so še na vidiku. Za kakovost slovenskega piva se očitno ni bati, saj sogovornica z veseljem pove, da jim pivovarji zagotavljajo, da skoraj v celoti uporabljajo slovenski hmelj. Kljub temu pa se v Sloveniji pridela toliko hmelja, da ga lahko še 90 odstotkov izvozijo.

Za piko na i še v Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Zgodovino in tradicijo hmeljarstva v Savinjski dolini pa je mogoče spoznati v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, ki je v neposredni bližini hmeljišč ter Vrta zdravilnih in aromatičnih rastlin, v stavbi nekdanje sušilnice hmelja. "Muzej je odprt od konca leta 2009, na leto pa ga obišče okrog deset tisoč ljudi," nam pove Franc Krajnc, informator v muzeju, ki ga upravlja Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec, za postavitev zbirk pa skrbijo v Pokrajinskem muzeju Celje.

Obiskovalci si v muzeju najprej ogledajo desetminutni film o nekdanjem hmeljarjenju v Savinjski dolini, potem pa se zgodba o hmelju nadaljuje z ogledom zbirk in predmetov, ki prikazujejo sajenje, obiranje in sušenja hmelja na star način, mehanizacijo in orodja, šege in navade, kot so izbiranje hmeljarskega starešine in princese, obračun nabranega hmelja, hmeljarski likof po opravljenem delu in tako naprej.

Med zbirkami še posebej velja izpostaviti tisto, ki je posvečena pivovarju Simonu Kukcu in njegovi zanimivi življenjski zgodbi. "Po rodu je bil Primorec, pozneje pa se je preselil v Trbovlje, kjer je imel takrat donosno restavracijo za rudarje. Ob večerih je zelo rad kockal in si s tem priigral precej hmeljišč, kupil pa je tudi žalsko pivovarno od vdove Franca Žuže, ki je bil njen ustanovitelj. Pozneje je kupil še Pivovarno Laško (takratni Laški trg) in ju združil v skupno podjetje," pripoveduje Krajnc.

Kmalu gremo na "Kurbirja" Sicer pa je znan tudi kot oče znamenitega laškega termalnega piva, za katerega je vodo kupoval v zdraviliški Rogaški Slatini ter ga prodajal v Egipt, Indijo in drugod po svetu. Kot še pove Franc Krajnc, so po njem imenovali svoje savinjsko svetlo pivo, ki ga je mogoče pokusiti v muzeju. V načrtu pa naj bi bilo tudi temno pivo z nenavadnim imenom Kurbir, saj to po nemško namreč pomeni termalno pivo (Kuhr Beer).