Vključujoča družba ali enakost možnosti

"Korupcija je sekundarna težava, ki izvira iz izključenosti posameznikov iz družbe," je decembra lani v intervjuju za Planet Siol.net dejal Bećir Kečanović, nekdanji kriminalist in uslužbenec KPK.

Ravno vključujoča družba pa je tema današnjega posveta v dvorani Državnega sveta v državnem zboru, ki ga skupaj organizirata Inštitut za razvoj vključujoče družbe, katere prostovoljni sodelavec je tudi Bećir Kečanović, in Inštitut za ustavno pravo. Marginalci, brezposelni, mladi, migranti, ženske, istospolni - vsi se v družbi srečujejo z izključenostjo.

"Že 20 let je vključujoča družba eden od pomembnih ciljev družbenega razvoja, ki ga najdemo v vseh pomembnih razvojih dokumentih EU," je uvodoma povedal Igor Pribac in pripomnil, da gre za pomembno etično vrednoto, s katero se do zdaj nismo ukvarjali.

Vsakdo, ki mora spoštovati zakon, ga mora imeti možnost tudi oblikovati V družbi se pojavljata dve identiteti, dodaja Pribac, in sicer izključena in vključena. "Gre za idejo enakosti, dostojanstva ljudi, ki pa ni več ubranljiva z enakostjo pred zakonom, temveč gre za enakost možnosti," je pojasnil uvodoma in dodal, da vsakdo, ki se mora podrejati določenemu zakonu, mora imeti možnost ta zakon sooblikovati.

Bistvo razlik je v tem, da nas bogatijo – nekako tako bi se lahko glasil moto posveta. "Ne govorimo le o marginalnih skupinah, potrebne so spremembe v kontekstu celotne družbe," je poudaril sociolog Zdravko Mlinar, ki se je dotaknil problema vključenosti intelektualnih potencialov.

Znanja je vse več, brezposelnosti pa tudi Po njegovih besedah ni pomembno le formalno znanje, temveč tudi neformalno, tako imenovano tiho znanje, ko gre za izkušnje, talente, ustvarjalnost. "S tem ko daješ drugim, bogatiš tudi sebe," je prepričan Mlinar, ki opozarja, da smo v eni paradoksalni situaciji, ko je vse več znanja in vse večja brezposelnost nosilcev tega znanja.

"Vsi vemo, da imamo premalo zdravnikov, na drugi strani pa veliko brezposelnih zdravnikov," pojasni na konkretnem primeru. Veliko je individualnega znanja, "zelo slabokrvni pa smo glede organiziranega znanja za različne družbene potrebe", poudarja Mlinar.

Vsak prebivalec tudi raziskovalec Tako raziskovalci delujejo po akademskih kriterijih, nimajo pa neposrednega stika s tistimi, ki bi ta spoznanja v družbi prevzemali in jih uveljavljali, dodaja. "Vse manj je utopija in vse bolj nuja dejstvo, da vsak prebivalec postaja tudi raziskovalec," je prepričan profesor Mlinar.

Na posledice izključevanja v znanosti po spolu in starosti ter odkrito ali prikrito diskriminacijo je opozorila Mirjana Nastran Ule s Fakultete za družbene vede. "Ženske ne zasedajo visokih položajev, le 8 odstotkov jih je na vodilnih položajih, med rednimi profesorji je denimo le 20 odstotkov žensk. Ženske so tudi od šest do deset odstotkov manj plačane kot moški," je navajala Nastran Uletova.

Ženske v znanosti diskriminirane Od 75 podeljenih častnih nazivov doktorata so le štiri ženske; Zoisova nagrada za življenjsko delo je šele lani prvič romala v roke tudi ženski; anketa pa je pokazala, da le sedem odstotkov zaposlenih žensk v znanosti meni, da ni diskriminacije.

"Položaj žensk v znanosti ustreza neoliberalni paradigmi, ustvarja se akademski kapitalizem,ki pa povzroča tržni način upravljanja univerz, namesto da bi se o znanosti odločalo znanstveno," pravi profesorica, ki je prepričana, da se na tak način zmanjšuje ugled znanosti.

"Danes na svetu ni več monoetnične družbe, ves svet je večetničen," je prepričana Vera Kržišnik Bukić, ki je opozorila na izključenost narodnih manjšin. V Sloveniji poznamo z ustavo priznane narodne manjšine in tako imenovane neustavne narodne manjšine.

Če narodne manjšine niso priznane, ne pomeni, da jih ni Uradna Slovenija, ugotavlja predavateljica, se vse od osamosvojitve naprej načrtno izogiba soočenju z dejstvom, da pri nas ne obstajata samo madžarska in italijanska narodna manjšina, temveč so tukaj še nekoč državljani nekdanjih jugoslovanskih republik, romska skupnost in še kakšna.

"A če jih mi ne priznavamo, ne pomeni, da jih ni," pravi Kržišnik Bukićeva, ki je še enkrat opozorila na nedopusten izbris dela prebivalcev Slovenije. Več kot 100 društev iz nekdanje skupne države si že od leta 2003 prizadeva za ureditev statusa narodnih manjšin.

"Upam, da bo letos ob 25-letnici plebiscita to končno zapisano tudi v ustavi, s tem bi se končala zadnja faza osamosvojitve v Sloveniji," je prepričana.