V Sloveniji za krizo (upravičeno) ne krivimo priseljencev

V Nemčiji opažajo porast miroljubnih, a ksenofobnih gibanj, ki s svojo demografsko raznolikostjo predstavljajo morda še večjo grožnjo kot "tradicionalna" ksenofobna gibanja, ki temeljijo na nacionalizmu in nasilju. Družbeno-gospodarske krize praviloma pomenijo tudi porast tovrstnih gibanj, a kot nam je razložil Andrej Kirbiš s filozofske fakultete v Mariboru, je v Sloveniji stanje nekoliko drugačno.

"Mehkejša" ksenofobna gibanja še posebej težavna Pegida, Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda, je gibanje, ki v Dresdnu vse od oktobra vsak ponedeljek organizira shod. Po poročanju časopisa Economist njihovo članstvo narašča, 15. decembra je bilo že 15 tisoč protestnikov, njihovi ksenofobni slogani pa so nekoliko nenavadni za predel Nemčije, kjer je manj kot odstotek prebivalcev muslimanskega porekla.

Člani verjamejo v zaroto politične korektnosti, zato ne govorijo z mediji, prav tako ne nosijo neonacističnih simbolov in ne spodbujajo nasilja. Podobna gibanja so vzklila še v Bonnu in Würzburgu. A njihova na videz miroljubna zborovanja še ne pomenijo, da gre za neškodljivo gibanje.

"Njihova stališča je vsekakor mogoče označiti kot ksenofobna, ker so predvsem na podlagi gospodarske motivacije uperjena zoper tisto, kar je razumljeno kot tuje, praviloma zoper priseljence. Ustanovitelji takšnih gibanj bi si verjetno želeli, da dajejo gibanja vtis simbolne in nacionalistične izpraznjenosti, a gre v veliki meri zgolj za poskus prepričevanja javnosti in privabljanja potencialnih simpatizerjev," meni Kirbiš.

"Poleg tega so takšna na videz 'mehkejša' ksenofobna gibanja lahko še posebej težavna, ker jim uspe pritegniti večji del za nacionalistična gibanja praviloma netipičnih članov družbe, a imajo gibanja v osnovi enako podstat: kot osrednji vzrok svojih težav vidijo predvsem priseljence, to pa na primer argumentirajo z besedami: 'Nismo ksenofobni/netolerantni, vendar …'"

"Da gre za potencialno nevarno širšo privlačnost takšnih gibanj, dokazuje nekoliko raznovrstnejša demografska struktura takšnih gibanj (med njimi je najti npr. tudi upokojence, ženske ipd.), a osrednjo vlogo v tovrstnih gibanjih vendarle prevzemajo pripadniki pričakovanih demografskih skupin: predvsem gre za mlajše moške z nizko izobrazbo, ki so praviloma brezposelni in so neredko že člani drugih ekstremističnih skupin," opozarja Kirbiš.

Ksenofobna gibanja spodbuja širše nezadovoljstvo v Evropi Ksenofobna gibanja so v Evropi vzniknila predvsem zaradi širšega nezadovoljstva Evropejcev s trenutno gospodarsko-politično situacijo, ki je skupaj s problematiko velikega števila priseljencev povezana z ukrepi držav na področju politike priseljevanja, vključevanja priseljencev in priseljenk v družbeno okolje, o trgu dela in podobno. Tako Kirbiša ne preseneča, da so tovrstna gibanja v porastu predvsem v tistih evropskih državah, ki se srečujejo z množičnim priseljevanjem, na primer v Nemčiji in na Švedskem.

A po njegovem mnenju ta gibanja tudi iz vidika racionalnosti zgrešijo svoj namen, saj protestirajo proti posledicam, ne pa vzrokom znižanega življenjskega standarda v Evropi. "Vzroki za globalno krizo so drugje in ne pri naraščanju števila priseljencev, kar je zgolj posledica. Pravi vzroki so vselej pri odločevalcih, torej pri političnih elitah, ki so z globalnimi in nacionalnimi gospodarskimi akterji s svojimi ukrepi povzročile deregulacijo finančnega sektorja in bančništva, povečanje neenakosti v razvitih državah, v manj razvitih državah pa so s preračunljivo neokolonialno politiko povzročile dodatne nestabilnosti.

Vse navedeno je bistveno pripomoglo k nastanku globalne krize, na to pa so se politični akterji ponovno odzvali v škodo državljanov: z varčevalnimi ukrepi predvsem na plečih državljanov, čemur je sledil padec življenjskega standarda Evropejcev, pa tudi bolj množično priseljevanje migrantov v Evropo. Ironično pa je, da je povprečen član ksenofobnih gibanj, bolj verjetno kot ne, na nacionalnih in evropskih volitvah glasoval za politične opcije, ki so s svojim ukrepi pripeljale do krize."

V Sloveniji se zaradi krize za zdaj ni povečala ksenofobija Pri primerjavi Slovenije z Evropo smo za izhodišče vzeli Evropsko raziskavo vrednot in njene rezultate v letih 2008, torej pred krizo, in 2011, med krizo, še posebej odgovore na vprašanje, koga od navedenih Slovenci in Slovenke ne bi radi imeli za soseda. Leta 2011 se je v primerjavi z letom 2008 bistveno povečal odstotek tistih, ki si za soseda ne bi želeli imeti narkomana (z 48,2 odstotka na 73,5 odstotka) ali pijanca (s 46,9 odstotka na 64,2 odstotka), povečal pa se je tudi odstotek tistih, ki za soseda ne bi imeli Roma (z 39,1 na 47,6 odstotka).

Do drugih etničnih manjšin se je leta 2011 negativno izreklo bistveno manj Slovencev in Slovenk, zaradi česar bi lahko rekli, da so za razliko od netolerantnosti do življenskostilne drugačnosti upadla ksenofobna stališča: "17 odstotkov Slovencev ne bi imelo za sosede muslimanov (29 odstotkov Slovencev leta 2008), 12 odstotkov ljudi druge rase (29 odstotkov leta 2008), 14 odstotkov priseljencev in tujih delavcev (29 odstotkov leta 2008) in 14 odstotkov Judov (28 odstotkov leta 2008)," ugotavlja Kirbiš, ki dodaja, da je povečanje tako merjene tolerantnosti v Sloveniji do etničnih manjšin spodbudno, a tudi nekoliko nepričakovano, če upoštevamo eno izmed hipotez, ki predpostavlja, da je lahko gospodarska razvitost neke družbe kazalnik ogroženosti in posledično tekmovalnosti med člani družbe.

Slovenci krivce iščejo v elitah, ne pa v priseljencih Glede na javnomnenjske podatke lahko sklepamo, da v Sloveniji v času krize "tujcev" (upravičeno) ne vidimo kot konkurence za delovna mesta, niti kot razlog za nastanek krize: "Tuji delavci namreč v Sloveniji pretežno opravljajo dela, ki so slabo plačana in ki jih Slovenci praviloma ne opravljajo, niti jih ne želijo opravljati. Javnomnenjski podatki tako nakazujejo, da za stanje v državi anketiranci iščejo 'krivce' na drugih mestih: v slovenskih in svetovnih gospodarskih in političnih elitah."

Kirbiš opozarja na podatke iz raziskave Slovenskega javnega mnenja leta 2013, kjer se je 56 odstotkov strinjalo s trditvijo, da "Velika mednarodna podjetja povzročajo vedno več škode domačim podjetjem v Sloveniji", le 21 odstotkov vprašanih pa se s tem ni strinjalo. Približno 40 odstotkov anketirancev je dejalo, da "Priseljenci na splošno koristijo slovenskemu gospodarstvu", le četrtina pa se s tako trditvijo ni strinjala.

Krizo za mobilizacijo volivcev izkoriščajo nekatere politične opcije Čeprav v Sloveniji v okviru javnomnenjskih raziskav v zadnjih letih ni zaslediti naraščanja ksenofobnih stališč, pa zgodovinsko gledano in tudi danes v številnih evropskih državah v času kriz praviloma narašča sovražnost do "šibkejših", različnih manjšin, ki postanejo grešni kozli "za vse slabo v državi", opozarja Kirbiš.

In čeprav gibanja, kot je Pegida, pri nas še ne organizirajo shodov, pa krizo po mnenju Kirbiša nekatere politične opcije s pridom uporabljajo za mobilizacijo volilnega telesa, predvsem tistega, ki doživlja višji občutek ogroženosti zaradi realnega ali navideznega pomanjkanja virov. "Nižja izobrazba in dohodek, odsotnost zaposlitve, pa tudi višja starost tako v večji meri vodijo do bolj izključujočih, netolerantnih stališč do manjšin, pa tudi do drugih, zgodovinsko gledano deprivilegiranih skupin, na primer do žensk."