"Türk se bo v petek pridružil protestom. To bo njegova zadnja prevara."

Predsedniške volitve. Protesti. Jankovićeva selitev na Ciper. Nagrada Boruta Meška. Vse to so teme, o katerih smo se na Planet Siol.net pogovarjali s političnim analitikom Boštjanom M. Turkom.

V nedeljo bomo imeli drugi krog predsedniških volitev. Je tekma že odločena ali se še lahko zgodi presenečenje?

Ne, jaz mislim, da še nikakor ni odločena. Mislim, da se dogaja neke vrste zavajanje Pahorjevih volivcev, češ da ima Borut Pahor takšno prednost in takšno premoč. Prepričan sem, da bo štel vsak glas. Ljudje morajo razumeti, da je treba kontinuiteti tega, kar predstavlja trenutni predsednik, reči ne.

Kontinuiteta tega pa je samopašnost, želja po prestižu in predvsem vzdrževanje in povezovanje s tistim, ki dejansko vlada Sloveniji. To so območja, ki so se včasih prikrivala s Kučanovim Forumom 21, danes so pa še vedno zelo živa. Gre za strukturo, ki se je oblikovala v času prejšnjega nedemokratičnega režima in nikoli ni bila razpuščena. To je v bistvu velika zloraba države, mi smo pa talec te zlorabe.

Kakšen vpliv bi lahko imela na volilni izid volilna udeležba, ki je bila v prvem krogu rekordno nizka?

Volilna udeležba bo bistveno odločala. Mislim, da bo na volitve zagotovo prišlo staro jedro Udbe, Zveze borcev in Partije, ki je prišlo že v prvem krogu. Oni zato zdaj uspavajo vse desne volivce, Pahorjeve volivce, ki so manj fleksibilni, da bi na osnovi volilne udeležbe te volitve dobili.

Kako velik je razkol, ki so ga volitve predsednika republike povzročile med tako imenovano staro levico, ki jo pooseblja Danilo Türk, in novo levico, ki jo predstavlja Borut Pahor?

Ta razkol je vsak dan večji. Razkola ni bilo leta 2008, ko so Pahorja prav ti ljudje inštalirali, niti leta 2007. Ta razkol se začne leta 2010, se stopnjuje v leto 2011 in do danes. Predvsem se kaže v kampanji z napadi Kučanovega oziroma Türkovega omrežja. Spomnimo se samo na primer na Spomenko Hribar na komercialni televiziji. Ta razkorak postaja iz dneva v dan večji.

Kateri od obeh kandidatov je po vašem bolj spravljiv, bolj sprejemljiv za širšo množico oziroma kateri kandidat bi se lahko najbolj približal temu, da bi dejansko, ne le na deklarativni ravni, postal predsednik vseh Slovencev?

Odgovor je zelo preprost, dajo ga pa tako imenovane vzporedne volitve, ki so pokazale, da je bil Borut Pahor izvoljen s celo mavrico glasov. Precej je bilo nekdanje ZLSD, vendar tudi pomladnih strank, celo NSi, medtem ko ima Danilo Türk zelo ortodoksno volilno bazo, tako da je odgovor zelo preprost.

Kakšen vpliv imajo na potek volilne tekme strici iz ozadja, ki so postali glavna tema kampanje pred drugim krogom?

Velik. Ravno v ponedeljek sva z Jožetom Dežmanom šla z okrogle mize Študijskega centra za narodno spravo in pri tem v kavarni hotela Slon videla tri strice iz ozadja – Nika Toša, Milana Kučana in Franceta Bučarja. Vemo, da je Toš usmerjevalec javnega mnenja. Ti strici se zelo intenzivno dobivajo. Ne morejo pa vplivati na nekaj – na volilno udeležbo.

Zakaj pa Milan Zver v prvem krogu ni uspel prepričati volivcev? Milan Zver je imel v bistvu najboljši program. Če bi tisti, ki so volili Pahorja in na parlamentarnih volitvah hkrati volijo tako imenovane pomladne stranke, volili Zvera, potem bi bilo razmerje v drugem krogu drugačno. Je pa vprašanje, kdo bi bil končni zmagovalec. Mi gledamo volitve etapno, odločilen pa je končni rezultat.

Mariborskemu županu Francu Kanglerju se je zgodila ulica. Kakšno je po vašem mnenju ozadje protestov zoper župana?

To je pa veliko bolj pomembna, usodna in nevarna stvar, kot je karkoli drugega v Sloveniji. Vsakemu županu se lahko nekaj najde, ampak če primerjamo Kanglerja in Jankovića, potem bi morali Jankovića že zdavnaj sežgati na grmadi. Tukaj pa ni nobenih proporcev. Ne lomi ga samo Janković, ampak ga lomi njegova celotna družina, in to v kolosalnih razsežnostih. Kar zadeva Kanglerja, je bil izvoljen pred dvema letoma z absolutno večino že v prvem krogu, kar pomeni, da je moral biti v Mariboru zelo priljubljen.

Jasno je, da to usmerjajo iz ozadja. Tukaj so Boris Vezjak in Zares, ki izkoriščata nezadovoljstvo Mariborčanov. Maribor je pač mesto, ki ga je socializem v Sloveniji najbolj opustošil, saj so vsi ti nekdanji giganti bili narejeni za nek drug čas, ne pa za čas, ki ga živimo danes. Ampak to se vse umetno spodbuja in ščuva. To je v bistvu polivanje bencina in igranje z ognjem v bližini. Namen Maribora je zanetiti požar po vsej Sloveniji. Mediji temu v veliki meri prisostvujejo. Spomnite se ponedeljkovega nastopa Slavka Bobovnika v Odmevih. Odmevi so bili katastrofalni.

To je pozivanje k linču, nasilju in k demontaži ne samo pravne države, ampak civilizacije. Ne moremo si predstavljati, da so bili na protestih ranjeni policisti. To je scenarij, s katerim želijo tisti, ki se nikoli ne pojavijo na volitvah – lahko govoriva, da so to strici ali nečaki iz ozadja –, državo spraviti v izredno stanje. To je tudi kaznivo. Tukaj bi morala ukrepati policija. Ščuvanje k nasilju in obračunu z določenimi družbenimi skupinami je protiustavna kategorija.

Protesti so se iz Maribora že razširili v Ljubljano.

Organizatorji teh protestov želijo, da Slovenija zagori, da nastane popoln kaos, kolaps, v katerem bi potem na novo poskušali mešati karte. Čudim se, kako lahko to mediji poganjajo in kako v medijih ni nobene besede, ki bi razmejila, kaj se sme in kaj se ne sme. Oprostite, ampak metati kamenje v pročelje hiše se ne sme. Če bi jaz vzel kamen in ga zabrisal v steklo Filozofske fakultete, v kateri se nahajava, bi poklicali policijo, ki bi me popolnoma upravičeno prijela. V družbi in civilizaciji so meje, ki se jih ne sme prestopati.

Je širjenje protestov iz Maribora v Ljubljano mogoče razumeti tudi kot del kampanje pred predsedniškimi volitvami? Vsekakor. Mediji, ki so pod vplivom krogov, ki podpirajo Danila Türka, so se zelo eksponirali v smeri, da prikažejo, kako je pri nas vse narobe. Temeljna ost kritike leti na ministrskega predsednika in njegovo ekipo. V petek, tik pred volilnim molkom, se bo pojavil trenutni predsednik republike in se protestom pridružil. Verjemite mi, to bo njegova zadnja prevara v dolgoletni karieri.

Dotakniva se še nekoliko drugih tem. Jure Janković, sin Zorana Jankovića, predsednika največje opozicijske stranke Pozitivna Slovenija, se je zato, da bi se izognil plačilu milijonskega dolga, preselil na Ciper. Kakšen signal daje družina Janković s takšnim ravnanjem slovenski javnosti?

Najslabši. Zdaj bo tako kot včasih, ko so rekli, da je največja srbska prestolnica Haag. Zdaj bo počasi največja slovenska prestolnica Limassol na Cipru. V neki pravni državi je to nepojmljivo. To je že na meji med žalostjo in smehom. Jure Janković je pač, kako bi rekel, produkt svojega očeta. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Po sinu lahko najbolje ocenjuješ očeta.

Juretu Jankoviću je vse dovoljeno. Ni mu treba hoditi v ljudsko šolo, ker mu oče uredi diplomo, pa še maturo. Juretu Jankoviću ni treba plačevati davkov, ker mu oče to uredi. Ni mu treba kazensko odgovarjati, ker mu oče to uredi. Če pa se že vse skupaj toliko zaplete in ni več neke rešilne poti, je pa tukaj Ciper. To je absolutno privilegirana družina.

Menite, da se je Jure Janković za selitev odločil po dogovoru s svojim očetom Zoranom Jankovićem, s katerim sta tudi močno poslovno povezana? Je sploh mogoče, da Zoran Janković s selitvijo sina ne bi bil seznanjen?

Poglejte, bom tako odgovoril. Oče in sin, mati in hči, mož in žena. To so najožja razmerja v človeški družbi. Ožjih ni. Če k temu dodate še dejstvo, da imajo skupno premoženje, pa mi odgovorite na vprašanje, ali je teoretično možno, da oče tega ne bi vedel. Ne samo praktično, tudi teoretično ni možno, da oče tega ne bi vedel.

Za konec še spregovoriva nekoliko o nagradi Boruta Meška, ki jo bo v kratkem podelilo Združenje novinarjev in publicistov. Zakaj ste se v ZNP-ju odločili nagrado poimenovati po Borutu Mešku in kakšen pomen ima ta nagrada?

Za poimenovanje nagrade po Borutu Mešku smo se odločili, ker gre za človeka, ki je bil do konca dosleden, in ker gre za človeka z zelo nesrečno usodo. Tukaj mislim najprej na njegovo absolutno prerano smrt, potem pa tudi na njegovo nesrečno usodo, kar zadeva direktorja STA-ja Bojana Veselinoviča, ki ga je na smrt bolnega protizakonito in protipravno postavil na cesto.

Borut, ki sem ga tudi osebno poznal, nam je bil nek vzor načelnosti, pokončnosti in vsega tega, kar temeljito primanjkuje v slovenskem novinarstvu. Načelnosti in pokončnosti je v slovenskem novinarstvu približno toliko kot padavin v puščavskem pasu. Borut Meško je bil v tem smislu upornik.

Meškova nagrada je nek klic po pokončnosti, po tem, da naj novinarstvo končno postane tisto, kar novinarstvo v postmoderni družbi je, in sicer zgolj v službi informacije. Meškova nagrada je spodbujanje k temu, da naj novinarstvo služi zgolj informaciji oziroma posredovanju informacij naslovnikom, torej državljankam in državljanom.