termometer

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
termometer
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
termometer
V sredo bo minilo 25 let od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji od leta 1928. Na cvetno nedeljo leta 1990 je bil namreč v Sloveniji prvi krog volitev v takratno slovensko republiško skupščino (parlament), za člane predsedstva Slovenije in za predsednika predsedstva.
V Jugoslaviji, katere del je po prvi svetovni vojni postala tudi večina Slovencev, je od leta 1929 do leta 1934 vladala diktatura kralja Aleksandra Karadjordjevića, ki jo je pozneje v malce mehkejši obliki nadaljeval njegov brat, regent knez Pavel Karadjordjević.
Poleg komunistične partije (leta 1952 uradno preimenovane v Zvezo komunistov) ni mogla in smela delovati nobena druga stranka. Slovenska ljudska stranka (SLS), daleč najmočnejša slovenska predvojna politična stranka, je tako lahko delovala le v tujini, v politični emigraciji. Zadnji predsednik te zgodovinske SLS je leta 1984 postal v Argentini živeči Marko Kremžar.
Še najbolj razmere v Jugoslaviji opiše šala, v kateri vodja jugoslovanske partijske diktature Josip Broz-Tito na kritike Zahoda, da v Jugoslaviji ni večstrankarskega sistema, odgovori, da to ni res, da imajo v Jugoslaviji dvostrankarski sistem: ena stranka (tj. partija) je na oblasti, druga pa na Golem otoku (zloglasno taborišče za politične zapornike).
Pravzaprav lahko o volitvah v Jugoslaviji (in Sloveniji) v obdobju komunizma tudi uporabimo izraz dirka le z enim konjem, ki ga je opozicija v predvojni Jugoslaviji uporabila leta 1931, ko je na volitvah nastopila le ena, kralju podrejena volilna lista.
Volivci, ki so glasovali z gumijastimi kroglicami, so imeli sicer na izbiro tudi tako imenovano črno skrinjico, v katero so kroglico lahko vrgli, če se niso strinjali s komunističnimi kandidati.
Na poznejših volitvah volivci niso imeli na izbiro niti te črne skrinjice. Še več, pozneje se je (od leta 1953, ko so v skupščine na vseh ravneh začeli uvajati zbore proizvajalcev) začelo vse bolj uveljavljati posredno glasovanje. Dokončno je posredne volitve tako imenovanih delegatov vzpostavila ustava iz leta 1974.
Stavkajoče delavce je vodil France Tomšič, ki je dal tudi pobudo za ustanovitev neodvisnih sindikatov (sindikatov, ki ne bi bili podrejeni komunistični partiji tako kot uradni sindikati) in ustanovitev socialdemokratske stranke.
Strankarski potencial je imel tudi Odbor za zaščito človekovih pravic, ustanovljen junija 1988 po aretaciji Janeza Janše in procesu proti četverici, a se na koncu Odbor, ki ga je vodil Igor Bavčar, ni preoblikoval v stranko.
V letu 1989 so se ustanovili med drugim še Zeleni Slovenije (prvi med okoljevarstveniki je postal Dušan Plut) in Slovensko krščansko-socialno gibanje (SKSG), ki se je pozneje preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate (SKD). Predsednik SKD je postal Lojze Peterle, prej tajnik SKSG. Leta 1992 se je SKD priključila tudi Kremžarjeva zgodovinska SLS.
Komunistična oblast je zahtevala tudi, da nove zveze postanejo članice Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), nekakšne krovne politične organizacije, ki jo je vodila komunistična partija. Ko se Tomšičevi socialdemokrati niso hoteli vključiti v SZDL, je oblast zagrozila, da ne bo dovolila njihovega ustanovnega kongresa februarja 1989.
Volitve delegatov v skupščino ter članov predsedstva Slovenije in predsednika tega predsedstva so bile aprila 1990. Te volitve so bile prve demokratične volitve po letu 1928 (takrat so bile v Sloveniji zadnje volitve, in sicer lokalne, pred uvedbo kraljeve diktature) in prve večstrankarske volitve po letu 1940, ko so bile zadnje volitve pred drugo svetovno vojno.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.