SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

To so bile dirke z le enim konjem

3

termometer

Po drugi svetovni vojni je v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji komunistična partija vzpostavila enostrankarski sistem. V tem obdobju v Sloveniji ni bilo demokratičnih in svobodnih volitev.

V sredo bo minilo 25 let od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji od leta 1928. Na cvetno nedeljo leta 1990 je bil namreč v Sloveniji prvi krog volitev v takratno slovensko republiško skupščino (parlament), za člane predsedstva Slovenije in za predsednika predsedstva.

Od leta 1929 kraljeva diktatura, po vojni partijska diktatura Ob tej priložnosti smo pred dvema tednoma predstavili zgodovino volitev v Sloveniji do leta 1907, preteklo nedeljo pa volitve do druge svetovne vojne. V tretjem delu sledi predstavitev dogajanja po koncu druge svetovne vojne.

V Jugoslaviji, katere del je po prvi svetovni vojni postala tudi večina Slovencev, je od leta 1929 do leta 1934 vladala diktatura kralja Aleksandra Karadjordjevića, ki jo je pozneje v malce mehkejši obliki nadaljeval njegov brat, regent knez Pavel Karadjordjević.

Totalna partijska oblast Po drugi svetovni vojni, v kateri so državo okupirale nacistična Nemčija in njene zaveznice, so oblast v državi prevzeli komunisti, ki so vzpostavili še bolj tršo diktaturo kot kralj Aleksander (povojni poboji, Goli otok …) in tudi bolj totalno, saj so v skladu z marksistično ideologijo želeli preoblikovati vso družbo (razlastninjenje zasebnega premoženja, zatiranje svobode misli in političnega organiziranja …).

Poleg komunistične partije (leta 1952 uradno preimenovane v Zvezo komunistov) ni mogla in smela delovati nobena druga stranka. Slovenska ljudska stranka (SLS), daleč najmočnejša slovenska predvojna politična stranka, je tako lahko delovala le v tujini, v politični emigraciji. Zadnji predsednik te zgodovinske SLS je leta 1984 postal v Argentini živeči Marko Kremžar.

Ena stranka na oblasti, druga v zaporu Po črki zakona je bilo v Jugoslaviji ustanavljanje strank dovoljeno do leta 1965 (ko nov zakon ustanavljanja strank izrecno ni dovolil), toda v resnici je partija vsak poskus organiziranja konkurenčnih strank zatrla že kmalu po koncu druge svetovne vojne.

Še najbolj razmere v Jugoslaviji opiše šala, v kateri vodja jugoslovanske partijske diktature Josip Broz-Tito na kritike Zahoda, da v Jugoslaviji ni večstrankarskega sistema, odgovori, da to ni res, da imajo v Jugoslaviji dvostrankarski sistem: ena stranka (tj. partija) je na oblasti, druga pa na Golem otoku (zloglasno taborišče za politične zapornike).

Navidezne volitve pod budnim očesom partije V Jugoslaviji so bile sicer po koncu druge svetovne vojne volitve, toda glede na to, da te niso bile niti demokratične, niti večstrankarske in niti svobodne, lahko govorimo samo o navideznih volitvah. Te volitve je popolnoma nadzorovala in usmerjala partija.

Pravzaprav lahko o volitvah v Jugoslaviji (in Sloveniji) v obdobju komunizma tudi uporabimo izraz dirka le z enim konjem, ki ga je opozicija v predvojni Jugoslaviji uporabila leta 1931, ko je na volitvah nastopila le ena, kralju podrejena volilna lista.

Volitve s črno skrinjico Takšne navidezne volitve oziroma dirke le z enim konjem so bile v komunistični Jugoslaviji na državni ravni prvič novembra 1945. Na njih je nastopila le Ljudska fronta (v Sloveniji pod imenom Osvobodilna fronta), ki je bila le orodje v rokah komunistične partije. Številni volivci so bili že pred volitvami umaknjeni z volilnih seznamov, je pa nova oblast uvedla splošno volilno pravico tudi za ženske.

Volivci, ki so glasovali z gumijastimi kroglicami, so imeli sicer na izbiro tudi tako imenovano črno skrinjico, v katero so kroglico lahko vrgli, če se niso strinjali s komunističnimi kandidati.

Pozneje niso imeli volivci na izbiro niti črne skrinjice No, če je bilo kroglic v tej skrinjici preveč, so člani volilnih komisij, ki jih je seveda imenovala partija, nekaj kroglic preprosto stresli v "komunistično" skrinjico. Zmaga komunistične Ljudske fronte tako ni bila vprašljiva.

Na poznejših volitvah volivci niso imeli na izbiro niti te črne skrinjice. Še več, pozneje se je (od leta 1953, ko so v skupščine na vseh ravneh začeli uvajati zbore proizvajalcev) začelo vse bolj uveljavljati posredno glasovanje. Dokončno je posredne volitve tako imenovanih delegatov vzpostavila ustava iz leta 1974.

Obujanje večstrankarskega sistema Agonija neuspešnega jugoslovanskega gospodarstva in vzpon zagovornikov centralizacije in unitarizacije Jugoslavije pa sta zlasti v Sloveniji okrepila zagovornike demokracije. Decembra 1987 so začeli stavkati delavci Litostroja.

Stavkajoče delavce je vodil France Tomšič, ki je dal tudi pobudo za ustanovitev neodvisnih sindikatov (sindikatov, ki ne bi bili podrejeni komunistični partiji tako kot uradni sindikati) in ustanovitev socialdemokratske stranke.

Kmečka stanovska zveza in množični Bavčarjev odbor Maja 1988 so s svojim socialnim položajem vse bolj nezadovoljni slovenski kmetje ustanovili Slovensko kmečko zvezo (SKZ), ki jo je vodil Ivan Oman. Ta je najprej delovala kot stanovska organizacija, a se je pozneje preoblikovala v politično stranko.

Strankarski potencial je imel tudi Odbor za zaščito človekovih pravic, ustanovljen junija 1988 po aretaciji Janeza Janše in procesu proti četverici, a se na koncu Odbor, ki ga je vodil Igor Bavčar, ni preoblikoval v stranko.

Leto 1989 – leto ustanavljanja strank Temveč je Slovenija doživela pravi val ustanavljanja strank leta 1989. Januarja je bila ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ), katere prvi predsednik je postal Dimitrij Rupel, sledila je ustanovitev Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS). To je najprej vodil Tomšič, konec leta pa ga je zamenjal Jože Pučnik.

V letu 1989 so se ustanovili med drugim še Zeleni Slovenije (prvi med okoljevarstveniki je postal Dušan Plut) in Slovensko krščansko-socialno gibanje (SKSG), ki se je pozneje preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate (SKD). Predsednik SKD je postal Lojze Peterle, prej tajnik SKSG. Leta 1992 se je SKD priključila tudi Kremžarjeva zgodovinska SLS.

Zakaj ime zveza, ne stranka Novoustanovljene stranke so se iz taktičnih razlogov izogibale imenu stranka (raje so uporabljale oznako zveza, gibanje ali pa se izognili kakršni koli oznaki kot na primer Zeleni Slovenije), in sicer zato, ker ustanavljanje strank ni bilo dovoljeno.

Komunistična oblast je zahtevala tudi, da nove zveze postanejo članice Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), nekakšne krovne politične organizacije, ki jo je vodila komunistična partija. Ko se Tomšičevi socialdemokrati niso hoteli vključiti v SZDL, je oblast zagrozila, da ne bo dovolila njihovega ustanovnega kongresa februarja 1989.

Partija tudi uradno dovolila večstrankarski sistem Šele konec leta 1989 je slovenska komunistična oblast tudi uradno dovolila večstrankarski sistem, pozneje pa se je tudi sprijaznila z večstrankarskimi in demokratičnimi volitvami. Večina novoustanovljenih strank se je zbrala v koaliciji Demos.

Volitve delegatov v skupščino ter članov predsedstva Slovenije in predsednika tega predsedstva so bile aprila 1990. Te volitve so bile prve demokratične volitve po letu 1928 (takrat so bile v Sloveniji zadnje volitve, in sicer lokalne, pred uvedbo kraljeve diktature) in prve večstrankarske volitve po letu 1940, ko so bile zadnje volitve pred drugo svetovno vojno.

Na skupščinskih volitvah je slavil Demos Na aprilskih volitvah v skupščino je zmagal Demos, predsednik predsedstva pa je postal Milan Kučan, med letoma 1986 in 1990 šef slovenske komunistične partije (uradno imenovane Zveze komunistov Slovenije).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin