Spoštovani stavkajoči!

Gotovo razumem …

… vašo jezo in nezadovoljstvo. Praznih in neuresničenih obljub, v vašem konkretnem primeru o odpravi plačnih nesorazmerij, imate zagotovo čez glavo. Velika so razočaranja, ko vam nekaj obljubijo, pristanete na to, potrpežljivo in dolgo čakate, nato ugotovite, da iz tega ne bo nič. Da so vaše zaupanje izigrali. To prizadene dušo veliko bolj kot zgolj denarnico. In nikakor ni prav.

Ne vem pa …

… če vam bo v tolažbo, da od posledic praznih obljub na delovnem mestu (in ne samo tam) trpimo vsi. Ne samo v javnih službah, to se nam dogaja vsem tistim, ki imamo v očeh približno 100 tisoč Slovenk in Slovencev brez službe veliko srečo in prednost, ki se ji reče delovno mesto.

Prazne besede niso "privilegij" javnih uslužbencev, vse nas zasipavajo z njimi. Niste edini, ki ste "izviseli", obljube prelamljajo tudi drugim, vsakomur med nami.

Prepričan sem …

… da boste zelo težko našli nekoga, ki mu je kdaj niso. Marsikomu še veliko huje. Skoraj vsak dan vidimo obraze delavcev na gradbiščih, ki svojih plač ne vidijo niti v daljavi in nimajo enkrat na mesec tega privilegija, da bi tarnali nad nizko plačo – ker je sploh ne dobijo. In potem jih, če so tujci iz "tretjih držav", še izženejo iz njim nekoč obljubljene dežele, ker so brez sredstev za preživljanje in ne izpolnjujejo pogojev za bivalno dovoljenje.

Ali delavke, ki so leta in leta preživele za stroji nekdanjih slovenskih paradnih gospodarskih konjev, danes pa se selijo med slabo plačanimi zaposlitvami za kratek določen čas in zavodom za zaposlovanje, katerih skupni imenovalec je le negotovost. Razočarani obrazi, ki največkrat po naključju ugotovijo, da jim njihov delodajalec ni nakazoval niti zakonsko predpisanih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Žal pošteno plačilo za pošteno delo ni več samoumevno. Očitno živimo v nekih drugačnih, manj prijaznih časih. Spet neko prehodno obdobje …

Sprašujem se …

… ali vsak, ki zahteva pošteno plačilo za pošteno delo, kdaj pomisli na to, ali je njegovo delo res opravljeno pošteno, kakovostno, strokovno in celovito. Veliko ljudi razmišlja o tem, kako bi kaj delili, a ne tudi o tem, kako bi to ustvarili. Če na krožniku ni nič, ni česa deliti.

Učili so nas, da pošteno delo ustvarja dodano vrednost in zagotovljeno eksistenco, a je ob motečih primerih, ko to ne drži in ko se v bogastvu valjajo tisti, ki si tega niso prigarali s poštenim delom, to težko verjeti. A vsem, ki niso tako ali drugače "izbrani", ostaja pošteno delo edina pot. Nekateri vendarle uspejo tudi tako.

Rad bi vedel …

… kako odpraviti nepravičnost, ki ji rečete plačna nesorazmerja, a da s tem ne bi ustvarili novih krivic. Ne vem, tako kot najbrž tudi vi ne. Ker ne morem oceniti, ali je več vreden policist ali carinik, zdravnik ali sodnik, učiteljica ali vzgojiteljica, laborant v šoli ali v bolnišnici. Ker pavšalne ocene niso dobre, niso pravične, ker se pri vrednotenju delavca prevečkrat upošteva samo naziv delovnega mesta, ne pa, ali je pri svojem delu dober in učinkovit. Ker gredo nekateri delat, drugi pa v službo, oboji pa dobijo praktično enako plačo, če se njihovo delovno mesto enako imenuje. Ker nekateri napredujejo, čeprav bi zaradi svojega slabega dela ali celo nedela službo morali izgubiti. In to ne samo v državni službi.

Nikakor pa ne razumem …

… zakaj svojo nezadovoljstvo stresate nad tistimi, ki niso zakrivili nič od tega in ki z vami morda celo sočustvujejo. Česa je kriva babica, ki je ravno tisti dan prišla na upravno enoto uredit nek papir, ker ni prej ugotovila, da ga mora urediti, in ker ne zna poiskati ovinka mimo čakalnih vrst prek e-uprave na računalniku, ki ga ne zna uporabljati? Česa je kriv voznik tovornjaka, slovenskega, še manj pa tujega, ki je obtičal na meji ali pred koprsko luko, lačen, žejen, brez stranišča, in tako izgubil več ur, ki mu jih morda niti ne bodo plačali? Ali kdorkoli drug, ki je v podaljšani vrsti moral preživeti več, kot bi mu bilo treba? Najbrž ni prišel tja iz lastnega užitka, ampak zaradi tega, ker je moral.

Morda prav v tem trenutku vaš družinski član, prav tako nič kriv, nič dolžan, čaka v vrsti in si misli svoje.