Slovenci naj začnejo misliti s svojimi možgani

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je na srečanju z naslovom Slovenke in Slovenci v tujini za uspešno Slovenijo dejal, da v zamejstvu in po svetu živi približno četrtina slovenskega narodnega telesa. "400 tisoč ljudi torej, ki jih je življenje v izjemno konkurenčnem svetu, skupaj s priložnostmi, ki so jim bile na voljo, spodbudilo, na nek način celo prisililo, da so dosegli izjemne ustvarjalne, znanstvene in poslovne uspehe ter se uveljavili na vseh področjih življenja."

Dejal je, da Slovenija potrebuje "znanje, širino, samozavest in bogastvo izkušenj Slovencev, ki so v svetu uspeli, hkrati pa do Slovenije še vedno čutijo posebno pripadnost oziroma ostajajo z njo tako ali drugače povezani in navezani".

O tej širini, samozavesti in izkušnjah, predvsem pa o tem, kaj Slovenija potrebuje, da bi zadihala s polnimi pljuči, smo povprašali nekaj rojakov z različnih koncev sveta.

Martin Černugelj, podjetnik v Braziliji

Treba je izkoristiti potencial slovenske prisotnosti v daljnih državah, ki bi gotovo olajšal vstop na trge. Slovenska podjetja to počasi spoznavajo. Slovenija je majhna, trg je pa svet, samo sposoben moraš biti. Dve reči sta: sposobnost in izkoriščanje potencialov. Slovenija je sposobna, a preveč zaprta – za zdaj. V Braziliji se pojavljajo slovenska podjetja, odprli smo gospodarsko zbornico in nekaj pogodb je že podpisanih.

Milan Ribič, Cleveland

Soočiti se je treba z dejstvi zgodovine in popraviti v preteklosti storjene krivice, da bi se v Sloveniji najprej med seboj sporazumeli ljudje, ki tu živijo oziroma ki vladajo Sloveniji, in da bi se potem ljudje, ki so v tujini, boljše počutili, ko bi prišli v Slovenijo na obisk.

Zakoni in pravila, ki jih imate, ovirajo Slovence, ki ste tukaj doma, da bi lažje uspeli v poslovnem svetu. V ZDA je to zelo preprosto. Z brati smo imeli strojno orodjarno in to ni bila težava. Šli smo na pristojni urad, dobili dovoljenja in začeli delati. Tukaj pa je veliko zaprek, da ljudje, ki so res sposobni, ne morejo uspeti in jim mečejo polena pod noge. Vlada je toga, občine pa še bolj. Te stvari je treba urediti.

Andrej Fink, Buenos Aires, profesor prava in mednarodnih odnosov

Slovenija naj se odpre. Da se ne zapira v svoj prelepi vrtiček, ampak da s svojim skopo odmerjenim ozemljem in številom prebivalstva lahko postane velika. Ne smemo se držati sami v sebi – da ne omenjam kakšnih ideoloških ozkosti, ki jih je še preveč. Opustiti moramo vsakršne ozkosti.

Odpreti se moramo svetu. Ne smemo se bati, da nas bo kdo pokupil. Svet nas ne bo pohrustal, razen če mu bomo sami pustili. Edino, česar se pa res bojim, je, da lahko veliko izgubimo ravno s to bojaznijo, da nas bodo drugi pokupili. Če bomo sami v sebi trdni, jasni v identiteti, se nimamo česa bati.

Rudi Pavšič, Trst, predsednik Slovensko kulturno-gospodarske zveze in tudi koordinator Slovenske manjšinske koordinacije

Treba je vlagati v obmejni prostor. To pomeni ustvariti vse pogoje, da Slovenci, ki živimo na obeh straneh meje, imamo možnost kontinuiranega sodelovanja na vseh področjih. Še danes se vedemo, kot da ne bi bili skupaj v Evropi, kot da imamo mejo, ki je nepropustna. Celo potencirali smo razdaljo. Med mladimi iz Slovenije in mladimi iz Italije se razdalja veča. Izgubljamo priložnosti, da ustvarjamo skupni jezikovni, gospodarski, šolski prostor. V zadnjih 20 letih se je sodelovanje bistveno zmanjšalo. Ko je bila meja še zaprta, je bilo veliko skoraj tedenskih srečanj.

Treba je predvsem resno razmisliti, kakšne so prioritete za prihodnjih 15, 20 let, jih izpostaviti in uresničiti. Kot se gradi hišo: treba je imeti načrt, a tudi idejo, kakšno hišo želimo. Zdi se mi, da se v zadnjih letih celo niža občutljivost Slovenije do Slovencev v sosednjih državah. Morda je razlog tudi globoka gospodarska kriza. A ponavljam: mi smo za Slovenijo dobra delnica in škoda bi bilo, da je ne bi izkoristili. Treba je vlagati vanjo, skrbeti zanjo, a mi vračamo – s tem da ustvarjamo boljše pogoje sodelovanja obeh držav, ustvarjamo dobro klimo. In če drži, da je Italija drugi ekonomski partner Slovenije, je ta delnica še bolj pomembna.

Suzana Weitlaner, kulturna delavka na avstrijskem Štajerskem

Opazujem, da veliko ljudi prihaja iz Slovenije delat na avstrijsko Štajersko. To so ljudje, ki bi radi ostali v Sloveniji, a ne vidijo možnosti. Avstrija in Slovenija sta evropski državi, a so vseeno velike administrativne ovire, kot so nostrifikacija diplome, plačevanje davkov in podobno.

Zdi se mi pomembno podpirati vzhodni del Slovenije. Prekmurje je še vedno konec, kamor Ljubljana ne pogleda. Ljudje hodijo le na morje in v Soško dolino, kar je tudi čudovito, a treba bi bilo več investirati v ta del, kjer ni velikih podjetij, tovarn.

Na kulturnem področju so Slovenci na slovenski strani zelo zainteresirani za sodelovanje. Župani so se povezali v neko združenje. Vmes imamo reko, a povezali smo se v regijo. To je korak naprej. Tudi druge ustanove – zunaj manjšinskega konteksta – se povezujejo. Če bomo z obeh strani to še naprej podpirali, vidim perspektivo za to regijo.

Tone Mizerit, Buenos Aires, urednik tednika Svobodna Slovenija

Končati je treba s preteklostjo in začeti znova. Sprejeti je treba, kar se je zgodilo, povedati resnico in začeti znova. Star latinski pregovor pravi: Resnica vas bo osvobodila. Brez resnice ne bo svobode.

Samo Pahor, Trst, borec za pravice Slovencev v Italiji

Slovenija se mora obnašati kot suverena država, ki spoštuje mednarodne pogodbe in zahteva od drugih pogodbenic, da enako spoštujejo mednarodne pogodbe. To stoji v začetku ustanovne listine Organizacije združenih narodov. Če bo dala drugim državam zgled, kako spoštuje in zahteva spoštovanje tudi od drugih, bo dobila moralno težo v svetovnem merilu. Nespoštovanje mednarodnih pogodb je zelo razširjeno. Če pa se neka suverena država odločno zavzame, da je treba te osnovne vrednote OZN spoštovati, je vse drugače.

Jurij Paljk, Gorica, urednik tednika Novi glas

Zavzemati se moramo za skupno dobro in lepo – lepo v smislu tega, kar pravi Dostojevski: Lepota nas bo osvobodila. To je velik program. To so velike reči. Moramo se enkrat – ne znebiti, ampak preseči, razrešiti ta Demoklejev meč, ki visi nad slovensko družbo. Ti nepokopani, pobiti vseh narodnosti, ki jih je naša domovina polna. Pokopati jih je treba iz čisto civilizacijskih standardov, da bomo normalna družba, kajti v zgodovini časov – antropologi nas učijo – človek postane človek, ko pokoplje sebi enakega. To moramo storiti.

Druga stvar pa je, kot je znani filozof in milanski kardinal Martini, ki je bil na vseh področjih velik človek, dejal, da je treba najprej skušati sprejeti, imeti sočutje, doživeti in se vživeti v bolečino drugega. Potem je pot naprej lažja. Jasno, da so to velike zahteve, ampak v hramu demokracije, pa to lahko tisti, ki polnopravno čutimo z domovino Slovenijo, tudi zahtevamo – da se napiše take zakone, da bo vsem nam omogočeno, da bomo lahko živeli dobro in lepo.

Iztok Petek, Luksemburg, predsednik Luksemburško-slovenskega poslovnega kluba Velikansko priložnost vidimo v proaktivnem povezovanju izvozno naravnanih slovenskih podjetij s podjetji na tujem. Proaktivno povpraševanje pomeni, da ne čakamo, ampak skušamo aktivno poiskati priložnosti, komplementarne priložnosti med podjetji in branžami, ki so razvite v obeh poslovnih okoljih.

Drugo je neizkoriščen potencial, ki ga imamo v uspešnih Slovencih, ki živijo in delajo v tujih državah in na tujih trgih. Praktično v vseh večjih korporacijah, sistemih imamo strokovnjake, menedžerje. Vsak od njih pa ima mrežo kontaktov in možnost, da kakšnemu podjetju odpre vrata ali mu pomaga vstopiti v nek večji sistem.

Tretja pomembna naloga pa je usposabljanje podjetij za vstop na tuje trge. Ogromno je nepoznavanja razmer in mentalitete na tujih trgih. Beneluks je taka temna lisa, kjer se podjetja redko znajdejo. Mnogo je strahov zaradi jezikovnih ovir, a naj povem, da v Luksemburgu skoraj vsak državljan govori štiri jezike. Informirati poskušamo obe poslovni javnosti – luksemburško oziroma beneluško o Sloveniji in obratno.

Marija Gruškovnjak, Celovec, kulturna delavka med Slovenci na Koroškem

Slovenci naj začnejo misliti s svojimi možgani. Pustiti je treba tudi tistim, ki bi radi nekaj povedali, da povejo, in jih včasih poslušati. Tudi tisti, ki iz ozadja delajo, veliko naredijo. Za temi vrati (državnega zbora, op. p.) danes veliko govorijo, ven pa čisto nič ne pride.