Slamnati milijonar iz Prekmurja

Pred letom 2008 je mladi Raščan kot lastnik (zdaj prav tako že propadlega) podjetja Rašica v podjetniških krogih slovel kot skoraj presenetljivo pošten podjetnik, ki naj bi uspešno trgoval z delnicami in s tem obogatel. "Delavcem v enem od svojih podjetij je svetoval, naj kupijo te in te delnice – in jim zagotovil, da jim bo, če bodo izgubili, razliko poravnal sam, kar je pozneje tudi storil," je pred leti občudujoče pripovedoval eden od njegovih znancev.

Ko je postal lastnik Dela Revij, je takrat 31-letni Raščan obenem prevzel položaj direktorja. Zaposlenim se je predstavljal kot človek, ki ga zanimajo mediji, na sedež revijalne družbe, ki je izdajala tudi revije, kot so Jana in Lady, pa je kmalu prenesel tudi svoja druga podjetja.

Prva je bila Monera

Prva med Raščanovimi podjetji je bila Monera, družba, ki jo je leta 2005 ustanovila Nova firma, ki se ukvarja z ustanavljanjem podjetij. V istem letu jo je prevzel odvetnik Jani Soršak (Raščan je bil njegova poročna priča), ki je pozneje postal direktor urada za varstvo konkurence. Leta 2006 je Monera prešla v last srbskega podjetja Capital Market Invest. Aprila 2007 jo je kupil Matej Raščan, ki je postal tudi njen direktor.

Pred njim sta Monero vodila Milutin Dobrilović ter srbska državljanka in dolgoletna Raščanova partnerica Marija Pandrc. V Črni vdovi (stavbi na Dunajski 5 v Ljubljani, kjer domuje tudi časnik Delo) so tako ob Jani, Lady, Obrazih, Naši ženi idr. kmalu dobile mesto Monera ter številne slamnate družbe, katerih ime je bilo pogosto kar izpeljanka imena njegove partnerice Marije Pandrc, s katero sta pred nekaj meseci dobila sina Alekseja. V osmo nadstropje Delove stolpnice  so ob šestih zjutraj hodile šivilje za Rašicine šivalne stroje.

Vedno – in na njegovo željo je bilo to zelo pogosto –, ko so njuno fotografijo objavili v kateri od "njegovih" revij, je običajno sicer prijazni Matej (ki pa je imel dejansko kar pogosto kakšno kaprico, povezano s tem, koga od "prijateljev" je treba objaviti v kateri od revij) trmasto vztrajal, da Marije ne smejo poimenovati njegova partnerica. Vedno, ko so objavili njuno fotografijo, so morali zapisati, da gre za njegovo zaročenko.

Foto: Mediaspeed

Slamnati mož s prevelikimi apetiti?

Medijem je začel Matej Raščan prvič zares iti na živce, ko je skupaj z Denisom Čehom iz (prav tako neznanega) podjetja 3-Lan oddal ponudbo za nakup Večera, pri čemer je imel precej resne možnosti. Lani poleti, ko mu je NKBM zasegla blagovne znamke Dela Revij, so si tudi Večerovi novinarji, ki so se Mateju Raščanu kot novemu potencialnemu lastniku Večera od prvega dne z vsemi štirimi odločno upirali, kar pošteno oddahnili.

Dovolj zgovorna je bila agonija Dela Revij. Prej uspešno revijalno podjetje je Raščan v treh letih popolnoma zadolžil in ga izčrpal.

Podjetje, očitno določeno za stečaj, so rešili zaposleni, ki so se ob močni medijski in sindikalni podpori obrnili na NKBM kot na Raščanovo glavno upnico (ta mu je brez ustreznih kritij "posodila" kar okoli 30 milijonov evrov). Zgolj zaradi pritiska javnosti je banka blagovne znamke (revije) lani poleti zasegla in jih dala v najem skupini Krater oziroma podjetju Salomon.

V času reševanja delovnih mest in revij je večini vpletenim postalo jasno, da ima Raščan močno zaledje tako pri levih kot pri desnih. Sprva so mu pripisovali, da naj bi sodil k desni opciji (prijatelju je posodil tudi denar za brezplačnik), pozneje pa, da naj bi imel kritje pri "levem" odvetniku Miru Senici.

S prijaznostjo jih je prepričal

Na Dunajski 5, kjer danes samevajo prostori, za katere skrbi stečajni upravitelj, so se tako kmalu po prihodu Mateja Raščana pojavila imena "no name" podjetij, kot so Pan Mari in Mari Pan. Čeprav je bil mlad, neprepričljiv in neznan, so ga bili zaposleni na Delu Revijah, ki jim je v dnevih pred tem grozil sovražni prevzem Dnevnika (po nekaterih podatkih naj bi šlo takrat v resnici za dogovor med nekdanjim direktorjem Dela Revij Andrejem Lesjakom, Bojanom Petanom iz DZS in Matejem Raščanom), zelo veseli. A veselje ni trajalo dolgo. Matej Raščan je Delo Revije uporabil zgolj kot kritje za številna posojila, ki so mu jih banke dale na (zelo) lepe oči.

Čeprav vsakomur, ki je bil kot zaposleni vključen v agonijo Dela Revij, ko se spomni na Raščanovo obdobje, postane kar malo slabo, pa je treba priznati, da je ostal Raščan tudi v zadnjih mesecih, preden mu je banka zasegla blagovne znamke, do ljudi prijazen (najbrž precej bolj, kot je večina tako imenovanih novodobnih tajkunov). Takrat so številni – ne le zaposleni – na lastni koži občutili, da ima veliko moč prepričevanja.

Čeprav že nekaj mesecev ni plačeval prispevkov zaposlenim (zaradi česar so ga danes tudi ovadili) in se nobena od njegovih obljub ni več uresničila, zunanji sodelavci so ostajali brez honorarjev, revijam pa je grozilo, da ne bodo izšle, mu je velika večina (ne le zaposlenih, temveč tudi direktorjev bank, pa še marsikatere druge ustanove) verjela do zadnjega, ko jih je z nasmehom na ustnicah in nedolžnimi modrimi očmi prepričeval, da bo kmalu spet vse prav, da bo prodal delnice in (ali) hotel na Zlatiboru ter dobil denar, rešil revije, kupil Večer in stvari uredil.

Foto: Simon Plestenjak

Številne urbane legende

Ker je bilo o Mateju Raščanu tako malo znanega, ni čudno, da so se o njem začele širiti številne – večinoma nikoli preverjene – govorice. Te so sčasoma prerasle v urbane legende.

Odraščal je na kmetiji v Prekmurju; nekateri zaposleni iz Dela Revij so njegovega očeta, skromnega prekmurskega kmeta, spoznali, ker sta bila skupaj z mamo kot predstavnika kapitala člana nadzornega sveta Dela Revij.

V letih, ko je družbo vodil Raščan, je imel nadzorni svet sicer le eno sejo, pa še to na zahtevo tedanje predsednice sveta delavcev Jelke Sežun – in to takrat, ko je bilo že prepozno. Očetu, ki je na sejo prišel, seveda ni preostalo drugega, kot da je v celoti podprl sinove sklepe.

Ena od legend govori, da naj bi Matej končal šolo za zdravstvenega tehnika in se, potem ko se je kot študent vrnil z enega od številnih potovanj po Srbiji, posmehoval sošolcem, ki so pridno študirali – in jim pokazal diplomo, ki naj bi jo kupil v Srbiji. Sploh je bil in naj bi bil še vedno precej povezan s posli v Srbiji. Ne le da naj bi se večina milijonov (in posojil) stekala tja, kjer naj bi si med drugim lastil hotel na prestižnem Zlatiboru, z njegovimi tamkajšnjimi posli naj bi se že precej ukvarjala tudi tamkajšnja komisija za preprečevanje korupcije.