Petek, 3. 4. 2015, 13.15
8 let, 8 mesecev
Škofjeloški pasijon – zgodovinski spektakel in močno duhovno doživetje
Škofja Loka je od sredine marca do sredine aprila, ko potekajo predstave, dobila pasijonsko podobo. Mesto je odeto v belo-rdeče-črno podobo, povsod visijo pasijonske zastave. Nekatere ceste skozi mesto so v času predstav zaprte, trume obiskovalcev prihajajo od vsepovsod. Več kot tri tisoč jih pride na vsako predstavo, do danes skupaj več kot 17 tisoč, pravi organizacijski vodja projekta Matej Mohorič Peternelj.
Pasijonska procesija, ki se pomika skozi mestno jedro mimo štirih prizorišč, je sestavljena iz dvajset prizorov. Posebnost Škofjeloškega pasijona je, da se začne v raju in s tem prikaže človekov izvor ter izvor vseh skušnjav. Pasijon so izvirno igrali le enkrat letno, in sicer na veliki petek, zato je besedilo osredotočeno na človekov greh, smrt in na Kristusovo trpljenje, s katerim je človeka odrešil.
Besedilo je med pasijoni posebno tudi zato, ker povezuje Staro in Novo zavezo, saj vključuje prizor s kraljem Davidom, skrinjo zaveze in prevajalcem Svetega pisma Hieronimom, vpleten pa je celo mrtvaški ples, s katerim naj bi se oče Romuald srečal v cerkvi v Hrastovljah.
Čeprav so bile priprave zelo intenzivne in so trajale več kot eno leto, delo z igralci opisuje kot zelo prijetno, saj "delaš z ljudmi, ki to res hočejo početi". Vsi udeleženci namreč sodelujejo prostovoljno. Golob poudarja tudi pomembno vlogo, ki so jo opravili lektor Kaluža, dramaturg Rok Andres in kostumografinja Nada Slatnar. Ta je poskrbela, da so bili kostumi avtentični – nekateri baročni, drugi iz Kristusovih časov.
"Fascinantna se mi zdi naivnost oziroma resnost nekaterih pasijoncev, kako kot igralci doživljajo negativne like – peklenščke, Kajfo, Heroda, dušo. Nekateri so te vloge jemali zelo, zelo resno. Kopali so, kje v sebi najti največje zlo, slabo. To je izredno naporno za človeka. Vsi ti igralci so zelo zavezani resnici, so verni ali verujejo, so nematerialisti. Zanimal jih je duhovni vidik," o pristopu igralcev pravi režiser.
Ob tem opozarja, da lik ne sme poškodovati gledalca, ne sme ga zlorabiti. "Če je igralec nemočen pred temi krutimi stvarmi, ki jih izreka, bo zelo trpel. Prepričani so bili, da morajo v sebi najti tisto najslabše, da bi lahko dobro odigrali vlogo. Vesel sem, da jih nismo poškodovali, ampak da so videli, da igra, čista igra razbremenjuje, očiščuje človeka – kot smeh ali glasba," je dejal Golob.
"Ko skušam čim bolj prikazati Kristusovo trpljenje, pred očmi nimam Kristusa, ampak tisto trpljenje, ki sem ga doživel tudi sam. Trpljenje svojih prijateljev, svojih bližnjih. Tako sem se lažje vživel," opisuje Rok Klemenčič, ki igra Kristusa v najbolj dramatičnem prizoru Krvavi pot.
Dva dneva pred prvo predstavo jih je rešil neki pasijonec: "Našel sem mojstra, v petek bodo puške nared!" Dve uri pred začetkom premiere se je režiser sprehajal po pasijonskem taboru in zaprepaden zagledal grenadirje, ki so še barvali puškina kopita, zraven pa so ležale cevi, ki jih je bilo treba še sestaviti. "Fantje, ne umažite kostumov s svežo barvo, ker se jih ne da prati!" A so mu mirno odgovorili: "Ne skrbi, barva je akrilna, posušila se bo v petnajstih minutah." S skrbjo in skrhanimi živci jih je Golob pričakoval na prizorišču. Briljantno so odigrali svoje vloge, kot bi to počeli že vse življenje, in to s sijočimi, sveže prebarvanimi in sestavljenimi puškami!
Tudi s konji je treba nadvse previdno. Lik smrti na primer prijezdi na belem konju, dekle, ki naj bi igralo to vlogo, pa je imelo rjavega konja. Našli so torej staro belo kobilo, a igralka je morala več mesecev od dvakrat do trikrat na teden jezditi na njej, da ji je kobila zaupala in se pustila voditi.
V novejšem času je bil pasijon izveden v letih 1999, 2000, 2009 in letos. Leta 2021 bo prireditev praznovala svojo 300-letnico.