Škofjeloški pasijon – zgodovinski spektakel in močno duhovno doživetje

Škofja Loka je od sredine marca do sredine aprila, ko potekajo predstave, dobila pasijonsko podobo. Mesto je odeto v belo-rdeče-črno podobo, povsod visijo pasijonske zastave. Nekatere ceste skozi mesto so v času predstav zaprte, trume obiskovalcev prihajajo od vsepovsod. Več kot tri tisoč jih pride na vsako predstavo, do danes skupaj več kot 17 tisoč, pravi organizacijski vodja projekta Matej Mohorič Peternelj.

Škofja Loka diha s pasijonom V vsaki predstavi nastopa več kot devetsto igralcev, nosačev, konjenikov, glasbenikov, pri izvedbi pa pomaga še več kot dvesto drugih. Sodelujejo skupine iz Škofje Loke, Poljanske in Selške doline, pa vse tja do Medvod, Tržiča, Bohinja, skoraj iz vse Gorenjske, pa tudi od drugod, opisuje Peternelj. Večinoma so to amaterji, nekaj pa je tudi vrhunskih izvajalcev, med katerimi velja letos izpostaviti mednarodno priznanega bas baritonista Marcosa Finka.

Najstarejše dramsko besedilo v slovenščini Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga. Kapucin Lovrenc Marušič, imenovan tudi oče Romuald, ga je zapisal leta 1721, v Škofji Loki pa so ga igrali že prej. Današnjega obiskovalca navdušuje jezik, ki ni biblični, ampak takratni pristni jezik okolja. O bogastvu jezika in izgovarjave je igralce poučil lektor Ludvik Kaluža. S tem je kakovost izvedbe tudi po mnenju igralcev – mnogi so sodelovali že pri prejšnjih uprizoritvah – pomembno napredovala glede na prejšnje izvedbe.

Pasijonska procesija, ki se pomika skozi mestno jedro mimo štirih prizorišč, je sestavljena iz dvajset prizorov. Posebnost Škofjeloškega pasijona je, da se začne v raju in s tem prikaže človekov izvor ter izvor vseh skušnjav. Pasijon so izvirno igrali le enkrat letno, in sicer na veliki petek, zato je besedilo osredotočeno na človekov greh, smrt in na Kristusovo trpljenje, s katerim je človeka odrešil.

Besedilo je med pasijoni posebno tudi zato, ker povezuje Staro in Novo zavezo, saj vključuje prizor s kraljem Davidom, skrinjo zaveze in prevajalcem Svetega pisma Hieronimom, vpleten pa je celo mrtvaški ples, s katerim naj bi se oče Romuald srečal v cerkvi v Hrastovljah.

"S tem projektom smo združili ljudi zelo različnih pogledov, želja in hotenj" Režisersko vodstvo za tokratno izvedbo je prevzel Milan Golob. S posebnim posluhom za domačega človeka iz Škofje Loke in njene širše okolice se je približal nastopajočim, da so ga – Dolenjca – dobro sprejeli. "S tem projektom smo združili ljudi zelo različnih pogledov, želja in hotenj," pripoveduje Golob. "Pomembno je, da te sprejmejo medse."

Čeprav so bile priprave zelo intenzivne in so trajale več kot eno leto, delo z igralci opisuje kot zelo prijetno, saj "delaš z ljudmi, ki to res hočejo početi". Vsi udeleženci namreč sodelujejo prostovoljno. Golob poudarja tudi pomembno vlogo, ki so jo opravili lektor Kaluža, dramaturg Rok Andres in kostumografinja Nada Slatnar. Ta je poskrbela, da so bili kostumi avtentični – nekateri baročni, drugi iz Kristusovih časov.

Naj bo tako, kot je bilo "Dobil sem navodilo: 'Naredi, kot je bilo!' To je pomenilo kostumografijo, sceno in vse, kar je povezano z materialom. Lahko pa sem torej delal z ljudmi. In to znam! Ni pomembno, ali je nekdo igralec ali ne. Gre za človeka, ki s pomočjo igre nekaj v sebi razišče, osvobodi, odpre," je prepričan Golob.

"Fascinantna se mi zdi naivnost oziroma resnost nekaterih pasijoncev, kako kot igralci doživljajo negativne like – peklenščke, Kajfo, Heroda, dušo. Nekateri so te vloge jemali zelo, zelo resno. Kopali so, kje v sebi najti največje zlo, slabo. To je izredno naporno za človeka. Vsi ti igralci so zelo zavezani resnici, so verni ali verujejo, so nematerialisti. Zanimal jih je duhovni vidik," o pristopu igralcev pravi režiser.

Igra razbremenjuje, očiščuje človeka Ker je v pasijonskem dogajanju veliko zelo močnih negativnih vlog, so igralci imeli tudi duhovno vodstvo. Veliko pa je pripomogel že Golobov režiserski pristop: "Ko smo se začeli pogovarjati, so videli, da jaz nimam neke stereotipne, kulturne predstave o teh likih, izhodišče je zame v vsakem posamezniku."

Ob tem opozarja, da lik ne sme poškodovati gledalca, ne sme ga zlorabiti. "Če je igralec nemočen pred temi krutimi stvarmi, ki jih izreka, bo zelo trpel. Prepričani so bili, da morajo v sebi najti tisto najslabše, da bi lahko dobro odigrali vlogo. Vesel sem, da jih nismo poškodovali, ampak da so videli, da igra, čista igra razbremenjuje, očiščuje človeka – kot smeh ali glasba," je dejal Golob.

"Ko skušam čim bolj prikazati Kristusovo trpljenje, pred očmi nimam Kristusa, ampak tisto trpljenje, ki sem ga doživel tudi sam. Trpljenje svojih prijateljev, svojih bližnjih. Tako sem se lažje vživel," opisuje Rok Klemenčič, ki igra Kristusa v najbolj dramatičnem prizoru Krvavi pot.

Anekdot s pasijonskih priprav ne manjka Skupina, ki je po režiserjevih besedah največ vadila, je bila grenadirska pehota – trikrat na teden po uro in pol, tedne in tedne. Režiser burno opisuje, kako so zanje iskali primerne puške. "Ustreznih nismo našli v nobenem od slovenskih gledališč, nikjer. Če bi jih kupili, bi bile predrage, če bi jih naročili iz Kitajske, bi predolgo trajalo." Ko je manjkalo do prve predstave le še nekaj tednov, so se odločili, da jih bodo dali izdelati. A po tem, ko so ustrezen primerek dobili v škofjeloškem muzeju, nikakor niso našli mojstra, ki bi jim jih izdelal.

Dva dneva pred prvo predstavo jih je rešil neki pasijonec: "Našel sem mojstra, v petek bodo puške nared!" Dve uri pred začetkom premiere se je režiser sprehajal po pasijonskem taboru in zaprepaden zagledal grenadirje, ki so še barvali puškina kopita, zraven pa so ležale cevi, ki jih je bilo treba še sestaviti. "Fantje, ne umažite kostumov s svežo barvo, ker se jih ne da prati!" A so mu mirno odgovorili: "Ne skrbi, barva je akrilna, posušila se bo v petnajstih minutah." S skrbjo in skrhanimi živci jih je Golob pričakoval na prizorišču. Briljantno so odigrali svoje vloge, kot bi to počeli že vse življenje, in to s sijočimi, sveže prebarvanimi in sestavljenimi puškami!

Osliček Johan Med številnimi živalmi, ki so jih organizatorji z vso previdnostjo vključili v predstavo, je tudi osliček Johan. V pasijonu je začel nastopati, ker je njegov prednik že preveč ostarel. "Vloge v pasijonu se dedujejo," se pošalijo Škofjeločani. Ker je Johan doma v idiličnih krajih nad Škofjo Loko, mesta in ljudi ni vajen, zato so ga morali pred začetkom pasijona večkrat sprehajati po ulicah Loke, da je pridobil zaupanje.

Tudi s konji je treba nadvse previdno. Lik smrti na primer prijezdi na belem konju, dekle, ki naj bi igralo to vlogo, pa je imelo rjavega konja. Našli so torej staro belo kobilo, a igralka je morala več mesecev od dvakrat do trikrat na teden jezditi na njej, da ji je kobila zaupala in se pustila voditi.

Leta 2021 bodo praznovali 300-letnico Po navedbah organizatorjev so si pasijonske predstave ogledali tudi številni pomembni gostje: slovenski škofje, apostolski nuncij, ministrica za kulturo, skoraj vsi veleposlaniki evropskih držav, pa tudi veleposlanika Venezuele in Indije, napovedana sta tudi veleposlanik ZDA in slovenski predsednik države. Škofjeloški pasijon je bil prvi vpisan v register žive kulturne dediščine. Razglašen je tudi za živo mojstrovino državnega pomena, od pred kratkim pa se poteguje tudi za uvrstitev na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

V novejšem času je bil pasijon izveden v letih 1999, 2000, 2009 in letos. Leta 2021 bo prireditev praznovala svojo 300-letnico.