Različna vprašanja so odprla razpoke v vladi

"Časi so preresni, da bi spreminjali formo, spremeniti moramo vsebino." Se bodo morali pa koalicijski partnerji usesti in ugotoviti, ali lahko v zdajšnji sestavi dobro funkcionirajo tudi drugi del mandata.

Je vlada trdna, ste vsi koalicijski partnerji zadovoljni? Po dveh letih težko govorimo o zadovoljstvu in nezadovoljstvu v trenutnem položaju. Ko so vsi okoli nas nezadovoljni, je treba pogledati najprej, ali smo naredili tisto, kar smo obljubili, ali smo naredili premalo, ali bi lahko naredili več. Sama sem zelo naklonjena samokritiki, ker lahko edino na tej podlagi napreduješ. Bolj kot to, da iščemo razloge, zakaj so ljudje nezadovoljni, bi bilo treba iskati poti, da bi jih naredili optimistične. Zdi se mi, da v Sloveniji manjka pozitivne energije. Ljudi se dobesedno "histerizira", negativne ocene vladnega dela so prehude, mi pa bi morali znati delati tako, da bi ljudi pomirili in jim preprosto povrnili zaupanje, da vemo, kaj delamo.

Ampak v opoziciji in gospodarstvu so zelo glasni, da se vlada preveč ukvarja sama s seboj namesto s pravimi težavami. Ukvarjamo se s krizo, sprejeta je bila tudi pokojninska reforma, je pa res, da se v zadnjem letu zdi, da smo včasih pozabili, zakaj smo se združili v koaliciji in vladi, da so prišle v ospredje naših pogovorov neki nesmiselni spori, neke teme, ki niso pomembne ne za ljudi ne za Slovenijo, in da smo v vseh teh razpravah izgubili fokus, kaj naj bi sploh delali.

Zakaj je prišlo do tega? En razlog so gotovo okoliščine, ki niso ravno lahke, za nobeno vlado niso, ampak to ne more biti izgovor, je pa lahko pojasnilo. Po drugi strani pa smo koalicija, ki je sestavljena iz zelo raznolikih strank, ki so lahko trdne v svojih stališčih. Pogrešam to, kar smo znali na začetku pred dvema letoma. Takrat smo vedeli, da je treba strniti vrste, da je treba znati stopiti skupaj, imeli smo jasno vizijo, kaj je treba spremeniti. Pred dvema letoma nam je bilo vsem jasno, da ne želimo več Janševe politike, da ne želimo zapiranja družbe, avtokratskega načina vodenja, da ne želimo umetno napihnjene gospodarske rasti, da ne želimo brezplačnikov, če hočete, in prav zaradi vsega tega smo stopili skupaj in zmagali. Tega danes ni! Vse prevečkrat javno razpravljamo o stvareh, o katerih se bi morali dogovoriti za mizo. Razhajamo se pri nekaterih temeljnih strateških usmeritvah, ki smo jih zapisali tudi v koalicijsko pogodbo. Včasih se zdi, da se o nekaterih temah ne želimo dogovoriti, pokojninska reforma je tak primer, zato se moramo resno usesti skupaj, za zaprtimi vrati, in si odkrito povedati, kaj nas moti drug pri drugem, kaj je bilo narobe in kaj bi bilo lahko bolje, in sploh, kako dalje.

Je težava ego nekaterih koalicijskih prvakov? Zelo različni smo, vsak se različno odziva na dogajanje okoli nas. Mogoče bi se bilo treba večkrat spomniti, da je treba stisniti zobe, včasih tudi reči ne ali biti tiho, da bi ta vlada delala mirneje. Manj govorjenja in več dela bi bilo včasih bolje.

Pravite, da vlada nima razvojne klavzule. Ali to pomeni, da nimate kompasa? Ne gre zato, da ne bi imeli kompasa. Ni korektno reči, da ta vlada ni veliko naredila v tej krizi. V teh dveh letih nam je Slovenijo uspelo zadržati v prvi tretjini najuspešnejših evropskih držav tudi po stopnji brezposelnosti. Dve leti je aktualna vlada blažila socialne stiske, ki so nastale zaradi krize, da je preprečila eksplozijo socialne bombe, ki bi se lahko zgodila. Po dveh letih ne moremo reči, da je Slovenija tako nemirna kot Grčija, Francija, Velika Britanija, kjer so krvavi protesti na cestah in ulicah, tega pri nas ni, zato tudi na pristajamo, da nismo nič naredili. Ocenjujem pa, da smo v teh dveh letih dali zlasti gospodarstvu premalo jasnih signalov za naprej, za prihodnost. Drugi dve leti vladanja bi se morali bolj ukvarjati zlasti z iskanjem dela za naša podjetja, da bodo naši ljudje imeli zaposlitev.

To vlado že dve leti neuspešno prepričujejo gospodarstveniki, ki želijo, da vlada ustvari konkurenčno gospodarsko okolje. Da, vem, na začetku je bil fokus vlade drugje. Pogrešam enovit operativni načrt, kaj lahko ob sodelovanju številnih resorjev izpeljemo v enem letu. Gospodarstvo opozarja, da ne dobi kreditov od bank, da so velikanske težave z umeščanjem naložb v prostor, da država premalo investira, zdi se mi, da je bilo na tem področju res premalo narejenega.

Pred vlado je torej drugi polčas, ki bo še zahtevnejši. Že dolgo se govori o kadrovski prenovi vlade – kako vi gledate na to? Eden od razlogov, da bi se vsi koalicijski partnerji morali usesti, je tudi ta, saj bi lahko le tako ugotovili, ali lahko v taki sestavi dobro funkcioniramo, ali je potrebna drugačna sestava moštva, ali so mogoče nekatera področja podhranjena. Morali bi se usesti in ugotoviti, ali je potrebna tudi kakšna sprememba v načina vodenja posameznih ministrstev.

Verjamete, da nekateri vaši kolegi niso dorasli položaju? Jaz na določenih področjih pogrešam boljšo koordinacijo. Javna uprava je že pregovorno cepljena proti hitrosti njenega dela, obožuje pa status quo. Nekatera ministrstva bi morala hitreje delati in se med seboj bolje povezati. Težava ni le v ljudeh, ampak tudi v rigidni strukturi na posameznih ministrstvih. Prihodnja vlada bo morala imeti toliko poguma in modrosti, da bo bistveno oklestila tudi število ministrstev , vsaj za polovico bi se dalo … z desetimi ministrstvi bi vlada lahko funkcionirala precej učinkoviteje in hitreje.

Je DeSUS najšibkejši člen v koalicijski verigi? Različna vprašanja so odprla različne spore in razpoke v vladi. Ni bil vedno DeSUS proti , je pa res, da je bil proti eni od temeljnih strateških in sistemskih rešitev – pokojninski reformi, zaradi katere smo se združili. Zato bi bilo končno že enkrat prav, da DeSUS pove, ali je v koaliciji ali ne. Ne more sedeti na dveh stolih! Če smo na oblasti in smo prevzeli odgovornost, potem je treba kdaj pa kdaj ugrizniti tudi v kakšno kislo jabolko.

Premier pravi, da je DeSUS pomemben in trden del koalicije. Vprašam se, kakšna bo vloga DeSUS-a pri zbiranju podpisov za referendum o pokojninski reformi. Od te reforme ni odvisno samo, kakšna bo naša notranja prihodnost, kakšne bodo v prihodnje pokojnine, ampak tudi, kako nas bo v prihodnje obravnavala Evropska unija.

Ste v stalnem sporu z Janezom Janšo, videti je, kot da bi bila obsojena drug na drugega … Ne vem, če bi temu rekla spor. Gre za konceptualno, vsebinsko, pojmovno in vrednostno popolno razhajanje v tem, kakšno politiko vodi Janša in kakšno jaz. Prvak SDS stopi z vsako izjavo na enega od temeljev, na katerih želim jaz graditi politiko LDS. Zadnja takšna zadeva je ekspresna diskreditacija in diskvalifikacija kandidata za generalnega državnega tožilca. Sam pristop, da nekomu, ki je vsesplošno priznan kot velik strokovnjak na tem področju, ki je bil ustavni sodnik in je državni tožilec svetnik, vnaprej odvzameš vsako kompetenco in kredibilnost in za piko na i še rečeš, da nikoli ne bi smel delati v pravosodju, predstavlja temeljno diskriminacijo. Nekdo, ki pristaja na tak govor, ne more v isti sapi govoriti, da je nekaj narobe s pravno državo. To, kar govori prvak SDS, je rušenje pravne države. Pri takšnih totalitarističnih metodah izločevanja posameznikov ne morem biti tiho in ne bom nikoli.

Zgodba je na las podobna zgodbi zdajšnjega predsednika, prej pa kandidata za predsednika vrhovnega sodišča … To je zelo predvidljiva forma ravnanja, ki je pri Janezu Janši prisotna vseskozi, odkar je v politiki. Očitno se je te metode navzel takrat, ko je bil še veliki podpornik totalitarnega sistema, v katerem smo živeli pred samostojno državo. Diskvalifikacija, diskreditacija in dostikrat tudi laž so metode dela, ko ti ni treba govoriti o vsebini, ampak nekoga umažeš in polepiš z etiketami. S tem tudi pozornost ljudi preusmeriš drugam, da pozabijo, kaj je človek sploh v življenju naredil in za kakšno funkcijo sploh kandidira.

Kako ocenjujete dejstvo, da so "padle" kazenske ovadbe v primeru bulmastifi? Zelo težko ocenjujem, zakaj je tožilstvo zavrgle ovadbe, še posebej, ker je neposredno usmerjalo preiskavo. Zgrešena pa je razlaga politike, ki si vnaprej izdela svoje mnenje, kaj je bilo in kaj bi moralo biti. Treba se bo pač sprijazniti, da v državi obstajajo postopki in inštitucije, ki so pristojni za preiskovanje kaznivih dejanj, vzročnih zvez in vsega drugega, in da včasih presodijo drugače, kot bi si nekdo želel. Ko se enkrat politika postavi v vlogo presojevalca materije, ki ni njena, je demokracija na trhlih nogah.

Vas je prizadelo, ko so vas nekateri skušali linčati zaradi domnevnega jemanja mamil? Ne vem, če je prizadeto prava beseda. Odkar sem v politiki, sem že veliko doživela, tako da se ne pustim prizadeti, je pa res, da bi težko našli bolj neprimernega človeka za tako obtožbo. Vsi, ki me poznajo, dobro vedo, da sem velik nasprotnik vsega, kar diši po drogah. Presenetila pa me je izbira orožja, s katerim so se tokrat spravili name.

Zdaj se te govorice širijo tudi proti premierju. Kar samo se ponuja vprašanje, do kje gre za zasebnost oziroma javnost nekega političnega funkcionarja. Te meje so bile pri nas velikokrat porušene. Moje mnenje je, da lahko javnost legitimno poseže v sfero zasebnosti politika, seveda do določene mere, kadar gre za vprašanje sposobnosti opravljanja dela, ki ga imaš in opravljaš. Pri zdravstvenem stanju politika ima javnost pravico vedeti, kako je z njihovimi voditelji, to je moje osebno mnenje. Zato sem tudi opravila test, čeprav sem vedela, da tudi to ne bo dovolj, čeprav gre za test, ki se uporablja v sodnih postopkih. Takoj se je pojavila zahteva še po dodatnem testu, ampak potem mora vsakdo pri sebi enkrat narediti konec, in tudi premier se je vprašal, koliko testov bo moral opraviti, da bodo ljudje zadovoljni. Na mojem primeru se vidi, da nekateri novinarji in politiki nikoli ne bodo zadovoljni. Ker ali hočejo verjeti ali pa hočejo, da bi drugi verjeli, da je z njihovim političnim nasprotnikom nekaj narobe. Jaz sem z enim testom naredila konec. Ne, da ne bi hotela opraviti še kakšnega, ampak ne bom ga, ker sem se tako odločila.